Kakorkoli že, v Cerkvi na Slovenskem smo zaradi vse manj duhovnikov pred velikimi preizkušnjami in spremembami. Na preizkušnji so tako škofje kot duhovniki in laiki.
Škofe tare velika skrb, kako župnijam zagotoviti duhovnikov in s tem omogočiti, da bo pastoralna in zakramentalna dejavnost normalno tekla. Duhovniki vse bolj postajajo lik, ki ga je dunajski pastoralist Paul Zulehner že pred desetletjem duhovito imenoval “der Blaulichtpfarrer” – župnik z modro lučjo; torej župnik, ki bi moral na svojem avtu imeti modro luč kakor policija, saj po cestah vse bolj hitro divja od cerkvice do cerkvice, da opravi ta ali oni obred. To je vsepovsod navzoči župnik, ki na koncu nima časa za kakovostne pastoralne in osebne odnose, zaradi aktivizma pa tudi peša v molitvenem življenju.
Jasno je, da odgovor na krizo ne more biti pastoralno-personalna politika mašenja lukenj in pretvorba duhovnika v cestnega dirkača. Ampak ravno slednje je trenutno na Slovenskem glavna pastoralna taktika. Zadeve so na meji med občudovanjem in zgražanjem. Na Celjskem, na primer, imamo hribovskega župnika, ki je pri 82 letih prevzel še eno hribovsko župnijo. To ni vse. Dodatna župnija je od prve oddaljena celih 26 km. Občudujem ga, ker je to storil na lastno pobudo. Zgražam se, da smo tako daleč prišli, da morajo duhovniki garati v svojih častitljivih letih tako rekoč do zadnjega diha.
Ljubeči kremplji laikov
Tu so še ljubi laiki, ki so zlasti na podeželju zelo vezani na tradicijo oz. na urnike in navade, ki “so vedno bili”. Nekoč sem v župniji, kjer župnikujem, ker v nedeljo nisem našel duhovnika za zamenjavo, eno mašo vseeno imel po urniku, za drugo pa prosil, naj gredo v sosednjo faro. Doživel sem fiasko. Velika večina ljudi, ki sicer hodijo redno k drugi maši, to nedeljo enostavno ni šla k nobeni maši. Kajti če gredo k maši v 3 km oddaljeno sosednjo faro na sever ali v ono 6 km oddaljeno na jug, so tam “prišleki”. Počutijo da se neugodno, pravijo.
Hočem reči, stoletne meje far, tudi določena tekmovalnost med slednjimi, čustvena navezanost na domači zvonik, tradicija kot pomembno ponotranjeno vodilo so dejavniki, ki še kako vplivajo na pojav “župnika z modro lučjo”. Skratka, naj ima raje duhovnik štiri ali pet nedeljskih maš, le da bomo vsi imeli “svojo mašo” pod domačim zvonikom!
Laiki imajo zelo radi duhovnika, ki se žrtvuje za njih. Ljubeče ga objemajo. Povsod ga hočejo imeti zraven. Toda premalo jih pomisli na duhovnikovo utrujenost, živčnost, zdravo prehrano, potrebo po počitku, zdravje … Zgodi se, govoril bom zase, da so seštevki vseh pričakovanj laikov do duhovnika, faranov do župnika, kakor ljubeči kremplji. Ljubeče te stiskajo, ti pa na kakšnem notranjem organu že krvaviš.
Več lahko preberete na domovina.je.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
