B. Cestnik, blog: Rezerva je v solidarnosti …

1

… in vaški složnosti

Pred približno 25 leti je v moji rojstni vasi nekemu kmetu zaradi udara strele sredi noči pogorelo celotno ostrešje srednje velikega hleva in vsa zaloga sena. Še dobro, da so živino sosedje in gasilci vso rešili. Če je ne bi, bi bila že tako huda nesreča podvojena. Kaj se je zgodilo potem? V tednu dni so sovaščani pripeljali les, zgradili novo ostrešje, ga pokrili in navozili toliko sena, kolikor ga je bilo prej. Teden dni po požaru je na požar spominjal le počrneli gornji del hlevske fasade. Temu se reče vaška složnost. To je solidarnost.

Danes smo zaradi kriznega stanja vsi vznemirjeni. Sprašujemo se, kako preživeti, ko ni služb, ko gospodarstvo hira, ko država ne pomaga, ko nas narava tepe zdaj s sušo zdaj z nevihtami, ko se zdi, da bo jutri še slabše. Odgovor je star kot človeštvo: ko je težko, je treba stopiti skupaj. Moderna beseda za stopiti skupaj, si stati ob strani in si pomagati, je solidarnost. Beseda izhaja iz latinskega pridevnika „solidus“, kar pomeni trden, cel, poln.

Solidarnost ni izum filozofov in duhovnih učiteljev. Solidarnost je zapisana v našo naravo. Kakor imamo roke, da delamo, in glavo, da mislimo, imamo v našem duhu „inštaliran“ poseben „organ sočutja“, da si pomagamo. Ta „organ sočutja“ oz. solidarnost ni zasidrana v našem srcu zaradi lepšega, temveč zato, ker je koristen. Ljudem koristi biti skupaj, podpirati šibkega in pomagati vsakemu. Tako zmoremo več, kot zmore en sam, tako pravzaprav preživimo. Solidarnost nas kot skupnost dejansko naredi bolj trdne, cele, polne, učinkovite.

Poleg koristi pa solidarnost prinaša še drugo sporočilo – višje sporočilo. Ko se zavzemamo za siroto, za težke bolnike, za onemogle in ostarele, za tako ali drugače prikrajšane, se zanje zavzemamo, ker so – kot rečemo – enako ljudje. Četudi ne morejo delati in konkretno prispevati k skupnemu dobremu, ostajajo med nami in mi jim priznamo enako čast kot aktivnim članom družbe. Na ta način vsakega človeka razglasimo za nosilca neskončnega dostojanstva. Z drugimi besedami: ko živi solidarnost, tudi človek ostaja človek, ne glede na to, kakšen je, kaj je in koliko česa ima.

Poseben način solidarnosti je vaška složnost. Slednja ima na Slovenskem veliko tradicijo. Čeprav pravimo, da smo Slovenci po značaju prepirljivi ljudje in da so nas moderni časi naredili večje egoiste, mislim, da se vaška složnost ni povsem izgubila. Še več: mislim, da je zdaj pravi čas, da jo odkrijemo in s to vrednoto navdihujemo tudi širši narodni prostor.

Več: blog Branka Cestnika


1 komentar

  1. Pozitivno sem presenečen, kakšno pristno medsebojno solidarnost čuti veliko Slovencev.

    Sinoči smo poslušali po TV kanalih, koliko Slovencev želi pomagati tistima, ki zaradi uboštva živita pod šotorom v gozdu.

    Posamezniki jima nudijo celo zastonj stanovanje!!!

    Bravo Slovenci!!!

Comments are closed.