O pariškem kardinalu Jean-Marie Aronu Lustigerju (1926-2007) se je v devetdesetih po cerkvenih hodnikih v Rimu reklo: „Lustigerja nihče na mara. Judje, ker je kristjan. Kristjani, ker je Jud. Pariški intelektualci, ker je bolj izobražen od njih.“
To se je reklo, kot se reče šala. Nismo vedeli, da se je v tej šali skrivalo veliko resnice o osebni kardinalovi bolečini. Ta bolečina je bila tolikšna in tako svojska, da so o njej so posneli film.
V ZDA film nosi naslov The Jewish Cardinal (Judovski kardinal), njegov izvirni francoski naslov pa je Le métis de Dieu (Božji mestic). Te dni ga vrtijo na Festivalu judovskega filma v New Yorku. Na Youtube lahko vidite trailer, ki je zanimiv že zato, ker prikaže enega vrhuncev zgodbe: opravičilo Janeza Pavla II. kardinalu Lustigerju za vse trpljenje, ki mu ga je nanesla pripadnost Cerkvi in pokorščina papežu.
Za kakšno trpljenje gre? Mlademu Aronu Lustigerju so nacisti v Auschwitzu ubili mater. Očetu pa se je uspelo preživeti in se skriti na jugu Francije. Še pred materino smrtjo se je Aron kot štirinajstletnik odločil za krst in postal kristjan. Njegov oče se je po vojni tudi s pomočjo samega pariškega rabina trudil, da bi izničil krst, vendar brez uspeha. Jean-Marie je vstopil v semenišče in bil l. 1954 posvečen v duhovnika. Zgodba bi ostala skrita široki javnosti, če ga Janez Pavel II. l. 1979 ne bi postavil za škofa v Orleansu in dve leti kasneje za nadškofa v Parizu. Janez Pavel II. je s to potezo hotel prispevati k dialogu med judovstvom in krščanstvom.
Več lahko preberete na blogu Branka Cestnika.
