B. Cestnik, blog: Internet in mediji…

1

… manj, boljše, tišje!

Poleti l. 2008 (nekaj mesecev pred udarom krize) sem v Družini objavil zapis Manj, boljše, tišje. Ugotavljam pre-komuniciranost in podajam tri majhne nasvete. Zapis izpred 5 let:

Informacija danes boleha za podobno porabniško požrešnostjo kot druge človekove dejavnosti. Vrhovni zakon je količina. Tega ne skrivajo niti mediji, ko oglašujejo samega sebe. Spomnimo se slogana: “Koliko informacij lahko prenesete?” Kot da je človek suha in žejna zemlja, ki jo lahko napoji le velikanska količina podatkov! In oglaševanja internetne TV: “Trenutek, o katerem sanjarite ves dan!” Kot da je smisel človekovih dni ta, da se zvečer vrže v naslanjač in se s pivom v eni roki ter daljincem v drugi skrči v držo zarodka!

Ljudje nasedejo in mislijo, da morajo slišati in videti čim več poročil, da morajo prebrati čim več tiska, da morajo biti čimbolj “multimedijski”, čim bolj bombamdirani s smsi in e-maili. Le tako bodo “in”, le tako bosta njihov um in čutenje imela vsebino. Druge je strah, da bodo izviseli, če ne bodo videli vseh nadaljevank in leteli ob vsakem filmskem hitu v kino, oziroma, če ne bodo imeli vsaj več sto enot obsežne zbirke dvx filmov in več tisoč enot obsežne zbirke mp3 datotek. Tretji bodo isto količinsko naravnanost pokazali v visoki kulturi in se spremenili v požiralce jazz, dramskih in likovnih dogajanj. Ni ga dogodka, da ne bi bili zraven. Toda v pogovoru z njimi ne boš imel občutka, da so zaradi velike količine konzumirane kulture kaj bolj umirjeni in pronicljivi.

Človek je zmožen nekemičnih odvisnosti in odvisnost od informacije, oz. širše, od medijev in umetnih dogodkov je ena takih. Kot vsaka odvisnost tudi ta človeka obuboža in dela ranljivega za zunanje pritiske. Obuboža – ker količina podatkov ne zagotavlja modrosti, multimedijska oprema pa še nas ne rešuje samote, velikokrat obratno. Dela ranljivega – ker bo na račun našega hlastanja po medijskih vsebinah nekdo lepo zaslužil. Bolj bomo odvisni, večja bo njegova moč nad nami.

Kako veliki so ti pritiski, se lahko prepričamo vsak dan, ko odpiramo poštne nabiralnike. Tu je cela horda reklam in brezplačnikov, ki jih v našo hišo nihče ni povabil. Poštni nabiralnik, ki je tudi simbolna točka stika malega človeka z velikim svetom, postaja vse bolj podoben kanti za smeti. Človek spoznava svet in se z njim pogovarja preko kupa info-smeti, svoje proste trenutke pa zapravlja z info-opijati. Bo to končni rezultat t.i. informacijske družbe?

V komunizmu smo bili “uniformiranci”, zdaj postajamo “informiranci”. Občutek, da smo zaradi obilice informacij bolj svobodni, je varljiv. Nobena informacija ni nevtralna. Vsako je nekdo spočel, nekdo oblikoval, nekdo podal. Za vsako informacijo nas je nekdo motiviral in izučil, kako naj jo obravnavamo. Brez pretoka informacij svet seveda ne funkcionira. Bolj je družba kompleksna in tehnična, večja mora biti njena informacijska zmogljivost. Toda nad vse se vedno mora dvigovati človekovo dostojanstvo.

Kako se zavarovati? Kako uiti info-odvisnostim? Tri načela:

1. Manj! Navaditi se na uporabo manj medijev. Navaditi se na resne medije, pa še te jemati s kritično distanco, četudi so nam svetovnonazorsko sorodni. Sploh se izogniti količinskemu imperativu. Dovolj je ena dobra informativna oddaja na dan, nekaj glasbe čez dan, en dober film na teden, en dober kulturni dogodek na mesec, en mega estetski dogodek na vsake kvatre.

2. Boljše! Nikakor se navaditi na medij, ki vzbuja nizka čustva in znižuje družbeni dialog. Taki so mnogi internetni forumi pa večina rumenega tiska. Tak zna biti tudi agresiven politični tisk. Spremeniti osebno raven branja nekega medija. Ne ostajati zgolj pri črnih kronikah in udarnih naslovnicah. Povečati zanimanje za reportažne in komentatorske zvrsti. Učiti se kreativnega in kritičnega pristopa. Pozor! Tudi visoka kultura ima svoj oddelek za propagando. Rada se okliče za avantgardno, raziskovalno, nadnivojsko. Ker to ni, te pušča praznega.

3. Tišina! Vsaka intelektualna in čustvena vsebina potrebuje čas za predelavo, za čiščenje in ponotranjenje. Če gledamo tri filme zapored, nismo od nobenega nič dobili. Če gledamo enega, nato pa nekaj dni pustimo, da se “usede”, nas bo obogatil. Duša potrebuje premor in tišino, da obvlada samo sebe in da postane sama sebi podobna.

Več: blog Branka Cestnika


1 komentar

Comments are closed.