B. Cestnik, blog: Sveti Duh končno iz „hišnega pripora“

12

Veliki neznanec oz. svetoduška anemija

To pomlad je „strašni“ španski teolog José Ignacio Gonzáles Faus dal na svetlo še eno od svojih „strašnih“ besedil: Krivoverstva v sodobnem katolištvu (izvirni naslov: Herejías del catolicismo actual). Pravim, da gre za „strašnega“ pisca, saj ta osemdeset let stari jezuit še vedno piše na način, da ti „dvigne pokrov“. Piše neposredno in zanj ni tabu teme. V svoji zadnji knjigi našteje deset „krivoverstev“, ki gnezdijo v današnjem katolištvo. Ne gre za formalna krivoverstva, kakopak, temveč za polzavedne popačene teološke vzorce oz. za „herezije“ v prvotnem pomenu te besede (iz gr. airesis = pristransko mnenje, delna resnica).

Kot deseto krivoverstvo in kot tisto, ki je nekakšna botra ostalim devet, Faus imenuje „pozaba Svetega Duha“. Faus ne pove nekaj novega. Novo je, da se „pozaba Svetega duha“ oz. „svetoduška anemija“ (kot jo je imenoval rimski teolog Nicola Ciola) kljub nasprotnim željam, binkoštnemu gibanju ter papeški okrožnici o Svetem duhu (Janez Pavel II.: Dominum et Vivificantem, 1986) še kar nadaljuje in nemalo vpliva na duhovnost posameznika in življenje Cerkve. Naj spomnim, da je ena prvih knjig o pozabi Duha izšla že v sredini prejšnjega stoletja in je imela naslov Veliki neznanec (Antonio Durante: Il grande sconosciuto, ossia, Lo spirito santo). Izraz grande sconosciuto, se je v teoloških vodah precej udomačil. Uporabil ga je tudi papež Frančišek 13. maja letos v svoji jutranji pridigi, ko je dejal: „Sveti duh je še vedno nekoliko neznanec v naši veri. (…) Mnogi kristjani ne vedo, kdo je Sveti duh. (…) Pravijo: ‘Sveti duh je golob, ki nam prinese sedem darov.’ In tako je ubogi Sveti duh vedno zadnji in ne najde pravega mesta v našem življenju.“

Kako smo Svetega duha dali v „hišni pripor“

Kako se je zgodilo, da Sveti duh v našem duhovnem in pastoralnem življenju, kot pravi papež, „vedno zadnji“? Razlogi so zgodovinski, teološki, psihološki pa tudi politični. Naštejmo tri:

– Spor zaradi Svetega duha je bil usoden za odnos med zahodno (Rim) in vzhodno (Bizanc) Cerkvijo. L. 1054 pride do končnega razkola. Razprava o Svetem duhu kot visokonapetostna razprava. Se bo poslej preveč poudarjati Svetega duha, oz. sploh se nejasno izražati o njem, na Zahodu (med katoličani) razumelo, kot da si sumljivo blizu „razkolniškemu“ in „krivoverskemu“ Vzhodu (t.j. pravoslavcem)?

– Odličen in vpliven srednjeveški teolog Gioacchino da Fiore (+ 1202) je razglasil „tretjo dobo“: po dobi Očeta (Stara zaveza) in dobi Sina (Nova zaveza, nastanek Cerkve) še dobo Svetega duha, dobo prenovljene Cerkve in človeštva. „Nova Cerkev“ bo prežeta z duhovnostjo in svobodo, še meje med laiki in kleriki bodo zabrisane. Posledica: Gioacchinov nauk ima veliko pristašev (zlasti med frančiškani), a je razumljen tudi kot, danes bi rekli, anarho-utopičen. Zato se ga zavira, nekatere pristaše se preganja, Savonarolo (+ 1498), ki navdahnjen od „tretje dobe“ kasneje ustanovi versko republiko Firence, pa se zažge na grmadi. Zanimivo, da sam G. da Fiore ni obtožen krivoverstva in je celo razglašen za blaženega. A skupaj z zavrnitvijo Gioacchinove „tretje dobe“ je tudi Sveti duh postavljen v ozadje. Rad bi slišal odgovor od stroke na naslednje vprašanje: Je morda Sveti duh odsihdob osumljen anarho-utopije?

– Sumičavost se okrepi po XVI. stoletju; v tem stoletju smo priča pastoralnemu razsulu, ki ga potem sanira Tridentinski koncil. Poleg Lutra se na terenu pojavijo tudi bičarji, skakači, prekrščevalci. Slednji oznanjajo „novo Cerkev“, po možnosti brez hierarhije in klera, brez nadzora in represije; njihov prvi teološki in izkustveni referent pa je pogosto sam Sveti duh. Spet je posredi „ubogi“ Sveti duh! Poleg skakačev in prekrščevalcev ter skupaj z njihovimi ekstazami in radikalnimi cerkveno-političnimi rešitvami mora v „hišni pripor“ spet tudi Sveti duh. Ne vem, kaj bodo rekli teologi in umetnostni zgodovinarji, ampak sumljivo mi je, da je neki papež (ime sem žal pozabil) tistega časa prepovedal kakšno drugačno upodabljanje Svetega duha kakor pod podobo goloba, medtem ko je, denimo, Očeta kot dedka z belo brado pustil. Je morda Sveti duh ptič za v kletko?

Spet med nami Gioacchino da Fiore in trk dveh konceptov?

Danes so „svetoduške“ razmere na Slovenskem približno takšne (in mojega blogerskega zapisa ne jemati za suho zlato):

– Imamo tradicionalni cerkveni ustroj. Ta dela s Svetim duhom „previdno“, v skladu s tridentinsko tradicijo. „Boga-Goloba“ izpusti iz „kletke“ za sv. birmo in za binkoštni praznik. Glavni ostaja „objektivni“ pastoralni model z moralno vzgojo in podeljevanjem zakramentov v ospredju. Podoba Cerkve je v osnovi podoba dvodelne ustanove: posvečeni na eni, laiki na drugi strani. Pokorščina gre predvsem cerkvenim predstojnikom. Če se kdo apelira na pokorščino navdihom Svetega duha, bo sumljiv.

– Imamo binkoštni val. To je val, ki zaobjema ves svet. „Binkoštni krščanski slog“ je tisti, ki ga je vse več, ugotavljajo religiologi. Tudi v katolištvu ga je več. Na Slovenskem je najbolj očiten pri Prenovi, pri karizmatikih. Tu je Sveti duh popolnoma „svoboden“. Njegovo delovanje je takorekoč „fizično“: počivanja, ekstaze, ozdravljenja, ples, govor v jezikih,… Tista, včasih tako hladna, formalna, racionalistična cerkvena miselnost je tu premagana. Zgleda, da smo zbudili Svetega duha in z njim odkrili tako dolgo iskano formulo za novo evangelizacijo.

Trk med dvema konceptoma je neizogiben. Spet „objektivni“ model proti „svetoduškemu“? Rim proti Gioacchinu da Fioreju? No, na Slovenskem se škofje trka dobro zavedajo in zaenkrat zadeve obvladajo. Pravzaprav slovenski škofje, ko gredo na karizmatična srečanja in tam vodijo sv. evharistije, delajo, kar je njihova temeljna naloga – naloga pontifeksov: mostograditeljstvo. Kakšni predstavniki iz „objektivnega“ vzorca zato škripljejo z zobmi, češ, škof se druži z „onimi, ki se pri maši rolajo po tleh“. Karizmatiki pa znajo veselo, a preuranjeno dejati, da je „tudi škof na njihovi strani“.

Dolgoročna rešitev: Sveti duh v rednem življenju

Paziti moramo, da ene kletke osvobojenega Svetega duha ponovno ne zapremo v drugo kletko. Karizmatično gibanje je lahko nova kletka za Svetega duha. Kako? Če si Ga bo preveč lastilo, če Mu bo predpisovalo vedenjske vzorce, če Ga bo poistovetilo z nekaj nadnaravnimi pojavi in mističnimi stanji, če se bo v imenu Duha odrekalo racionalni refleksiji, vsakodnevnemu trudu za skupnost, potrpežljivemu sobivanju,…

Dolgoročna rešitev je, da celotna Cerkev izstopi iz pozabe Svetega duha. Sveti Duh je namreč njeno redno življenje. Sveti duh ni zgolj njen občasni praznik in ni zgolj njena alternativna duhovnost na Kureščku in podobnih lokacijah. Prvi korak bi bil, da Svetega duha „vrnemo“ v zakramente, da ga „čutimo“ pri krstu, maši, spovedi. Ne gre za prevzem „karizmatičnega“ liturgičnega vzorca, gre za resnico o zakramentih samih. Ne bomo plesali okrog krstnega kamna z dojenčkom in botro na čelu, temveč vedeli bomo, zavedali se bomo, veseli bomo, srečni bomo, pristni bomo,… ker je Sveti duh v zakramentu, ker smo z Njim in v Njem.

Vir: Branko Cestnik blog

12 KOMENTARJI

  1. Nisem vedel za spor med pravoslavci in katoličani glede Svetega Duha?! Za kaj gre? Za spor glede papeža, voditelja Cerkve, vem, o tem pa res ne. Lahko dobimo kakšno misel o tem?

  2. To knjigo bi pa rad prebral, a jo lahko kdo prevede v slovenščino? Ali vsaj v angleščino, nemščino?

    Mislim, da sta v katolištvu dve veliki hereziji, kriviverstvi:

    1. ena je slep oprijemanje na tradicijo, rituale, navade, mč, fevde, zgodovinske silnice

    2. druga pa je socializem ( pod krinko humanosti, solidarnosti, skupnega dobrega), kolektivizem, razvajenost, prezaščitenost, kolektivno mišljenje, nesamostojnost, nepodjetnost, nekostruktvnost, zajedanje

  3. Tale točka 1. ne vem če je herezija. Ampak tudi pred Cerkvijo so izzivi… Nekoč je Rode rekel o nevarnostih za Cerkev, da ne bi bili kot nemi psi. Zelo globoka misel. Ko bi jo le kdo v naši cerkvi tudi slišal.

  4. Izrazito aktualen članek!

    Zapostavljanje svetega duha oziroma duhovnosti v cerkvi in nasploh v življenju, izrazito moti tudi novega papeža. In prav je tako!

    Če se duhovnost v cerkvi in v vsakdanjem življenju človeka ne bo poglobila, se slabo piše obema.

    Zaradi tega zapostavljanja, ki je v nasprotju s pozitivnimi vrednotami, se odpira idealna prilika vedeževalcem in tistim verstvom, ki cenijo duhovnost.

    Vera, ki nima na prvem mestu duhovnost, je invalidna vera. To so dobro vedeli v starih časih. Zato so to poudarili v nazivih-duhovniki.

  5. Ko bo cerkev duhovnosti ponovno dala takšen poudarek kot jo dajeta življenju voda in zrak, bo postala cerkev ponovno moralna sila družbe.

  6. Občestvo ni brez hierarhije, pač pa pomeni, da je hierarhija živeta v skupnosti zaupanja. Zlivanje klerikov in laikov je le všečna floskula, ki samo šibi vero. Papež se tu ne kaže čisto nič “liberalen” (če se kakšni radikalni modernisti radi nanj sklicujejo), ampak opozarja na resnost v veri, katere nujno del je čista doktrina, brez poenostavljanja in zavijanja v celofan.

    Mislim, da Cestnik pozablja na vidik discipline, dopuščenih herezij, liturgičnih zlorab in vse katastrofe, ki so ga v tem oziru prinesle posledice (izkrivljeno, zlorabljeno razumljenega) II. vat. koncila.

    Predlagam zelo luciden članek na to temo.
    http://rorate-caeli.blogspot.com/2013/05/on-ongoing-revision-of-penal-law-of.html

    Sicer pa je Sveti Duh tvorec svetega izročila in to, kar dela novo, ne počne v rušenju starega, ampak v dopolnjevanju, da bi taisto sveto izročilo cvetelo dalje.

  7. Spet prodajanje novih binkošti.

    Cestnik pozablja na prazna semenišča elementov iz teh gibanj.

    Pozablja tudi, da je kljub binkoštnomaniji v latinskem(J Amerika) svetu presedanje iz Petrove barke v binkoštne party-splave ogromno in zaenkrat neobvladljivo. To se počasi videva tudi v Sloveniji, kamor vdirajo take in drugačne protestantske sekte s svojimi Vujičili, Hilsongi, Taizeji, duhovno-ritmičnimi herezijami, zakonci tralala, predavanji “našla sem Boga” in ostalimi amerikanizmi.

    Ples v cerkvah je delo Svetega Duha? Kako pa lahko Sveti Duh deluje v nasprotju z zakoni(glasom) Cerkve, ki so glas Boga?

    Dragi Cestnik, v zadnjih letih ste zgleda bil(tako kot večina slovenskih klerikov) na dieti, ki ni vsebovala učenja Benedikta XVI. Se pozna ta podhranjenost. Tudi v PiPu.

  8. Vsak kristjan bi moral obvladati veščine:

    – pristnega duhovnega stika z Bogom, ki mu omogoča negovanje vesti in duše ter gradi pozitivno upanje, da bo z božjo pomočjo sposoben vselej uresničevati stvarstvene, to je božje vrednote življenja, ki zagotavljajo me dljudmi spoštovanje in sodelovanje ter medsebojno pomoč.

    To pa nam omogoča duhovno življenje, torej duhovnost, brez katere človek ne more premagovati zla.

    Gospod Cestnik! Vi ste nam luč sredi teme!!!

  9. Človek je po zaslugi in odločitvi stvarstva predvsem duhovno bitje. Zakaj?

    Zato, da bi bil v pristnem duhovnem stiku z Bogom, s soljudmi in s samim seboj.

    Brez vedenja in znanja, kako vzpostavljatita pristen duhovni odnos, kar nam omogoča duhovnost ( ki je v nasprotju z egizmom, materializmom in nasiljem…), ne moremo pričakovati, da bomo ponovno zaživeli pristno, vesebinsko vero v življenju.

    Prav v tem tiči vzrok moralne krize v in izven cerkve.
    Duhovnost je potrebno postaviti na prvo mesto. vse ostalo pa je podrejeno njej!

  10. V nasprotnem primeru je vera le brebarvna, brezdušna formalistična življenjska drža, ki ni namenjena pristnemu duhovnemu odnosu do Boga, do soljudi in do samega sebe!

  11. Kaj je duhoven odnos?

    Je odnos, ki temelji na ljubezni in drugih pozitivnih življenjskih vrednotah in krepostih.

    Obsega in vsebuje pozitivna želje in hotenja, ki sočloveka ali skupnost osrečujejo vsaj toliko kot mene.

    Vrhunec takšnega odnosa je, ko začutiš milino božanskosti tega odnosa.

    Takšen odnos nima škodljivih posledic, ampak je odlična podlaga za duhovno in materialno rast.

  12. ..Henri de Lubac odlično prikaže ve enem eseju, kako so se na Joahimu iz Fiotre pasli in to na debelo tudi taki kot Marx in Engels..

Comments are closed.