B. Cestnik, blog: Nasmejani Kristus

3

V muzeju Žičke kartuzije lahko vidite upodobitev nasmejanega Kristusa. Vklesana je na sklepnik iz zakristije zgornjega samostana. Zraven tega sklepnika je na ogled postavljen tudi tisti z upodobitvijo za odtenek še bolj nasmejane Device Marije. Stroka oba sklepnika datira v obdobje med 1325 in 1350. Kako je to mogoče? Ali nam učitelji zgodovine niso rekli, da je bil srednji vek žalosten, temen? Ali ni Umberto Eco v razvpitem romanu Ime rože, katerega pripoved se dogaja v srednjeveškem samostanu, podobnemu Žički kartuziji, hotel povedati, da je krščanstvo proti smehu, proti veselju?

Res je. Skozi zgodovino se je dogajalo, da je v strašni želji po pravovernosti in moralni čistosti bilo človeško veselje – zlasti tisto, ki se izraža skozi gromki smeh, včasih skoraj sumljivo. Kot je bilo sumljivo, če si preveč gledal v zvezde ali če si namesto v cerkev kdaj šel molit na hrib. Veliki Anton Trstenjak je nekoč dejal, da je eden največjih problemov slovenskega katolištva janzenizem. Ta zaljubljenost v strogost in resnobo, ta večno žalostni v tla zroči grešnik, ta sumičavost do drugačnosti. Janzenizem kot teologija je bil s strani Cerkve obsojen že ob svojem nastanku, kot psihološki in pastoralni slog pa je preživel in je prikrito na delu še danes. Janzenizem ni samo odpravil upodabljanje nasmejanega Kristusa, vplival je tudi na oznanjevanje, ki se je najbolje znašlo v pridigarskih zvrsteh očitanja, svarenja in sploh ostrega govora. Pojav, ki bi ga z velikimi zadržki označili za »veselje evangelija«.

Prva okrožnica ali spodbuda nekega papeža je prva in bo ostala prva. Razumemo jo kot program novega pontifikata. To velja tudi za spodbudo Veselje evangelija, kateri namenjamo tematski sklop v pričujoči številki naše revije [Cerkev danes].


3 KOMENTARJI

  1. Briljanten zapis!

    Pozitivno veselje do življenja, je odsev hvaležnosti in čaščenja Boga.

  2. V zgodovinskih učbenikih sem prebral, da pravega dogmatičnega janzenizma na slovenskih tleh sicer ni bilo, je bil pa močno prisoten v obliki nekakšne moralne strogosti, stalnega samozatajevanja, "mrtvičenja". Kar ni ravno najboljša popotnica za zdravo duhovno življenje. Ni Božja volja v tem, da človek živi zagrenjen in brez veselja.
    Sam imam sicer doma precej literature s področja duhovnega ozdravljenja – o tem, kako Bog ozdravlja človeka predvsem notranje. Tako zakramentalno (maša, spoved, bolniško maziljenje) kot preko molitve (polaganje rok, rožni venec, slavljenje….). Škoda, ker vse to zelo počasi prodira v jedro Cerkve…

  3. Ker ravno omenjate Ecov roman. Mislim, da je bilo eno izmed sporočil to, da se Kristus je smejal, da mora Cerkev to poudarjati in oznanjati veselo oznanilo, da pa določeni segmenti Cerkve temu (tako takrat kot danes) nasprotujejo. Lahko se pa seveda tudi motim.

Comments are closed.