B. Brščič, Večer: Pred fiskalnim prepadom

Iz fiskalnega vidika je Slovenija Titanik, država tone, orkester igra, potniki si nazdravljajo. Z nedavno vladno zadolžitvijo za 2,56 milijarde evrov se je bruto javni dolg povečal na skoraj 77 odstotkov BDP. Samo v lanskem letu so nas zadolžili za 7 milijard, zakon o izvrševanju proračuna za leto 2014 pa predvideva celo 7,7-milijardno zadolžitev. Gre za letne zneske zadolževanja, ki presegajo petino BDP. Z razbrzdano fiskalno politiko, zaznamovano z ekscesnimi proračunskimi primanjkljaji, z brezglavim reševanjem tovarišijskega bančništva jim je v petih letih krize uspelo javni dolg početveriti. Še leta 2008 je znašal obvladljivih 7,2 milijarde, pet let pozneje že 27. Po deležu javnega dolga v BDP smo prevzeli prvenstvo ne samo med državami nekdanje Jugoslavije, ampak tudi vzhodne Evrope. Po deležu obrestnih odhodkov za financiranje javnega dolga v BDP pa smo še “uspešnejši”, uvrščamo se med prvih pet držav Evropske unije. Letos bomo za obresti javnega dolga namenili celo milijardo oziroma kar 18 odstotkov davčnih prihodkov. Družba tako imenovanih svinjskih držav (PIGS), kot so Grčija, Italija, Španija, ni prijetna, a zaradi čezmernega zadolževanja moramo akronimu PIGS dodati še en S, žal slovenski.

Navkljub priporočilom mednarodnih institucij o nujnosti preobrata v fiskalni politiki po nastopu krize 2008 je slovenska ekonomska politika ostala neodzivna. Bom natančnejši, z višanjem javne porabe se je odzvala popolnoma napačno. V času Pahorjeve vlade smo ob katastrofalnem padcu BDP za skoraj 10 odstotkov nominalno javno porabo vseskozi povečevali. Doktrinarno so bila v ozadju spoznanja beograjske ekonomske šole, da je pot iz gospodarske krize tlakovana z visoko javno porabo. Ker se v nasprotju s časi nekdanje Jugoslavije proračunski primanjkljaji niso mogli pokrivati s primarno emisijo centralne banke, je edina alternativa ostalo zadolževanje. Javnofinančna konsolidacija in spoznanje, da tudi na ravni države obstajajo ekonomske omejitve, da dolgoročno ni mogoče porabiti več, kot ustvariš, sta bila za Boruta Pahorja in Francija Križaniča anatema.

Do doktrinarnega obrata je prišlo leta 2012, ko je takratnemu finančnemu ministru Janezu Šušteršiču postalo jasno, da je javnofinančna konsolidacija nujna. Proračunski primanjkljaji reda velikosti 6 odstotkov BDP dolgoročno res niso vzdržni. S sprejetjem zakona o uravnoteženju javnih financ je bil dosežen premik v smeri fiskalne strogosti. Osnovan je bil na podmeni, da je bolezen naših javnih financ javna poraba, ne, kot so prepričani socialisti, prenizki davki. Delež javne porabe pri nas znaša kar 51 odstotkov BDP, države na primerljivi ravni razvoja, kot sta Češka ali Slovaška, trošijo bistveno manj, prva 43, druga samo 37 odstotkov BDP. Posledično je ustrezna terapija lahko samo zmanjšanje javne porabe. In res smo v letu 2012 edinkrat v 23-letni zgodovini samostojne države beležili nominalno zmanjšanje javne porabe za slabih 400 milijonov. Tudi proračunski primanjkljaj se je znižal na sicer še vedno previsokih 3,7 odstotka BDP.

Žalibog je sedanja vlada od politike zmernega varčevanja odstopila. Zaradi pritiskov Evropske komisije ni mogla v celoti opustiti politike javnofinančne konsolidacije. A ne izvaja je z omejevanjem javne porabe, ampak z dvigovanjem davkov. V ozadju je popreproščena logika, da če podjetje proizvaja z izgubo, pač dvigne cene, država s proračunskim primanjkljajem dvigne pa davke. Z nenameravanimi posledicami davčne incidence se vladni ignoramusi ne ukvarjajo. Prav tako ne upoštevajo empiričnih spoznanj, da je konsolidacija javnih financ s krčenjem javne porabe manj kontrakcijska kot konsolidacija z dvigom davkov. Posledice javnofinančnega virantovanja so očitne, Slovenija je danes izrazito stagnantna družba. Namesto blaginjske konvergence se življenjska raven vse bolj odmika od povprečja EU. Slovenski BDP na osebo po pariteti kupne moči je še leta 2008 znašal 91 odstotkov povprečja EU, danes samo še 79 odstotkov.

Več lahko preberete v Večeru