B. Cestnik, blog: V bran patru Knavsu

47

Maša za partizane kot problem

V reviji Reporter (kolumna „Mamico so zatajili“, 4.5.2015) zgodovinar Jože Dežman problematizira sv. mašo, ki jo je p. Bogdan Knavs prejšnji mesec daroval na Pohorju „za vse padle partizane in žrtve nacifašizma“. Ne pravi, da te maše ne bi smelo biti. Pod vprašaj postavlja njeno umeščenost ter kritizira med obredom izrečene besede p. Knavsa. Povedano v „cerkvenščini“, Dežman ne oporeka dogmatično-zakramentalnemu vidiku dogodka (ex opere operato), temveč njegovi dušnopastirski primernosti (ex opere operantis).

Seveda, besede patra Knavsa je moč problematizirati, saj pohorski partizani niso bili svetniki, kot jih je kak ljudski glas plasiral še pred leti. („Bili so ‘pravi’ partizani,“ se je reklo, „niso pobijali svojih.“) Možnost, da je maša za partizane uporabljena v propagandne namene, tudi ni majhna. Nenazadnje vodstvo slovenske borčevske organizacije predstavlja eno najbolj jeznoritih, nestrpnih in ideološko togih sredin pri nas (prim. govor Tita Turnška 7. maja 2015 v Kočevju). Previdnost v stikih s tako organizacijo ni odveč.

Nikakor pa se ne gre strinjati z besnimi spletnimi forumaši, ki nimajo Dežmanove rafiniranosti in mašo za partizane obravnavajo kot zavrženo, p. Bogdana kot slovenskega Judeža. Pred takimi si maša za partizane in p. Bogdan zaslužita biti vzeta v bran. Ne le zaradi pokojnih partizanov in osebe p. Bogdana, temveč tudi zaradi mašniškega in evharističnega zakramenta kot takega ter zaradi edinosti Cerkve. Prav ste prebrali – zaradi edinosti Cerkve.

Congar: „Vi ne veste, kaj je duhovnik.“

Eden največjih in najvplivnejših teologov XX. stoletja Yves Congar (1904-1995)* je kot francoski sanitejec večino druge svetovne vojne preživel v nemškem jetništvu. Nekega dne se je pogovarjal s „precej laično“ usmerjenim članom francoskega Odpora. Slednji mu je dejal, da mu ne more povsem zaupati. V smislu, da ne deluje 100-odstotno opredeljen le za eno stran v spopadu. Congar mu je odgovoril: „Vi ne veste, kaj je duhovnik. Kot duhovnik nimam nobene pravice, da bi komu dal trden motiv, da bi me imel za svojega nasprotnika do mere, da se ne bi obrnil name, če bi bil v duhovni potrebi.“

Denimo, če bi francoskega duhovnika, sodelavca Odpora, kak okupatorski oficir ali vojak prosil za spoved, bi ga moral spovedati. Še več, duhovnik bi se moral potrudil, da bi bilo med duhovnikom, sicer sodelavcem protinemškega Odpora, in spovedancem, sicer članom nemške okupatorske armade, čim manj ovir za pastoralno zaupanje.

Absurdno? Da, če smo v svetu, kjer je človek človeku volk. Ne, če so Francozi in Nemci bratje v eni Kristusovi Cerkvi.

Edinost Božjega ljudstva v času nacionalnih, ideoloških in vojnih delitev

„Duhovniški stan je učinkovito sredstvo transcendence, pogoj in sredstvo za edinost vsega Božjega ljudstva,“ piše Congar. Duhovnik zato ne sme biti nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljen do mere, da bi ga kakšni verniki zavračali. Enako ne smejo biti verniki nacionalno, strankarsko ali vojaško opredeljeni do mere, da bi zavračali bogoslužje duhovnika, ki ni enake nacionalne, strankarske ali vojaške opredelitve kot oni. Ne sme se zgoditi, pravi Congar, „kar se je dogajalo /v Franciji/ po l. 1791, ko se nekateri verniki niso udeleževali maš, ki so jih opravljali duhovniki, ki so prisegli Republiki. Bog nas varuj česa takega!“ Božje ljudstvo Nove zaveze ohranja svojo edinost, četudi se tokom zgodovine zgodi, da so njeni člani strankarsko in vojaško na različnih bregovih.

Prevedimo Congarjev nauk v naše razmere. Slovenski duhovnik nikoli ne sme biti tako zelo na desni, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični levičar (če ima tisti kanček vere); in nikoli tako zelo na levi, da ne bi k njemu k spovedi ali s prošnjo za sv. mašo prišel kak politični desničar. Tudi ne sme biti tako zelo narodnoobrambno nastrojen, da k njemu ne bi pristopil kak pripadnik italijanske ali madžarske manjšine. Duhovnik je namreč ves v službi Kristusovih zakramentov, do katerih imajo vsi slovenski katoličani (in vsi katoličani na Slovenskem) enako pravico. Kot tak ustvarja edinost tudi tam, kjer sta jo ideologija in vojna porušila.

Če je nacistična okupacija prihajala od zunaj, komunistična revolucija ni bila toliko zunanja agresija na občestvo kot razkol in kaos znotraj občestva. Praktično vsi slovenski komunisti, partizani, vaški stražarji, domobranci, liberalci, nemškutarji, četniki, mobiliziranci, oportunisti, denuncijanti, skrivači, terenci, deportiranci, talci – in kar je še protagonistov druge svetovne vojne – so bili krščeni in vzgajani v Katoliški cerkvi. Bili so torej zakramentalno zvezani v eno. Uničenje te teološke prvine je notranje jedro naše tragedije.

Maša za partizane je legitimna in veljavna

Kako se opredeliti do „fenomena“ patra Bogdana Knavsa in njegovih maš za (padle) partizane? Ne vem, zakaj se to sploh sprašujemo. Že to, da so se maševale in da jih hierarhično vodstvo, ki ima karizmo razločevanja, ni prepovedalo, pove, da so legitimne in veljavne. Kristus se je pri teh mašah na nekrvav način daroval za ubogo človeštvo kakor pri vseh drugih. Daroval se je enako, kakor se daruje pri mašah za med vojno padle ali po vojni zahrbtno pobite domobrance. Ker je K r i s t u s.

Če kdo meni, da je p. Bogdan izdajalec katolištva, ker je maševal za „hudobne in neverne“ partizane, potem naj naredi korak več in reče, če upa, da je p. Bogdan tudi bogoskrunitelj. Saj nam je v okvirih tovrstne argumentacije moč domnevati, da je Boga pod podobo kruha dal v roke „hudobnim in nevernim“. Če pa si ta isti kritik ne upa reči, da je p. Bogdan bogoskrunitelj, potem naj ne govori, da je izdajalec ali kak drugačen negativec. Naj bo lepo tiho.

Prav ste prebrali in naj še enkrat poudarim – za edinost Kristusovega mističnega telesa gre.

* Yves Congar – francoski dominikanec in duhovnik, ki je pred koncilom zaradi svoje „napredne“ misli doživljal cerkvene sankcije, na koncilu bil eden glavnih navdihovalcev, po koncilu postal obvezno čtivo novih generacij teologov in dejavnih laikov. Za njegov prispevek k samo-dojemanju Cerkve ga je papež Janez Pavel II. l. 1994 nagradil s kardinalskim klobukom. Congarjevi citati v tem zapisu so iz njegove knjige: Au milieu des orages. L’Église affronte aujourd hui son avenir (Sredi neviht. Današnja Cerkev v soočenju s svojo prihodnostjo), 1969.

Vir: blog Branka Cestnika.

47 KOMENTARJI

  1. Maša nikakor ne more biti sporna, če je bila darovana z iskrenim pozitivnim namenom.

    • Nobena maša ne more (!) biti sporna, ker je darovana in je sploh vsa v moči tistega, ki se daruje: torej Kristusovi moči.
      Oziroma drugače: če bi se morala zanašati na naš, ali duhovnikov povsem iskren pozitiven namen, bi bila vsaka vsaj do neke mere problematična. Ker resnično čistih namenov človek ni sposoben – le ‘bolj ali manj’ čiste.
      Odvisne od našega trenutnega obzorja, zgodovine, senc, ki ležijo v nas, pa se jih ne zavedamo …
      Hvala Bogu za nedvoumnost Cerkve v tem vprašanju!

      Naše poti, naši pogledi na te ali one brate, pa so pač naši pogledi in vedno do neke mere ‘sporni’. Majhni smo..

  2. Pogosto so cenjena vaša razmišljanja, toda to pot so bolj klerikalna kot evangeljska. S tem ne pomagate k spravi. Evangeljsko je da, dar za mašo nima vrednosti če si z bratom sprt. Najprej se z bratom spravi in potem primesi dar za mašo. Takega ravnanja je vse premalo !.

    • Franc,
      zelo evangeljsko je, da ima vsaka maša vrednost 🙂 .
      Kristus je umrl za nas, ko smo bili še grešniki. (ni prazna beseda!) Za svoje morilce je umrl. Zelo evangeljsko…

      Smo pa seveda povabljeni – ne le ‘oni’ ampak tudi ‘mi’ – da se pred vsako (!) mašo spravimo (spravim) z bratom, ki ima kaj proti meni.

      Za svojo notranjost vem, za bratovo ne. Samo v sebi lahko delam, vsak dan znova.
      Za brata, sploh za neznanca, ne vem, koliko je spravljen in s kom ali pa ni.
      Razen seveda če ga postavim v neko brezimno in brezosebno maso ‘onih drugih’. Toda potem je greh moj: v tem hipu, ko brata ne gledam kot brata, ampak kot del brezimne mase ‘onih drugih’ . In še huje, če mislim, da lahko jaz ukazujem, ali se Kristus sme darovati zanj, ali ne. Ali se ga Kristus sme skušati dotakniti (počasi, spoštljivo, nežno – kot to pač samo On zna) ali ne. Tudi to je namreč maša. Morda predvsem to.

      In za povrh: ogromen del tega, da smo kristjani (to ne velja le za duhovnike) je v tem, da smo Njegov prostor, v katerem se lahko dotika naših (tudi tujih in oddaljenih in celčo bolečih ) bratov. Prostor v katerem jih lahko najde.

      Kdor je kdaj v svoji koži doživljal spreobrnenje, ta ve, da gre strahovito počasi, počasi, počasi. Se tebi zdi, da vrtoglavo divjaš, a v resnici gre počaaasi. Ampak On je potrepežljiv in naše male počasne (!) korake ceni, jih je vesel, jim pomaga da gredo dalje.
      Nesprejemljivo je to odrekati drugim (posebej ne tistim, ki jih ne maramo) in od njih pričakovati, da bodo opravili v trenutku in to še na način, ki bo zadovoljil naša pričakovanja. TO pa res ni evageljsko.

  3. Zelo aktualen in korekten članek p. Cestnika, ki daje desnici žlahtnost odpuščanja!

  4. Pred letom sva bila s ženo na spominski slovesnosti na Turjaku. Tedaj je imela poslanka SDS, Alenka Jeraj, zelo spravni nagovor, vsekakor bolj kot mašnik kot msgr. Franci Petrič. Tam smo se z ženo vpletli v pogovor s sodraškim rojakom teologom prof. dr. Oražmom, ki nama je pritrdil, da bi katoliški duhovniki, praviloma brez zadržkov, lahko brali maše na partizanskih grobovih, saj bi bilo to izkazovanje vere na poti do sprave naroda.

  5. Ja, po mojem je problem prav tu. V Rogu smo videli zločine komunistov obžalovati že tri predsednike, vsi trije sodijo v t. i. kvoto postkomunistične kontinuitete.

    Nismo pa še videli nadškofa, ki bi na kakem, moralno vsaj relativno čistem partizanskem pomniku (denimo Sv. Urh), obžaloval dejanja njihove strani.

    Sprava po mojem visi prav tu. Na potezi je Cerkev, z nekakšno simbolično apologijo svojega najvišjega predstavnika.

    Oboji so/bodo to itak napravili s figo v žepu, ampak bi pa bil korak naprej.

    Če bi bil danes star 25 let, bi pa verjetno z orožjem v roki poskusil preprečiti, da bodisi eni ali drugi samo poskusijo zapraviti še en sam evro za kak spomenik.

    Danes praznujemo 70 let brezveznega sranja po glavi. Z obeh strani. Oslova senca fajt.

    • Spet ena laž. V rogu je bil en sam predsednik, ki pa ni obžaloval ali se opravičil, ampak zgolj navidezno obsodil ene marsovce – saj vsi s Stanovnikom vred pravijo, da oni niso bili zraven.

      Za spravo bodo morali komunajzerji priznati, da je bila revolucija zločin.

    • Dare, ti si že stokrat pokazal, da se spoznaš samo na bobne. Tako da raje ne komentiraj samo tako da zganjaš hrup.
      Tvoji pravični revolucionarji so razglasili amnestijo in bi bilo prav, če bi vsaj to spoštoval, če je že vse drugo kar imaš samo in zgolj prezir do cerkve.

    • Dare,
      najbrž si zamudil včerajšnjo zezebe orgijo pred pročeljem slovenskega parlamenta, ko so zbranim častilcem rdeče zvezde delili podobice zločinskega malika.

      Veliko oslov na kupu, sence pa nobene 🙂

    • Dare,
      na Sv Urhu je bilo že mnogo spravnih maš in molitev. Najmanj vsako leto je ena. Tudi marsikateri (nad)škof jo je vodil.
      +/- 27.oktobra vsako leto. Uradno se imenujejo ‘molitev za mir’, toda v krščansko pojmovanje miru je nujno in vedno vključeno tudi lastno kesanje in spreobrnenje. Lokacija Svetega Urha govori, ve se zakaj je ta molitev ravno na Urhu. Vsako leto!

      Verjetno pa ne vedenje o tem, ne interes za udeležbo ne gre onkraj Cerkvenih meja (toda žal gre tako malo dobrih stvari preko njih … ) Lej .. gre za molitev in za mašo, ne za neko manifestacijo.

  6. Dare … Ja, po mojem je problem prav tu. V Rogu smo videli zločine komunistov obžalovati že tri predsednike, vsi trije sodijo v t. i. kvoto postkomunistične kontinuitete…

    ————–
    Pa koga ti farbaš, nas ali pa morda le sebe ???
    Ker če bi komunisti to zares obžalovali, bi se to videlo v dejanjih.
    Tako pa se vse samo nadaljuje, iste taktike manipulacij, le dosti bolj izdelane !

    • Kot že ves čas poudarjam – bila je navidezna obsodba – z izgovorom “mi pa nismo imeli nič zraven”. Le kdo pa je potem bil? Marsovci – Mars je rdeč…

      Saj se še spomniš. Enkrat je Stanovnik rekel, da je pobije ukazal zločinec Tito – potem je pa nastal rompompom – na njegovi strani – pa je čez nekaj dni to zanikal.

  7. Včasih patetična želja po spravi ljudem zamegli vid in razumem. Imeti mašo za mrtve ni nikoli napaka, razen kadar gre za “teater”. Mislim, da gre pri patru Knavsu prav za ta “teater”, ki namerno povzroča vrednotno zmedo. Gre za zelo rafiniran teater, če uporabim vaš izraz, g, Cestnik, s katerim opisujete pišočo subtilnost g. Dežmana. Namesto, da bi se vsi demokrati (vanje avtomatično uvrščam duhovnike, saj drugačni ne bi smeli biti) povezali v veliko silo in se zoperstavili SLOVENSKI LAŽI, se mnogi celo iz cerkvenih vrst uporniško postavljajo na stran LAŽI, pod pretvezo, da spravljajo Slovence. G. Cestnik, zelo zelo važen je vrstni red: najprej resnica, zatem odpuščanje in sprava! To, kar počne g. Knavs, je nekaj popolnoma nelogičnega in pokvarjenega. To je tisto “vmešavanje Cerkve v politiko”, ki je nedopustno, ne pa izjave škofov ter pridige duhovnikov …

    • … teater … hm:

      Pastoralno delovanje med oddaljenimi, med tistimi, ki so daleč, ki se mogoče (nekateri) niti ne čutijo, da bi bili lahko kdaj blizu in ‘notri’, vsekakor ni ‘teater’. Ja .. seveda … razen če ne paše v tvoj ‘špil’ – potem je lahko karkoli.

      Ko se je Jezus družil s pijanci in pocestnicami in to PREDEN so se sprobrnili, so farizeji imeli veliko o tem povedati. Tudi On je ‘pastoralno deloval’ med ’tistimi drugimi’.

      Povrh tega pa marsikateri partizani niti ni’zunaj’. Ni bil takrat in ni sedaj. (Ne govorim o vseh !)

      Postavljati ločnico v Cerkvi (kdo je ‘pravi’ in kdo ni ) po političnem prepričanju pa je .. ja, je delanje razkola v Cerkvi. Roko na srce: TEGA razkola DANES ne dela levica.

      Prav bi bilo, da bi bili kristjani bolj pozorni na te poizkuse. Tudi če prihajajo od tistih, ki jih imamo za ‘naše’.
      Naše v kakšnem smislu?
      Političnem? Zato, ker delijo z nami naša sovraštva in zamere? Jih morda celo spodbujajo in nas zavajajo, da so situacije, v katerih je dobro sovražiti, prezirati, izločati? Izločati in diskvalificirati celo duhovnike, ko delajo to, kar je njihova služba: pastoralno delovanje. Samo zato, ker to delajo tudi med tistimi, ki jih mi ne štejemo za brate (toda to je naše zlo).
      Ali pa naši = Kristusovi, kot želimo biti ‘mi’? Naši ker delijo naša upanja (ki so krščanska upanja, kolikor so Njegova) – VSAKEMU človeku odpreti pogled za lepoto tega, kar je Kristusovo, kar je Očetovo.

      VSAKEMU človeku skušati odpreti pogled za to, kar je Kristusovo in za lepoto, ki jo v življenje prinese.
      Ali se bo to zares zgodilo, pa je že Božje delo in ne naše. Mi smo le prostor z Njegovo delo. Toda če se ta prostor zapre, kako strašna bo tema. Ne le zaradi ‘onih drugih’, ki so se oddaljili ali niso nikoli bili dovolj blizu, da bi zaslutili vsaj … vsaj … , ampak tudi zaradi ‘nas’, ker smo Njegovo luč zaprli za druge, ali pa postavljamo pogoje, ki jih sami ne bi bili niti sposobni, niti hoteli izpolniti, če bi bili v njihovi koži (ali pa morda – na drugačen način – celo smo v ‘njihovi koži’ in ostajamo daleč in v tistih ‘naših’ zadevah zakrknjenih src)

      Politično se imam vso pravico ne strinjati z nekom.
      Toda kot kristjan nimam pravice nikoli obupati nad njim in ga prenehati šteti za brata (ali sestro) – čeprav težkega, kot so bratje včasih pač težki, niti mu oporekati pravico do pastoralne oskrbe, kaj šele odrekati duhovniku pravico do tega, da ‘ga išče’ tam, kjer je. Celo če ‘še ni Kristusov’.

      Še tole : žal so ljudje, ki so s Cerkvijo in zanjo, samo dokler to lahko politično dobro uporabijo, sicer pa naj bo tiho in se skrije. Nič novega … Zgodba vseh časov :-).
      Pač nekaj, kar je treba upoštevati, ko se gibljemo po političnem obzorju in preden sprejmemo kot kristjani brez razmisleka za svoje nekaj, kar se ponavlja med ‘politično našimi’.

      • Če bi se pater Knavs družil s pijanci in pocestnicami, mu ne bi nihče zameril. Druži pa se s farizeji. Darja, žal ne vidite prikrite igre, ki ni slučajna in pater Knavs in z njim pater Cestnik v njej nastopata s polno zavestjo. Glavni namen te igre je kot preštevilne slovenske marginalne igre in igrice, ki jih ogabni slovenski mediji postavljajo v središče, kadar je to (politično!) potrebno. Cilj teh projektov je kraja energije in rezanje kril demokraciji na pohodu. Naivni ste. Pater Knavs in Pater Cestnik ne spreobračata pijance in prostitutke, ampak žal zavestno sodelujeta v komunistični zaroti zoper demokracijo. V isti koloni hodijo: brata Podobnik, Oman, Strgar, Capuder, Novakova, Tonin, Markeš, Hvalica … Ti ljudje imajo pač nekaj za bregom. Najbrž jih z nečim držijo v šahu ali pa so organizirano poslani v igro … Ta je vedno enaka: najprej si z odločnim nasprotovanjem komunizmu pridobijo zaupanje volivcev, bralcev, strank … Toda kmalu se začnejo zmrdovati nad Janšo in SDS ter najprej rovariti, zatem pa odkrito tolči z vsemi topovi po stranki in njenemu prvaku, ki edini stojijo za svojim demokratičnim program, s katerim so že velikokrat pokazali, da mislijo resno, vendar so bili vsakokrat brutalno ustavljeni od mafije, kajpak z logistično podporo zgoraj naštetih izdajalcev demokracije.
        Verjemite, Darja, mislim, da ste izrazito poštena ženska, vendar se pustite hitro pretentati pozlačenim besedam.

        • Enačba nasprotovanje komunizmu = JJ je napačna. Nasprotje komunizma je demokracija in tu JJ zelo šepa. Zelo! Žal!

          • Alfe, kakšen demokrat si ti, da iz igre venomer vnaprej izločaš Janšo? Povej mi, kaj je rekel ali storil narobe, razen, da ti je morda osebno zoprn?

          • Novoslovensko “krščansko” ravnanje je v tem času v bistvu shizofreno. Nasprotovanje komunizmu je možno le v pravem vrstnem redu, ki ga sledilec slednjega – AlFe pač ne obvlada. Žal!

          • Ah, če bi SDSovci razumeli demokracijo, ne bi bili SDSovci. 😉

            Sicer pa že sam obstoj formule “nasprotovanje komunizmu = JJ” pove vse.

        • Morda še mnenje Štajerca, ki je večkrat poromal na Osankarico k Trem žeblejm, kjer je padel Pohorski bataljon.
          Pohorski bataljon je bil izdan. V javnost nikoli ni prišla informacija kdo jih je izdal.
          Ta informacija pa je zapisana v nemških vojaških arhivih.
          In na Štajerskem kar vemo, da je bil Pohorski bataljon izdan s strani komunistov.
          Ja, Šarh in njegovi si zaslužijo tudi škofovo mašo, ne samo Knavsovo!!!

        • berem …za vse padle partizane in žrtve nacifašizma…
          ————-

          torej namen darovanja ni skladen z resnico, prav bi torej bilo … za žrtve komunizma !?

        • Živijo Lucijan,
          pijanci in pocestnice (v Jezusovem času) so podoba tistih, s katerimi se ‘človek, ki da kaj nase’, ne druži. Nikoli! ( Svetopisemsko bolj natančno bi jim bilo treba dodati še cestninarje – torej koruptivneže, male, ali pa ne tako male lopove. 😉 ). Zgleden farizej se nikoli (!) ni družil s kom takim in je zelo pazil, da ga ne bi kdo povezal z njimi. To so to ’tisti drugi’ Jezusovega časa. So, tisti, ki ‘nimajo nič z nami’ in ‘mi nočemo imeti nič z njimi’.
          Ne razumi narobe: Jezus ni rekel, da je dobro, da si karkoli od tega, da je vseeno ali si, ali nisi, le družil se je z njimi, kot z ljudmi – kot človek s človekom. (Kot Bog pa jih je iskal – svoje izgubljene ovce.) In to druženje je na njih (na nekatere seveda) čudežno vplivalo in jih spreminjalo.

          Farizeji pa, Lucijan, niso nikoli ’tisti zunaj’. Farizeji niso odpadli, krivoverci ali ateisti. So najbolj pravoverni verniki od najbolj pravovernih vernikov. So tisti, ki so o sebi prepričani, da izpolnjujejo vso postavo. Da vse delajo po PS-u vere. (Le izgubili so kompas za bistveno v vsem tistem blodnjaku vsega, kar je treba delati, da si ‘pravi’) So tisti, ki se imajo za popolne, brezmadežne in ki z viška gledajo na ‘one druge’.
          (Drugače rečeno: meni lahko očitaš, da sem farizej. In bojim se, da verjetno včasih sem. Še bolj verjetno pa precej večkrat, kot se tega zavem.:-) Toda partizanom … ne moreš očitati farizejstva v tem kontekstu darovanja Sveth maš. V malce drugačnem seveda zlahka.)

          Konkretno tule pa se strinjam s tabo – no … delno. To je prvi del: ja, tudi jaz verjamem, da tako pater Branko, kot pater Bogdan tu delata s polno zavestjo, z globokim premislekom in tenkim razločevanjem, kaj je v tej zgodbi prav in primerno za katoliškega duhovnika.
          Osebno sem hvaležna zanju, tudi če se s katerim od njiju ne strinjam vedno, kar je povsem človeško in zelo normalno v dobi, ko je dovoljeni misliti z lastno glavo, in imeti kdaj prav, kdaj pa se motiti. Če boš pozoren, pa boš videl, da se v mnenjih in pogledih tudi onadva razlikujeta med seboj.
          Časi zapovedanega enoumja, podprtega s ustrahovanjem in izključevanjem iz družbe, časi, ko so se s ‘zaznamovanimi’ ljudje bali identificirati in družiti, jim izkazati kakršnokoli strinjanje, so hvala Bogu mimo. Dajmo narest, da bodo resnično mimo!

          Zdaj pa del, ko se ne strinjam s tabo: Ne verjamem, da sta del kakršnekoli spletke. Nikakor!

          To, da nisi del spletke, pa seveda ne pomeni, da ne more ta ali oni kdaj skušati zlorabiti tvojo držo v svojo korist in jo uporabiti za svoje spletke (žal se te stvari dogajajo pogosto in – že bolj žal – na ‘obeh straneh’). Toda človeka to ne sme odvrniti od tega, da dela in govori to, kar je globoko iskreno v sebi prepričan, da je prav. Tudi če se kdaj kasneje izkaže, da se je motil. Tudi če bo zato blaten in diskvalificiran.
          Lej, tak je lajf… Toda to je precej bolje, kot v strahu pred tem molčati in kimati tistemu, ki se zdi ‘najnevarnejši’. ( Upam… daj nam moči za to, kar je zares le Tvoje, Gospod! )

          Vse dobro ti želim, Lucijan!
          Darja

          • Darja, saj tudi jaz Svetega pisma ne razumem samo direktno in vem, da da gre večinoma za simboliko oziroma univerzalne primere. Toda slovenska družba je tako prestreljena z manipulacijami, da človek ne ve več, komu zaupati. Tukaj ne mislim na pocestnice, pijance, farizeje in partizane, ampak na Knavsa, Cestnika in njim podobne, glede katerih ne morem razbrati njihovih pravih namenov, saj je v poraznih duhovnih razmerah v Sloveniji vsako tovrstno dejanje zgolj mešanje godlje. Ker Knavsa in Cestnika nimam za naivna pijanca, lahko ugotovim le, da to počneta zavestno. Zavestno mešata godljo. Skratka, absolutni pogoj za vsako delovanje, je Resnica. Tudi Jezus, ki je Bog in ne samo človek, človeštvu v bistvu odpušča zgolj na načelni ravni. Posameznika namreč lahko reši le vera. Jezus ne rešuje direktno, ampak ti odpira Vrata Rešitve. Če bi reševal direktno, bi dajal potuho. A ni to logično? Ravnanje Knavsa in potuho Cestnika v kompleksnih slovenskih razmerah, kjer povsem obrobni dogodek maševanja za partizane zaradi ogabnih in z udbo povezanih medijev dobi značaj novice dneva, preprosto ne morem razumeti kot dobrodušno gesto. Gre za nekaj zavestnega in političnega.
            Kakšni so slovenski mediji zelo lepo priča poročanje teleteksta o tragični terorističnem napadu v Kumanovem. Ves svet je poročal o teroristični skupini, na teletekstu so poročali o oboroženi skupini. To so te finese, ki kričijo o tem, da je Slovenija dejansko še vedno v komunizmu. Sam si ne mažem oči. Ob gledanju poročil z rdečih majskih proslav v Ljubljani in drugod po Sloveniji, je povsem jasno, da gre samo za ustrezne okoliščine, ko bodo spet pobijali.

  8. Ne vem, od kod patru Knavsu ta huda potreba, da ravno zdaj mašuje za tiste, katerih tuzemski zagovorniki v ravnanju niti niso izrazili kakšne hude potrebe po tem. Za vse te ljudi bi smel veselo maševati vso epopopejo socializma, ne da bi ga kdo posebej preganjal. Ali je?! Treba je to storiti zdajle, čimbolj javno, in pričakovati, da misleči ljudje ne bomo iz tega potegnili nečesa, kar iz tega dogodka ne dela ravno zglednega in res neoporečnega dejanja. Sodim pa jaz ne, samo tako mislim in sklepam.

  9. Podprl bi stališče avtorja p. Cestnika in Darje. Posredno torej maševanje patra B. Knavsa tudi za partizane, če je takšna želja svojcev ali tistih, ki so jim padli borci, katerekoli vojske, dragi. ( Pa sicer nisem apologet dejanj omenjenega frančiškana, celo kritiziral sem njegove pozive, da mora ubobožana mariborska škofija poplačati vse delničarje propadlih Zvonov, čeprav sem sam bil med temi delničarji.)

    To je krščanska pozicija in takšna je tudi prevladujoča praksa katolištva po svetu. Že ob maši partizanom na sv.Gori je bila pripomba predvsem v tem, zakaj že prej ta stran ni prosila za maše, saj je bila tudi večina partizanskih borcev kristjanov ( vsaj krščeni skoraj vsi).

    Po svoje razumem negativne odmeve z desnice, tudi v komentarjih tule. Asociacija pri njih dobim na priliko o izgubljenem sinu in sicer na nejevoljo, kar neko fovšijo zvestega starejšega sina ob sprejemu, ki ga je izgubljenemu sinu pripravil njegov oče.

    Prav je, da tudi ob bolečnosti za nekatere ( ki se imajo najbolj zveste) Cerkev jasno deklarira kot izhaja iz njenega nauka in evangelijev, da je za vse ljudi, ne glede na to, na kateri strani in če sploh so se borili pred 75 leti in tudi ne glede na to, za katero stranko volijo, če sploh, na volitvah. 😉

  10. Nekateri tule pišejo, najprej resnica, nato pravica, potem se bomo lahko spravili. Nekaj podobnega je še za časa umirjenega modrega dr. Šuštarja objavila kot stališče slovenska škofovska konferenca.

    Drznil bi se nekoliko podvomiti v edino-zveličavnost tega pristopa. Lahko se izteče tudi v večno kreganje, kdo je imel prav in neplodno ostajanje na dveh bregovih. Kakorkoli provokativno, mi je v tem primeru bližje pilatovski odgovor: “Kaj pa je resnica?” Resnica o tem usodnem spopadu na Slovenskem je resnično silno kompleksna in večplastna, zelo malo je absolutne brezmadežnosti in enako malo absolutnega zla.

    Za mentalno-politično zdravje Slovenije je menda najboljši pristop, da fantom ene in druge tretje strani priznamo, da se jih je velika večina borila z najboljšim namenom in domovino v srcu in da vsem padlim borcem katerekoli strani povrnemo dostojanstvo in spoštovanje.

    Evangelij nas pa spodbuja, da odpustimo ( se torej spravimo), še preden dosežemo svoj prav ali celo, če ni upanja, da bi ta prav dosegli. 😉

    p.s. Ne zanikam s tem potrebe po ( stalnem) strokovnem revidiranju zgodovine, ki je nujna v vsakem času, kaj šele posttotalitarnem.

    • Se ne strinjam. Še več, tvoj način zakriva zločin. To po nobenem krščanskem razumevanju sveta, življenja, tu in v onostranstvu, pač ni dovoljeno.

      Pa bi ti že enkrat odgovoril, pišeš tudi mnoge sofizme, kako, po kateri osnovni pravni in demokratični logiki, se je lahko kdo “boril za svobodo” pod “zastavo” samozvanih osvoboditeljev brez kakršne koli legitimitete! Ne verjamem, da je bil tedanji folk tako naiven, da ne rečem neumen, obenem pa istočasno tako strahotno “narodno zaveden” in hraber. Če ni takšen danes, tudi tedaj ni bil. Ko pregledujem Kocbeka, razen vrhunske manipulacije v njegovih dnevnikih ne vidim drugega. Drugače povedano, tvoj del “fantov” na partizanski strani je bil izredno poseben, gledano že s tedaj veljavnega odnosa do sveta in življenja, do demokracije, do prava. Ker že omenjaš Sveto pismo, ti bom rekel, da je bil to večinsko tisti del “fantov”, ki so tudi že pred začetkom vojne dobro poznali stavek padlega angela: Ne bom služil. Se razumeva, ne?! Seveda tem ljudem ničesar ne privoščim, izgubili so svoja življenja in to ni prav. A tu gre za to, da se ve, na kako časten način. S pomočjo do sedaj veljavnih pravljic oz. laži pač ne pojasnjujemo ničesar. Pravo razumevanje je možno doseči z luščenjem resnice iz mnogih tedanjih znanih dogodkov. S “svobodoljubnostjo, narodno zavednostjo, hrabrostjo, poštenostjo……” ne razjasnimo nič, če osnovna resnica ni znana. Vedeti bo treba za strah, za kalkulacije, za vse te človeške lastnosti. Že sama organizacija PIF/OF je bila ena sama kalkulacija komunističnih teroristov. In da desettisoči Dolenjcev, ki so zvečer, predvsem pozimi prebirali Slovenske večernice, brali razne liste, ne bi vedeli, kam pes taco moli?! Enako velja za Štajerce, Gorenjce. Potem ti pa na Dolenjskem nastajajo vaške straže, na Štajerskem pa ne, in ravno tam 45. leta vse vrvi od partizanskih brigad ali kakor koli so se že imenovali. Saj nismo bukovi, razlogi niso prav nič “kompleksni”, kot trdiš. OK, se mi ne da več.

      • To z zločinom pa tudi ne bo tako enostavno. Prevzeli so oblast in to jim bomo morali priznati. Resnica in pravica sta pri Bogu. Tega ne bomo mogli sami vzeti v svoje roke.

        • Po svetu razne klike na različne krvave načine prevzemajo oblast. O teh rečeh bi se bilo bolje pogovarjati na kakšni Mladini.

          • Nikoli nisem mogel prebavit dogme, da je vsaka oblast ” od Boga poslana”; kar nekaj se mi visceralno upre ob tej poziciji.

            V zgodovinski perspektivi se mi upira zame pretirano servilna pozicija na ljubljanski škofiji tako v medvojnih letih do okupatorjev slovenstva in njihovega terorja kot tudi leta 1945 do komunističnih zavojevalcev in likvidatorjev. Do enih in do drugih so za razliko od recimo nadškofa Stepinca v Zagrebu hiteli z lojalnostnimi izjavami. Servilnimi, če se blago izrazim.

            Zato, ker “je vsaka oblast od Boga”? Ne morem dokazat, ampak čutim, da to ni res.

          • Tudi sama čutim tako. Če sem spraševala kaj naj bi ta misel pomenila, pa nisem dobila odgovora.

          • IF, ti in tvoj new age. Če tega ne moreš razumeti je eno, drugo pa je če si tako pameten, da trdiš da to ni res.
            Ni pa Cerkev sužnja oblasti, in tako je tudi neprimerno klečeplazenje zaradi “lojalnosti”.
            To tvoje poenostavljanje tudi najpomembnejših stvari skozi “lastno pamet” je res neumestno. Preveč pameten si. Prevečkrat. Čeprav obvladaš, premoreš izjemno izobrazbo, ampak nekaterih stvari pa ne razumeš prav nič. Kot trmast najstnik, ki se mu ne da nič dopovedat in ne zmore spremenit mnenja niti malo.

          • Prvi si v mojem življenju, ki me je uvrstil k new-agu. No, še ta udarec sem doživel. Pa sem bil prepričan, da sem preveč konzervativen, če že ne skoraj starikav v svojem kulturnem okusu za kaj takega. Očitno sem bom moral torej naučit še stopicljat po žerjavici, si kupit kakšno uvajalno knjigo v veganstvo pa še h kakšni numerologinji pohitet, da vidim, kako kaže spremeniti ime in priimek.

        • Kot razumem, Bog je že Resnica !
          Mi smo samo ljudje in jo razumemo vsak po svoje, lahko si jo prikrojimo po svoji potrebi in tako naprej.
          Če nam uspe odvreč mehanizme sebičnosti in iluzije, se pokesat in se z molitvijo predat Njemu, mislim da se mu/ji lahko približamo.
          Tako da le nismo tako brez moči kot morda izgleda.

          • Ne čisto tako. Bog je že Resnica. Nam pa je dana resnicoljubnost in občutek za pravičnost, da se lahko borimo zanjo. Ne moremo jo pa kar zahtevati, kot berem zgoraj “najprej resnica in pravica” potem pa sprava. To je otročje.

      • Da zadeve niso tako enostavno, kot piše Anthon, kaže med drugim to, da še zdaleč ni bil samo Edvard Kocbek med vrhunskimi krščanskimi razumniki in umetniki, ki se je postavil na partizansko stran. Cela paleta jih je, med drugim brata Vodnik, Pia in Pino Mlakar, Koblar, Stele, Cevc, F.S. Finžgar itd. Med vodilnimi krščanskimi misleci so tudi taki, ki so presodili, da ne morejo podpreti niti partizanske, niti protirevolucionarne strani ( prve zaradi komunizma, druge zaradi kolaboriranja)- med drugim Gosar in Šolar.

        Že sam katoliški tabor je pač bil med vojno zelo razdeljen ( že samo pozicije vodilnega duhovništva med ljubljansko, mariborsko in primorskima škofijama so recimo skoraj diametralno nasprotne), so mnogi in mnogoplastni razlogi za to, kam se je nekdo uvrstil in osebno se raje vzdržim razsojanja, kdo je bil na pravi strani in kdo ne, čeprav se še najbolj idenficiram prav s sredinsko, a ne mlačno pozicijo Andreja Gosarja.

        Nedvomno vztrajam, da je Cerkev od desnih in od levih in od tistih, ki niso ne eno, ne drugo in da je prav, če da vsakemu partikularizmu jasno vedeti, da si je ne more izključno prisvajati. Najmanj za politične, ideološke ali oblastne potrebe.

        • Zaenkrat samo kakšno besedo glede Kocbeka. Kakšna vrhunskost neki! Če ta človek navdušeno govori o delanju zgodovine, ko (tudi njemu) teroristi prinašajo v skrivalnice novice o umorih Slovencev, ki jih izvajajo nekake “zaščitne” teroristične milice po Dolenjskem, si vsi njegovi častilci lahko to vrhunskost…. da ne nadaljujem. Že večkrat sem zapisal: Če je tov. Kocbek (kristjan ?????) dejansko osvobajal, naj bi šel osvobajat tja od koder se je vzel, nekam v Prlekijo, a tam je bilo seveda prenevarno, pa so revolucijo raje glumili na Dolenjskem! Skratka, zlahka shajam brez vrhunskosti tega strica, dobro je le, da je spisal svoje dnevnike in nenamenoma razkril mnoge detajle revolucije. Je bil pa zagotovo sostorilec revolucije, če namenoma tako napišem.

          Zakaj že Knavs ni maševal za partizane v socializmu, reciva 1985, ampak to počne ravno zdajle?

  11. Ne vem, zakaj bi pater Knavs potreboval zagovor in obrambo svojega kolega duhovnika? Če je na predlog ZZB maševal po božji volji, njegova dejanja podpira sam Bog 🙂

    Knavsove maše promovirata državna tv in radio, slovenski mediji objavljajo intervjuje z njim, prejel je priznanje predsednika RS, ima podporno skupino na facebooku…
    Ni osamelec, ob njem stoji ZZB, navdušeno ga hvalijo gospodje tovariši (kot se sliši iz posnetka, se tako naslavljajo), treplja ga predsednik države, ima vsaj 3.770 ‘všečkov’ na facebooku…

    Če so nekdaj tovariši prikrojevali zgodovino po svoji meri, pa naj imajo danes gospodje še maše po svojem okusu in potrebah 😉

    http://ava.rtvslo.si/predvajaj/masa-za-pohorske-partizane-festival-miru/ava2.174332784/

    • Ja, a ta podpora je omenjenemu patru istočasno tudi breme. Podobno kot je bila nekoč nesojenemu škofu Vekoslavu Grmiču. Politično zlorabljanje Grmiča za banalne potrebe kontinuitetne levice, za katero se je zdelo, da se ji on pogosto niti ne upira, ampak mu celo godi, je skoraj pregovorno. Kljub temu Grmič ostaja globok in spomina vreden krščanski mislec.

      Kaj čmo, se že moramo učiti malo strpnosti tudi mi, znotraj katolištva, tudi ko nekaj očitno ne godi temu, kar nam pravi lastni razum in srce, Bog nas je pač ustvaril različne.

Comments are closed.