Ali bomo v prihodnje v naši Cerkvi zmogli več pogovora, več jasnih in srčnih besed, več gledanja v oči, manj konspirativnih drž in več preglednosti?
Leto dni je, odkar so slovenski škofje objavili besedilo krovnega pastoralnega načrta Pridite in poglejte. Minulo pastoralno leto je bilo namenjeno branju dokumenta, prihodnji dve leti naj bi župnije in druge sredine spisale svoje načrte. Pastoralno načrtovanje je ena izmed najzrelejših oblik sinodalnosti. Čim več je sinodalnosti, tem bolj trdno je občestvo, močnejša je Cerkev. Toda, kaj je že sinodalnost?
V Cerkvi poleg hierarhičnega načela poznamo tudi sinodalno (iz gr. syn = skupaj, odós = pot). Po hierarhičnem načelu odprti navdihom Svetega Duha postavljamo voditelje, katerim smo dolžni pokorščino, saj predstavljajo Kristusa samega. Sinodalno načelo, ki ga je iz fosilnega stanja prebudil drugi vatikanski koncil, dopolnjuje hierarhično in pomeni, da rastemo iz evharistije v zrelo skupnost, v kateri se odkrito pogovarjamo, načrtujemo, sprejemamo odgovornost. Sinodalnost je podobna demokraciji, a je od nje tudi bistveno drugačna. Demokracija živi od tekme interesnih in idejnih taborov, sinodalnost iz našega bratstva in sestrinstva; demokracija odloča o vsem in pri tem uporablja preglasovanje, sinodalnost ne more odločati o Božjih resnicah in zapovedih, uporabljanje preglasovanja je zanjo prej poraz kot zmaga.
Kakor pravimo, da v Sloveniji šepa demokracija, tako lahko rečemo, da v Cerkvi na Slovenskem šepa sinodalnost. Odkrit pogovor, dogovor in soudeležba občestva pri odločanju so marsikje bolj ideal kot stvarnost. O šepavi sinodalnosti se lahko prepričamo po župnijah, kadar o vsem, z odtenkom barve vaz na podružnici vred, odloča le župnik; po škofijah, kadar »navadnim« duhovnikom ni povedano, kaj se pravzaprav dogaja s škofijskimi financami in kdo je kriv za to ali ono polomijo; na medškofijski ravni, ko množica svetov in odborov s Slovenskim pastoralnim svetom na čelu ne ve, kakšen je, če sploh je, njihov učinek.
Spomnimo se slovenske sinode in ustanovitve novih škofij. Sinoda, ki smo jo med njenim potekom iz kanonskih razlogov bili primorani preimenovati v Plenarni zbor, je spisala še danes veljavno besedilo. A četudi je bila sýnodos (t. j. odkrit pogovor na stičišču poti), nekaterih tabujev ni razprla, o najbolj strateški odločitvi tistega časa, o ustanovitvi novih škofij, pa ni razpravljala. Najbolj strateška odločitev se je tako zgodila mimo najbolj strateškega foruma. To je paradoks, zlasti če vemo, da je informacija o možnih novih škofijah po cerkvenih kanalih krožila že pred začetkom sinode (leta 1999). Kakor da bi nekdo jemal sinodo za peskovnik, v katerem naj se igrajo laiki in nižji kler, medtem ko »prave odločitve« sprejemajo daleč od neposvečenih oči in ušes, na star način, iz večne metropole, brez nadležne in neuke province.
Več: Družina
