B. Cestnik, blog: Skavti, karizmatiki in podobni…

23

… ter njih katoliška identiteta

Že petnajst let poslušam zdaj tega zdaj onega duhovnika negodovati nad skavti, ki da se imajo za katoliške, k maši pa da jih ni. Ne samo to. Skavti da rušijo mladinsko pastoralo, zaradi njih menda ni mladinskih veroučnih skupin, skavti da so grožnja obstoju oratorijskih animatorjev. V kakšnih hierarhičnih segmentih zato naletimo na pravcato „alergijo na skavte“. Pa misliš, da je samo v Sloveniji tako. Potem greš po svetu, eno leto skavtuješ v daljnem Madridu in srečaš katoliškega skavtskega voditelja, ki ti pove, da so njihovo skupino v zadnjih 20 letih vrgli že iz treh različnih župnij. Pogovarjaš se z drugo voditeljico, ki ti zaupa, kako jim je ravnatelj katoliškega kolidža, v katerega kletnih prostorih imajo skavtsko sobo, nekoč odvzel vse ključe od stranišč misleč, da bo s pomočjo naravnih pritiskov v mehurju pregnal orutkana bitja s svojega dvorišča.

Skavti da „ne čutijo s Cerkvijo“, se reče. Skavti pa v zameno pojamrajo, kako „Cerkev ne čuti“ z njimi. Kako ni in ni duhovnikov, ki bi bili kaj več z njimi. Kakšni se zato umaknejo iz bližine klerikalnih logov in nesreča je še večja. Drugi izdelajo taktiko, kako se tu in tam „pokazati“ na fari ali v dekaniji. Madridska skupina, katere član sem bil eno leto, na primer, vsako leto tudi s ciljem, „da ne bodo rekli, da nas nič ni zraven“, postavlja ogromne božične jaslice v farni cerkvi. Volk sit, koza cela.

Skavti v tovrstnih mukah niso sami. Tu so še karizmatiki. Slednji imajo podobno kot skavti samosvoj „ideološki“ profil, svojo govorico, svoje programe in simbole, močno mednarodno zaledje. Krasi jih visoka stopnja samozadostnosti. Za svoje delovanje kakšne posebne podpore v uradni katoliški pastoralki in njenih medijih ne potrebujejo. Zgodilo se je, in ne samo enkrat, da je „uradna“ cerkvena prireditev ali slovesna maša s škofom v stolnici zabeležila nizko udeležbo, medtem ko je ob isti uri, v istem mestu, niti kilometer vstran, več sto pripadnikov karizmatičnega gibanja imelo svoje molitveno srečanje z veliko večjo udeležbo. Med stolniškimi duhovniki je spet nastopila jeza na one, ki „se rolajo po tleh“, namesto da bi prišli na skupno mašo; spet tiha zamera do duhovnikov, ki so vključeni v karizmatično gibanje. In obratno: zgodilo se je, in ne samo enkrat, da so karizmatiki zbrali tisoč ali dva tisoč ljudi, ki so slavili Boga, v „dominantnih“ katoliških medijih pa ni bilo niti obrobnega zaznamka o tem dogodku.

Med drugim smo pred problemom katoliške identitete.

Obstaja dokaj preprosta, dokaj globoko v podzavest zasidrana in dokaj pogosto uporabljana razlaga, kaj je katoliška identiteta: katoliško identiteto ima tisti kristjan, ki priznava avtoriteto papeža. Prevedeno iz globalnega na lokalno, iz podzavestnega v zavestno: katoličanova identiteta je toliko močnejša, kolikor bolj priznava avtoriteto župnika in dekana ter kolikor bolj zvesto se udeležuje dogodkov, ki jih pripravlja župnijska, dekanijska in škofijska katoliška skupnost. Skavti bodo torej imeli „močno katoliško identiteto“, kadar bodo redno pri župnijski maši ter na razpolago za strežbo na različnih uradnih katoliških prireditvah. Če jih ne bo, bomo bržkone rekli, da nimajo „prave“ katoliške identitete. Tako prepričanje bomo gojili, četudi vemo, da skavti pred jedjo molijo, da imajo rožni venček na rutki in da si včasih dobijo kakšnega duhovnika, ki mašuje za njih tam nekje v hribih.

Kje je težava? Težava je, ker Cerkev še vedno pojmujemo kot zaprti sistem, v katerem (katoliško) identiteto podeljujemo enosmerno: oblast ljudstvu, center periferiji, duhovščina skavtom.

Pri sebi imam revijo Communio iz l. 1979 in razpravo „Cerkev kot odprti sistem“, ki jo je spisal prof. Heinz Schürmann. Ta vzhodnonemški ekseget iz novozaveznega nauka o Cerkvi ter iz analize prvih krščanskih skupnosti dokazuje, da Cerkev izvorno ni bila (in zato tudi danes ne more biti) zaprti sistem. Prve skupnosti so zrasle in zaživele ravno zato, ker niso nastajale po vzorcu najprej pastir – nato čreda po podobi pastirja. Odnos med središčem (pastirjem) in dogajanjem v ljudstvu (čredo) je bil vzajemen, dinamičen, odprt.

Lahko rečemo, da več ko se dogaja v čredi, bolj pastir najde svojo vlogo; različnejša kot je pobuda periferije, močnejša je moč centra. To ni paradoks. To je zrela skupnost. V zreli skupnosti se identiteta ne podeljuje enosmerno, temveč dvosmerno. Mož daje identiteto ženi, žena možu; papež vesoljni čredi, vesoljna čreda papežu; župnik župniji, župnija župniku; katoliška skupnost skavtom, skavti katoliški skupnosti.

Več: blog Branka Cestnika


23 KOMENTARJI

  1. Iskanje srečanj karizmatikov

    V bolnici ( rakav tumor) sem se nedavno odločil, da poglobim svojo slavilno molitev s pomočjo karizmatikov – in še iščem kam bom šel – zato prosim, če mi pomagate z idejami, informacijami.

    Po 5 operacijah sedaj na bolniškem dopustu okrevam in zgleda, da je bila zadnja operacija uspešna. V mesecih bolnice ( kjer si kot številka, saj kirurg na dan morda s tabo spregovori en stavek, sestre skoraj nič) ob vseh zapletih, bolečinah, slabostih in številnih strahovih in depresijah z veliko molitve in ob pomoči bolniških duhovnikov p. Markota, p. Tonija, in duhovnika Tomaža K., sem prejemal sveto obhajilo, sveto spoved in bolniško maziljenje.

    • Pred kratkim sem bil operiran v ptujski bolnišnici. In opazil, da se je zanje čas ustavil z zadnjim samoprispevkom. Ja, računalnike imajo. Gotovo tudi kakšne nove moderne inštrumente. A opazi se, da večjih investicij že dolgo ni bilo. Da na operacijo (beri kirurga) čakaš in da so sestre zelo prezasedene, saj imam tudi sam podobno izkušnjo, ko sem petim sestram moral razložiti problem, preden me je prva razumela. Samo hitijo…

    • Dragi Pavel in vsi, ki se zanimate za “karizmatike”.
      Vse informacije o Katoliški karizmatični prenovi dobite na naši spletni strani, če v Google odtipkate samo besedico Prenova.
      Priporočam vam, da obiščete molitveno občestvo v bližini vašega bivališča. Na spletni strani najdete seznam, naslove in kontaktne številke molitvenih občestev in lahko prej pokličete in izberete.
      Priporočam vam tudi obisk kakšnega od naših srečanj in seminarjev, ki so skoraj vsak mesec po večini slovenskih škofij (večina je prej objavljena na slepu). Če smem predlagati: v soboto, 19. oktobra 2013 bo v Celju (cerkev Svetega Duha) vseslovensko srečanje Katoliške karizmatične prenove. To je naš največji dogodek v celem letu. Traja cel dan.

      Želim vam vse dobro!

      • Janez, povejte nam kaj več o karizmatikih in temu kar Branko Cestnik pravi “katoliška identiteta”. Odkod take težave z župniki?
        Meni se zdi, da tako skavti kot karizmatiki pač niso redovniki, ampak laiki. In župniki jih morajo jemati kot takšne in ne delati redovnikov iz njih.

        • Spoštovani g. Zdravko:

          Še enkrat pošiljam neposredno povezavo na našo spletno stran, kjer je nekaj več o nas:
          http://prenova.rkc.si/o-nas.html

          Prosim, sami pobrskajte naprej, saj najdete cel kup zanimivih pričevanj in arhiv posnetkov raznih predavanj znanih ljudi, med drugim tudi papeškega pridigarja, p. Cantalamessa.
          Zadnja leta arhiv asistematično gradimo, v pričevanje drugim da je naš Gospod Jezus živi Bog!

          Kar se tiče narave duhovnega toka KKP potrjujem vašo pripombo, da je to laiška organizacija in jo tudi vodijo laiki, namenjena pa je vsej cerkvi, saj imamo po krstu vsi verni tudi duhovniško dostojanstvo. Duhovniki in drugi kleriki so seveda med nami dobrodošli in nam pomagajo predvsem kot duhovni spremljevalci. S tem skrbimo in se trudimo, da naše delovanje ne zdrsne iz okvirov cerkvenega učiteljstva. Prav je, da je vsaka novost podvržena zdravi presoji in sodbi.
          KKP ni gibanje, kot ostala gibanja, temveč duhovni tok, ker nima človeškega ustanovitelja. Njen ustanovitelj je Sveti Duh, zato je v vesoljni cerkvi daleč najbolj razširjen. V svetu je vsaj 150 miljonov katoličanov, ki so se s tem že srečali.
          Najbolj cveti tam, kjer je Cerkev najbolj živa: Latinska amerika, Afrika, Azija, Pacifik (Filipini). Ta podatek pove vse! Tudi sedanji papež Frančišek je bil, ko je bil še škof in kardinal, v svoji domovini s strani škofovske konferencezadolžen za spremljanje KKP. Njegove izkušnje so zelo dobre, o čemer je spregovoril tudi v dobro znanem intervjuju na letalu, ko se je vračal s svetovnega dneva mladih v Riu. Naša DRUŽINA je povzela samo del tega intervjuja, med drugim so izustili tudi ta del (take stvari omenja tudi Cestnik v zgornjemm zapisu). Celoten intervju smo lahko brali v hrvaških medijih.

          Torej, Cerkev prihodnosti bo karizmatična ali pa bo izginila (tu mislim Evropo in Severno Ameriko).Sicer pa smo vsi kristjani po definiciji karizmatiki, sicer nismo kristjani.
          Tako, da je vsakršno spotikanje čez karizme in karizmatičnost pljuvanje v lastno skledo.

          Pokojni belgijski kardinal Suenens, eden od koncilskih očetov, je rekel, da KKP ne bo več potrebna, ko bo razširjena po vsej Cerkvi. Smisel obstoja KKP je prebuditev in poživitev kristjanov v Cerkvi, kot tudi pomoč tistim, ki so se od Cerkve oddaljili ali je ne poznajo; da na njim primeren (bolj sodoben, v njihovi govorici) način pomagamo vstopiti v
          Cerkev.

          Blagoslov in vse dobro!

          • Najlepša hvala, Janez!
            sem pobrskal in našel tudi kontakt slavljenja v bližnjem kraju.
            Všeč mi je tale tvoj odstavek:
            “Duhovniki in drugi kleriki so seveda med nami dobrodošli in nam pomagajo predvsem kot duhovni spremljevalci. S tem skrbimo in se trudimo, da naše delovanje ne zdrsne iz okvirov cerkvenega učiteljstva. Prav je, da je vsaka novost podvržena zdravi presoji in sodbi.”
            Še posebej zadnji stavek. Po naravi sem bolj racionalno bitje, čustva in strasti kolikor toliko nadzorujem, zato mi je bil v mladosti bližje SKŽ, čeprav sem Prenovo in Emanuel ene parkrat obiskal, a mi je bilo TAKRAT kar težko tam zdržati.

  2. Pavel, neverjetna korenina si!

    Kljub temu, da si dal toliko skozi, pišeš tako umsko poglobljne in logične komentarje, da si vreden velikega vsestranskega občudovanja.

  3. P. Branko, ni problem toliko v vodstvu Cerkve, če že govorimo o karizmatikih. Slednji delujejo kot nekakšna sekta, ki podpira papeža in krajevnega škofa le takrat, ko se jim zazdi, da je to zanje osebno koristno – sicer pa se na edinost v Cerkvi gladko požvižgajo, kar mi smrdi po razkolu ali odpadu.
    Še dobro se spomnim, kako je skupinica teh t. i. karizmatikov v župniji, kjer sem prej stanoval, naredila bojda molitveno skupino in celo seminar, župniku nihče niti omenil ni, kaj šele vprašal za dovoljenje. Posledica tega je bil škandal, ki je povzročil ogromno ran pri ljudeh in dodaten odpad od Cerkve. Hvala Bogu je bil župnik toliko priseben, da je tem “zavednim kristjanom” pokazal vrata, vendar jim je dal možnost, da se pri nedeljski maši javno opravičijo župljanom. Seveda tega niso storili, pri nedeljski maši se niso več prikazali.
    Tako ali tako pa je t. i. Prenova v duhu nič drugega kot protestantski trojanski konj. Že to, da je nastala v ZDA, ne pomeni nič dobrega.

    • Spoštovani Sandi,
      Če Katoliške karizmatične prenove (KKP, ali Prenova v Duhu) ne poznate, potem o njej nimate pravice pisati.
      Vaše mnenje je -milo rečeno- predkoncilsko.
      KKP je uradno priznana od Vatikana že več kot 40 let in je tudi sestavni del Papeškega sveta za laike.
      Prav tako je Italijanski predsednik KKP tudi eden od treh vodilnih članov novoustanovljenega Papeškega sveta za evangelizacijo (poleg našega jezuita p. M.I. Rupnika).
      V kolikor pa je kje kašen voditelj ali molitveno občestvo KKP, ki dela po svoje, pa tega ne moremo pospolševati in o vsem soditi slabo.
      Kot da v cerkvi ni nobenega škandala! Pa zato še niso vsi slabi (žal pa smo umazani).

      Želim vam vse dobro!

      • Janez! Če menite, da je moje pisanje predkoncilsko, to jemljem kot kompliment. Zakaj? Predvsem zato, ker je drugi vatikanski koncil dejansko prinesel razsulo znotraj Cerkve, več slabega kot dobrega. To je bil hud in umazan pljunek v vse, kar so z veliko truda na verskem področju gradili naši očetje in naši dedje.
        To, kar sem napisal, ni osamljen primer. Sektaštvo se je dogajalo tudi po drugih župnijah. Ravno zadnjič me je nekdo prepričeval, kako je treba organizirati neke seminarje za poglobitev vere – predavali pa naj bi laiki in duhovniki sumljivega slovesa, pelo naj bi se neke pesmi, prevedene iz angleščine, pa dviganje rok… pa saj ni normalno to!
        Naši predniki niso potrebovali nobenih takih seminarjev, pa so imeli globoko vero. Vi pa kot katoličan rajši poskrbite za to, da bo po cerkvah več spoštovanja pri prejemanju obhajila in pravilne drže pri bogoslužju. Ker to, kar pogosto vidim pri t. i. karizmatikih, ne pelje nikamor – nekateri se obnašajo kot zarobljeni prašiči. Nobene discipline in spoštovanja pri bogoslužju. Grozljivo!!

        • Tale bandi-t se je pa razpisal. Papež Franci ga bo izobčil.

          Vse, kar je dobrega v RKC, si popljuval.

    • Sandi-bandi, vse, kar je dobrega v krščanstvu, je zate trojanski konj.

      Ti želiš Katoliški Cervki le slabo.

  4. Še vedno odmeva v meni stavek, ki ga je pred kakšnimi 15 leti izrekel dr. Ivan Štuhec: “Katoliška cerkev si s skavti goji gada na prsih.” Občutek takrat je bil, da Štuhec pač ne mara skavtov. Globlji pomen tega pa morda odzvanja ob tem Brankovem prispevku. V zaprtem sistemu je vse, kar je drugačno in samosvoje gad. V odprtem sistemu pa tudi drugačnost najde prostor, soustvarja prostor, sooblikuje sistem,…

  5. Nekoč so k nam prišli na obisk skavti. Pri maši niso niti minuto klečali. To mi je o njih povedalo veliko več kot ta članek.

    • Katolik; čas klečanja pri maši ne more biti edini kriterij. Skvtstvo je celostna vzgoja in prepričan sem, da veliko otrok in mladih tudi preko skavtstva prihajajo do Boga.

    • Pri nas pri maši odkar sem majhen, praktično nihče ne kleči, saj tudi ni klečalnikov. Ljudje takrat vedno stojijo.

      Kaj je torej problem?

      • Klečalniki niso pogoj za klečanje. Sv. pater Pij ni niti začel s Slovilom, kanonom ali evharistično molitivjo(kakor hočeš to imenovati), če niso vsi(ki so za to bili sposobni) v cerkvi klečali. Nato so nastopili moderni župniki, ki so zmetali stran klopi s klečalniki…

        • Vse stare cerkve imajo klečalnike. Moderni arhitekti delajo iz cerkva konferenčne dvorane. Recimo, Dravlje Šiška. Ali konkatedrala v Novi Gorici. Tam je še Kristus kar na hlod razpet. Brez vodoravnega dela križa. In naša gospoda to kar sprejema brez problema.

        • Jaz opažam, da nekateri dajete neverjeten pomen nepomembnim podrobnostim.

          Klečanje ali ne. Če ni klečalnikov, dostikrat niti ni prostora za klečanje – in tam klečijo le peščica najbolj gorečih.

  6. Tudi glede skavtov se mi zdi, da se vidi le drevo ne pa celotnega gozda.

    Povsem razumljivo je, da imajo tudi določenim skavti pomanjkljivosti kot vsak vernik.

    KLjub vsemu pa je potrebno poudariti njihov siceršnji pozitiven prispevek k smiselnemu druženju, dobrodelnim akcijam…

    Očitno je za nekatere pomebnejšA oblika kot vsebina delovanja.

  7. Ob zgornji zgodbi sem se spomnil na bosansko šalo in analogijo s skavti in Novo Slovenijo.

    Huso in Haso se zvečer odpravita v mesto. Haso na starem kolesu, Huso za njim peš. A kmalu ustavi Hasota policist. “Nimaš luči, plačal boš 100 dinarjev”, pravi. Haso se muza, kar policista še bolj razjezi. “Nimaš zavor, 200 dinarjev.” Haso se že potihem smeji. “Nimaš zvonca, 500 dinarjev.” Haso se že prav krohoče. Policistu ni nič jasno. “Zakaj se smejiš? Plačal boš visoko kazen!” Pa mu Haso odgovori: “Za mano prihaja Huso. Peš. Sploh nima bicikla. Koliko bo šele on plačal!”

    Tako se ob zgornjih kritikah na račun skavtov, ki ne hodijo redno k maši, jaz muzam na račun Ljudmile Novak. Koliko kritik bo šele ona deležna, saj od njenih desettisočev volivcev le redki hodijo k maši. 😉

    • Igor, res je. Potrebno je pogledati na celoto. Če iz delčka sklepamo na celoto, nas to lahko privede v čudne sklepe, kot enega tudi ti navajaš.

Comments are closed.