V splošnem se delitev na levico in desnico nanaša na več vprašanj. Eno bolj pomembnih je, v kolikšni meri zaupati tržnemu mehanizmu in v kolikšni meri državi. Kakšen je odnos do zasebne lastnine? Kakšen je odnos do enakosti oz neenakosti? Kakšen je odnos do svobode? Mislim, da so to temeljna filozofska vprašanja, ki ločujejo desničarje in levičarje.
Začnimo s temi temeljnimi vprašanji politične filozofije, recimo z vprašanjem o enakosti. V diskurzu o enakosti lahko govorimo o treh vrstah enakosti. Na eni strani je enakost rezultatov, ki jo zagovarjajo ortodoksni marksisti, izhajajoč iz tradicije radikalnega egalitarizma: ljudje smo v osnovi enaki in to je treba prezrcaliti tudi v polje ekonomskega. Milejši socialisti oz. levičarji, novi laburisti – če želite, zavračajo vprašanje o enakosti rezultatov. Razlog temu je, da vodi v neučinkovitost. Ta nova levica zato govori o enakosti možnosti. Slednja je pravzaprav tudi stičišče z nekaterimi desničarji, saj je ta lingo, novorek o enakosti možnosti je dopadljiv tudi njim. Sam sicer mislim, da pravi desničar ne more pristajati na enakost možnosti, temveč da je edina enakost, ki je dopustljiva za desničarja, enakost pred zakonom. V tem primeru gre za udejanjanje antičnega ideala izonomije, kar pomeni, da izhajate iz analize gospodarjenja, v kateri je ideja o socialni pravičnosti neuresničljiva.
Levičarji torej prisegajo na socialno pravičnost, pravi desničarji pa razumejo v konceptu socialne pravičnosti protislovje v izrazih. Zakaj? Zaradi tega, ker razumejo proces gospodarjenja kot spontani proces delovanja tisočih kupcev in proizvajalcev, proces interakcije, ki ex ante ne določa razdelitvenih vzorcev. Medtem pa levičarji izhajajo iz ideala, ki je po moji oceni sicer žlahten ideal, ideal socialne pravičnosti, ki ex ante opredeljuje razdelitvene vzorce. Vendar sam menim, da ideal socialne pravičnosti v tržnem sistemu preprosto ni uresničljiv, temveč da je v tržnem sistemu mogoče govoriti le o idealu postopkovne pravičnosti: to je udejanjanja enakosti pred zakonom. Iz slednjega sledi, da v tržnem procesu na koncu dneva niso vsi nagrajeni v skladu s svojimi prizadevanji in posledično tržni sistem ne more biti meritokratski sistem, kar pomeni, da ne nagrajuje v skladu s prizadevnostjo, inteligenco ali podobnim vzorcem, ampak je izrazito amoralen. Amoralen pa ne pomeni nemoralen, ampak preprosto vrednotno nevtralen: tržni mehanizem je samo mehanizem za alokacijo. Potemtakem bi desničarja opredelili kot tistega, ki zagovarja postopkovno pravičnost, medtem ko levičar zagovarja socialno pravičnost, oz. drugače rečeno, desničar zagovarja enakost pred zakonom, medtem ko levičar zagovarja enakost rezultatov ali enakost možnosti.
Prestavimo se v drugo dimenzijo političnega problema, na vprašanje svobode. Menim, da levičarji izhajajo iz pozitivnega umevanja svobode, se pravi, svobode kot opolnomočenosti za. Človek je svoboden takrat, ko je sposoben delovati, ko so mu odprta vrata. Koncept pozitivne svobode tako s seboj prinaša potrebne pogoje za udejanjanje svobode, tej pa so – če vzamem terminologijo Johna Rawlsa – opremljenost s primarnimi dobrinami. To pomeni, da mora imeti posameznik dostop do zdravstvenega varstva, dostop do izobraževalnih storitev, torej do vsega tistega, kar človeka opolnomoči za človeka vredno življenje. Po drugi strani bi moral sodobni desničar izhajati iz obratne definicije svobode, tj. negativne svobode, svobode razumljene kot svobode od nevmešavanja drugih, kar vključuje tako nevmešavanje države kot tudi drugih posameznikov. Če pristajate na to drugo definicijo svobode, iz tega sledi, da si lahko svoboden tudi takrat, ko si reven, materialno prikrajšan; v kolikor ta materialna prikrajšanost ni posledica zavestnega preprečevanja drugih ljudi oz. države. Ta distinkcija se mi zdi zelo povedna, distinkcija med negativno in pozitivno svobodo. Skratka zelo hitro ugotovimo, da obstajajo na idejni ravni zelo velike razlike med levico in desnico.
Žalibog, pa če to prezrcalimo na slovenske razmere, težko govorimo distinkcijah, ki sem jih izpostavil. Zakaj? Zaradi tega, ker prave desnice na slovenskem, žal, nimamo; temveč imamo zgolj različne pojavnosti socializma; imamo črni socializem (tj. krščanski socializem), rdeči socializem, vijoličasti, oranžni socializem … – gre za variacijo na temo. Mislim, da je politični prostor v Sloveniji precej osiromašen ravno zato, ker se ne razpravlja o teh temeljnih, idejnih razlikah med levico in desnico. To je seveda tudi posledica krize političnega oz. samega razumevanja političnega na Slovenskem, kjer se politika ne razume v smislu spopada idej; v tem antičnem smislu, v smislu poskusov konkurenčnih ideologij, da bi artikulirale pojem dobrega. Sam osebno prisegam na ta antični ideal politike kot sposobnosti artikulacije skupnega dobrega. Sodobne ideologije liberalizma pa so zdrsnile v moralni in politični relativizem, v nemožnost artikuliranja skupnega dobrega in mislim, da ima to pogubne posledice. Če namreč zaradi heterogenosti pogledov in interesov ne moremo priti do nekega minimalnega skupnega imenovalca, potem je cela sfera političnega zaman in lahko govorimo o pojavnosti odprave politike. Mislim pa, da ima odprava politike pogubne posledice za družbo in vodi v družbeno fragmentacijo, v razkroj družbe.
Sam menim, da je ekonomiziranje, torej postavljanje primata ekonomiji in reduciranje vsega družbenega na ekonomsko, pogubno. Politika preprosto ima svojo dimenzijo in ekonomija ji je podrejena in je samo sredstvo za reševanje ekonomskega problema. V 20. stoletju pa smo zdrsnili v to, da je ekonomija postala primarna in politika zgolj odvisna od ekonomije. Politika se tako reducira bodisi na zadovoljevanje interesov – gre za politiko brez romantike, bodisi na urejanje javnih zadev iz vidika sodobne doktrine menedžiranja. Sam obema pojmovanjema politike in političnega ostro nasprotujem, zlasti redukciji političnega na udejanjanje interesov. Res pa je, da ob analizi slovenske stvarnosti človek zelo hitro dobi občutek, da politika ni nič drugega kot udejanjanje interesov.
Kljub temu sam menim, da je izhod iz te brezupne družbene krize povezan ravno z reafirmacijo političnega, s sposobnostjo političnih skupin, da artikulirajo skupno dobro. V spopadu idej je potrebno soočit temeljna ontološka vprašanja, ki so na koncu dneva verjetno v domeni ideologije. Tu se ne smemo slepiti, da je politika pozitivizma možna, da je torej možen diskurz zgolj o dejstvih in ne o vrednotah. Živimo v moralnem svetu, ki je vrednotno opredeljen, in precizna artikulacija vrednostnih sistemov je za politično delovanje ključna. Obžalovati je treba, da si je termin ideologija v 20. stoletju pridobil izrazito negativno konotacijo. Sam temu nasprotujem: ideologija preprosto pomeni vnos morale v razumevanje sveta, ki nas obdaja. Živimo v vrednotno nenevtralnem svetu, ki zaznamuje človeka. Pravzaprav je differentia specifica človeka kot političnega bitja za razliko od drugih bitij ta, da je determiniran z vrednotami. Iz tega sledi, da imajo ideologije legitimno mesto v političnem diskurzu. Ključno pa je, da se znotraj političnih paradigem artikulira in loči ideološki del od neideološkega dela.
Zakaj mislite, da je prišlo do tega, da se kljub tema dvema povsem različnima ideološkima pozicijama, v političnem prostoru ne uveljavlja več teh razlik?
Preprosto zato, ker se je politika reducirala na zasledovanje osebnih interesov. V Sloveniji imamo resnično izrojeno polje političnega delovanja, ker je politika namesto k sledenju skupnega dobra usmerjena k ekstrakciji rent. V ozadju so interesne skupine, ki politiko jemljejo instrumentalno, kot pot k polnjenju žepov – in to je seveda pogubno tudi za ekonomsko učinkovitost. Bojim se, dasmo pri nas vzpostavili sistem, ki ga teorija javne izbire poimenuje »ugrabitev države«, kjer določene interesne skupine zlorabljajo politični in ekonomski institucionalni ustroj države zato, da uzurpirajo ekonomske rente. Ta plenilskost, ki je usmerjena v ekstrakcijo rent, v prerazdeljevanje in ne v ustvarjanja, ima pogubne posledice, ker onemogoča podjetništvo. V Sloveniji v 20 letih samostojnosti nismo vzpostavili institucionalnega ustroja, ki bi bil usmerjen v kreacijo bogastva, ampak je usmerjen zgolj v prerazdeljevanje. To je seveda pogubno za družbo, ker povzroča stagnacijo, saj onemogoča najbolj vitalnim subjektom v družbi – to pa so podjetniki – da bi udejanjili svoje potenciale.
Po drugi strani pa je potrebno izpostaviti negativni učinek te ugrabitve države na legitimnost tržnega sistema. V sistemu tržnega gospodarstva, ki je kombiniran z liberalno demokratsko ureditvijo, ni dovolj vzpostaviti cenovni mehanizem kot alokator. Ta sistem kapitalizma – če želite – je dnevno na plebiscitu, v smislu preverjanja njegove legitimnosti. Če sistem ni pravičen (in tu ne mislim »pravičen« v socialnem smislu – sam sem, kot rečeno, prepričan, da je socialna pravičnost protislovje v izrazih, ampak pravičen v smislu postopkovne pravičnosti; ne torej, da imajo ljudje enake možnosti, temveč, da so pravila v družbi enaka za vse), če temu ni tako, če pravna država ne deluje, če ne deluje policija, če ne deluje tožilstvo, če na koncu dneva ne deluje sodstvo, potem so rezultati te tržne igre – ki so, roko na srce, vedno bolj ali manj neenaki – tudi nelegitimni. Ljudje potem seveda problematizirajo ta družbeno-ekonomski sistem in ga poimenujejo kot nepravičnega. In sam mislim, da je v resnici nepravičen. Problem slovenskega ekonomskega sistema je, da je nepravičen tako v socialnem smislu, česar sam ne problematiziram, ampak je nepravičen zlasti v tem postopkovnem smislu. V preteklosti je namreč prišlo do koncentracije in centralizacije kapitala, do lastninskih upravičenj, ki niso legitimirana s podjetniškim udejstvovanjem, ampak je za njih značilna kraja, kršitev pravil igre – in to ima lahko pogubne posledice za prihodnost slovenske tržne družbe oz. slovenskega kapitalizma.
Dejali ste, da je socialna pravičnost protislovje v izrazih.
Gre za uvid Friedricha Augusta von Hayeka, ki je v drugem delu svoje Law, Legislation and Liberty govoril o socialni pravičnosti kot prividu. Zakaj? Zaradi tega, ker če želite uporabljati koncept socialne pravičnosti – kateremu sam mimogrede ne oporekam legitimnosti, morate redefinirati tržni proces. Socialna pravičnost namreč zahteva, da je za presojo pravičnosti ključen ex ante definiran vzorec pravičnosti: to je lahko meritokratski pogled, če recimo rečete, da si človek zasluži človeka vredno plačo, ki je normativna, etična kategorija. Poudariti moram, da temu sam ne oporekam, ker bi bil sicer v nasprotju s svojim moralnim razmišljanjem: mislim namreč, da je tudi tomistični pogled ustrezen in da etične sodbe imajo mesto v ekonomiji.
Vprašanje pa je, ali je ta etični normativ, recimo pravične plače, v tržnem sistemu dosegljiv. Problem nastane, ker če izhajate iz socialne pravičnosti, potem morate vnaprej določiti, kakšni so razdelitveni vzorci. Ko pa enkrat to naredite, posežete v fazo razdelitve; ko pa posežete v fazo razdelitve, hkrati posežete v fazo proizvodnje in s tem uničite epistemične zmožnosti trga. Eden največjih izzivov gospodarjenja je namreč negotovost: zaradi časovne dimenzije preprosto ne vemo, kakšna bo prihodnost, vse se spreminja, spreminjajo se tehnologije, spreminjajo se preference. Če ex ante določite razdelitvene vzorce, s tem spodkopavate sam tržni mehanizem.
Zato je v mojem premisleku socialna pravičnost možna le v centralno planskem sistemu. V njem se ex ante razreši ekonomski problem, zaradi česar ni negotovosti ali pa je negotovost reducirana na tveganje, in tako se lahko vnaprej določijo posamezni razdelitveni deleži v skladu z neko predstavo socialne pravičnosti. Izhajam torej iz tega, da je socialna pravičnost možna samo v socializmu: v tem smislu je socializem – kar je iz mojih ust morda nekoliko protislovno – meritokratski sistem. Če so zasluge na začetku pravilno opredeljene in jih potem dosežete, je socializem meritokratski sistem. Težava pri vsem skupaj je, da s tem, ko udejanjate ta meritokratski sistem, praktično spodkopavate cel proces gospodarjenja in povzročate neučinkovitost. Na koncu dneva imate lahko večjo pravičnost, ki je običajno povezana z večjo enakostjo, ampak to za ceno, da je družbeni kolač bistveno manjši. Lahko torej udejanjate ideal enakosti, vendar za ceno revščine. Temeljni problem je torej v tem, da je enakost sicer lahko nek ideal, vendar se bojim, da je doseganje tega normativnega ideala enakosti povezano z enakostjo v revščini. Če pa želite maksimirati spečen kolač na koncu dneva, morate pristati na socialno nepravičen sistem, na spontane prerazdelitvene vzorce.
Pri vsem skupaj pa je ključno, da je izpolnjena postopkovna pravičnost. Brez tega je kakršenkoli sistem popolnoma nelegitimen. Če namreč pravila niso enaka za vse: če gremo recimo teči na sto metrov in nekatere ustrelimo v koleno, druge mogoče celo v glavo, in nato od njih zahtevamo tek, je to seveda daleč od pravičnosti. Tak sistem, ki je postopkovno nepravičen in hkrati seveda tudi socialno nepravičen, je tudi neučinkovit sistem. Če to apliciram na slovenske razmere, smo mi v najslabšem izmed vseh možnih svetov, kjer nimamo ne socialne ne postopkovne pravičnosti.
V tem kontekstu bi bila opcija celo pot v socialno pravičnost, pot nazaj v socializem: težava je v tem, da poti nazaj v socializem na liberalno demokratski način po mojem ni možno udejanjiti. Še vsak socialistični projekt se je prej ali slej končal v totalitarnem zdrsu, ker ljudje preprosto nismo taki, kot od nas zahteva socializem: smo grdi, umazani, zli. Smo pohlepna bitja. Težava socializma je v tem, da je glede na zahtevano obnašanje posameznikov izredno krhek sistem. Temelji namreč na podmeni angelske nravi človeka in že nekaj pohlepnih posameznikov je dovolj, da povzročijo hudo entropijo v sistemu. Preprosto se zdi, da je glede na človeško nrav, glede na to, da je človek pohlepno bitje ali vsaj znaten del človeštva pohlepen, bolje imeti robusten sistem, ki izhaja iz te realistične predpostavke pohlepa oz. zasledovanja samointeresa in da ne oblikujemo nekih utopičnih idealov socializma, če je to proti človeški nravi.
Opcija bi seveda bila spremeniti ljudi: v zgodovini so bili tej poskusi izvedeni s pojavnostjo Homo Sovieticusa, čeprav ta Homo Sovieticus v resnici nikoli ni res zaživel. Problem je v tem, da tudi če bi politiki uspelo preoblikovati recimo devetdeset odstotkov ljudi v Homo Sovieticuse, je že tista preostala desetina dovolj, da popolnoma iznakazi socializem. Socialistične skupnosti tako na družbeni ravni ne morejo delovati, ker so utopične. To pa ne pomeni, da je socialistični projekt kot tak brezupen. Na mikroekonomski ravni, v smislu spontanega organiziranja ljudi, ki verjamejo v določene socialistične ideale, ki so dobri in želijo to dobro udejanjati, ne da bi s tem posiljevali druge ljudi, sam opažam, da obstaja cela vrsta institucionalnih zmožnosti ustanavljanja institucij kot so zadruge, kooperative ali komune. Lep primer so naprimer izraelski kibuci, ki zagotavljajo preživetje socialističnih idej. Sam osebno nikoli nisem trdil, da je socialistična ideja sama po sebi slaba; lahko je zelo hvalevredna, če ne temelji na totalitarni prisili, če temelji na spontanosti, na ugotovitvi udeležencev, da želijo udejanjat boljši svet ter da s tem svojim videnjem izboljševanja sveta ne posiljujejo drugih. Organizirajo lahko recimo kibuce ali zadruge in konkurirajo kapitalističnemu produkcijskemu načinu. Bojim pa se, da socializem za večino ljudi ni dober sistem, zaradi tega, ker smo daleč od angelske nravi.
Intervjuvala je Marijana Koren.
Več lahko preberete v Razpotjih, prvič objavljeno poleti 2011.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
