B. Cestnik, blog: Mediji in njih hoja v resnici

11

Pridiga ob 19. obletnici Radia Ognjišče, 28.XI.2013.

Cerkveno učiteljico sv. Terezijo Veliko (ali Avilsko) je mučilo vprašanje, zakaj neki je ponižnost Gospodu tako všečna krepost? Zakaj ima Bog bolj od, recimo, srčnosti, poguma, plemenitosti,… rad ponižnost. Kakor v preblisku je ugotovila, da zato, ker je ponižnost tesno povezana z resnico. Ponižnost je, kot je zapisala, „hoja v resnici“. V njenem delu Notranji grad beremo: „Bog je najvišja resnica in ponižnost je hoja v resnici. Velika stvar je, da se nimamo za dobre, temveč za bedne in nične. Kdor tega ne razume, hodi v laži.“ Skratka, za Terezijo Avilsko biti ponižen pomeni hoditi v resnici, in ker hodiš v resnici, hodiš tudi v Bogu, ki je čista Resnica. Povedano drugače: ponižnost je resnicoljubnost, resnicoljubnost pa na stežaj odpira vrata k Bogu. V ponižnosti priznaš si, kaj si in kakšen si, in to priznanje resnice te pripelje v bližino Boga.

Če Terezijino razmišljanje beremo kot negativ, lahko rečemo, da je nadutost hoja v laži. Kdor je nadut, živi v namišljenem, varljivem svetu in pot do spoznanja Boga mu je zaprta. Ker sodobni človek v glavnem spoznanja Boga nima, lahko že iz tega sklepamo, da bo precej nadut; da bo, torej, zlahka hodil v laži. Kriza vere v Boga je nadaljevanje človekove zmanjšane zmožnosti za majhne in velike resnice, vsakdanje resnice, o sebi in svetu. Po domače: če se mož zlaže ženi, da sinoči ni pil s prijatelji, pil pa je, in če to stori večkrat, se bo ščasoma oddaljil tako od žene kot od Boga. Lažnivi svet ne more sobivati z vero v Boga.

„Hoja v resnici“ je program vseh medijev, zlasti program njihove poročevalske in komentatorske dejavnosti. Ko mediji poročajo, poročajo resnico; ko mediji komentirajo, pogumno in pošteno razmišljajo o resničnih dejstvih. Izven resnice medijev ne bi smelo biti. Resnicoljubnost pa mora biti prva krepost novinarja. Novinar se ponižno prikloni resnici, tudi ko je ta grenka in temna. Nato jo z njemu lastno veščino posreduje drugim ljudem. Novinar je posredovalec resnice, podobno kot je duhovnik posredovalec Božje milosti. Če novinar resnice ne prepozna, pa tudi, če jo prepozna in je noče posredovati takšne, kot je, izgublja samega sebe, gre proti svojemu poslanstvu. Neresnicoljuben novinar je kakor neverujoč duhovnik. Neresnicoljubnost je notranja korupcija medija in novinarja.

Vendar korupcija medijev in novinarjev lahko zaide v še hujšo obliko. To je zavestno stati na strani laži, na strani navidezne resničnosti. To je takrat, ko novinar med resnico in lažjo pri polni zavesti izbere laž; takrat, ko njegovo poročanje služi za prikrivanje resnice, za manipulacijo z ljudstvom. Običajno se to zgodi medijem, ki so v službi totalitarnih režimov. Takšni mediji „hodijo v laži“, živijo od laži, so zgrajeni kot laž. So graditelji kulture laži in zamolčanih ter prepovedanih resnic.

Danes v Evropi, hvala Bogu, totalitarnih režimov več ni. Vendar zato nevarnost še ni mimo. Vlogo totalitarnega režima danes prevzema interes velikega kapitala, interes močnih gospodarsko-političnih omrežij, interes dominantnih političnih klik. Ko bosta medij in novinar zavoljo „ljubega kruhka“ ali zavoljo ideološke sorodnosti z neko kliko podlegla tem interesom ter jim začela služiti, bosta kmalu „hodila v laži“. Objela ju bo nadutost neresnice. S tako držo bosta spet gradila kulturo laži, kulturo zamolčanih ter prepovedanih resnic. To se lahko zgodi, četudi smo v demokraciji in četudi imamo polna usta besed o medijski svobodi in o objektivnem poročanju.

„Hoja v resnici“ bo program vseh medijev, smo rekli. Novinar bo v odnosu do resnice v stalni drži ponižnosti. Toliko bolj to dvoje velja za katoliške medije, med katerimi ima na Slovenskem odlično in nenadomestljivo vlogo prav Radio Ognjišče. Katoliški medij najprej „hodi v resnici“ v odnosu do Boga. „Kristus samega sebe ni imenoval navada, temveč resnica,“ je zapisal Tertulijan. Če bi Bog bil navada, se pravi nekaj, o čemer se poljubno dogovarjamo, nekaj površnega, bi tudi katoliški medij v odnosu do Boga lahko bil poljuben in površen. Ampak Bog je resnica. Pred njim katoliški medij ne more drugače zdržati, kot da je v resnici.

Katoliški medij je v stanju tihe adoracije in v stanju popolne zavezanosti Božji resnici. To je njegova temeljna kultura, ki so bo odražala tudi takrat, ko bo poročal o ceni paradižnika na tržnici, o zadnji parlamentarni razpravi, o stanju krščanstva v daljnih deželah.

Več: blog Branka Cestnika


11 KOMENTARJI

  1. Briljanten prispevek avtorja!

    Ko bi le novinarji pisali v tem duhu o svojem poslanstvu!

    Ali jih je strah resnice?

    Zakaj nimajo ponižen odnos do resnice in nadut odnos do laži?!

    Če hočeš spoznati resnico, moraš imeti ponižen, čuten odnos, sicer se ji ne boš približal.

    Ko pa spoznaš bistvo resnice in njeno veličino, pa moraš imeti duhovno moč, da jo lahko uveljaviš v življenju.

    Omogočiš ji, da živi in daje polnost življenja ljudem, da duhovno in razvojno rastejo, ne pa nazadujejo.

  2. Pisec članka žal ne loči med dejstvi in resnico. Resnice proizvaja človek, dejstva pa so objektivne danosti in, vsaj načeloma, preverljiva v mejah, ki jih dopuščajo okoliščine. Novinar izpolni svojo nalogo, če naprej poroča o dejstvih in dogodkih in jih šele nato komentira in vrednoti. Nazorsko nevtralen in objektiven novinar pa je fikcija, zato so potrebni nazorsko različni mediji.

    P.S. Za vernega človeka je resnica lahko tudi razodeta, a se ta ne nanaša na dnevnopolitična dejstva.

    • “Pisec članka žal ne loči med dejstvi in resnico.”

      Mislim, da tole ne bo držalo. V nadaljevanju članka (na blogu) je nekaj govora o dejstvih in o njihovem izboru.

    • Ne pravim, da ne omenja dejstev, ampak da ne loči kaj so dejstva in kaj resnica. To tudi na kratko obrazložim. Resnica je metafizični pojem in v dnevnopolitične medije v bistvu ne sodi. Res pa je, da s pojmom v vsakodnevnem govoru radi razmetavamo in tako zamegljujemo komunikacijo.

  3. Temeljni problem medijev je, da prikrivajo ali sprevračajo resnicoljubno poročanje.

    Da je temu tako, se lahko dnevno prepričamo, ko določeni časopisi sploh ne objavijo politično pomembne informacije ali pa jo objavijo le v enem delčku, ki ne prikaže bistva ali pa zavaja, kar zavede bralca ali poslušalca.

    Pogosti so tudi primeru, ko je informacija potvorjena.
    .
    Nadaljevalni pa, da ne podajo poučno in vzgojno noto in dobre, poučne izkušnje doma in v tujini.

    Zakaj ni Komisije za resnicoljubno poročanje, ki bi lahko sproti opozarjala na te pomanjkljivosti.

    Člani te komisije pa bi morali biti vredni zaupanja in izrazito nepristranski in nepovezani.

  4. Tone, najverjetneje si na stališču, da je na svetu toliko resnic kolikor je ljudi, kar pomeni, da je vodilo laž ne pa resnica, ki je lahko le ena.

    Če je noč, ne more biti dan, pa četudi jih to trdi milijon.

    • Sem na istem stališču kot ti, samo da tega ne banaliziram. Spodaj pišeš: “Resnice ne bomo našli, če sovražimo ali iščemo sebično korist”, a verjetno ne misliš, da se na ta način dokopljemo do resnice, kaj je noč. Resnica je kompleksnejši pojem od dejstva in vključuje tudi nazorsko in vrednostno sodbo, teh pa je ob istem dejstvu lahko več, zato se okoli resnic lomijo kopja, kaj je res in kaj ne, pa se da zmeniti.

  5. Resnicoljubno poročanje temelji na ljubezni do resnice in sočloveka ter stvarstva , ne pa na sebičnosti ali celo sovraštvu.

Comments are closed.