B. Brščič, Večer: Bančni socializem

Politični in tovariški krediti so vsi tisti, ki so odobreni s posredovanjem vplivnih posameznikov in v skladu z dobro bančno prakso nikoli ne bi smeli biti odobreni. Nimajo ne ustreznega zavarovanja in ne prepričljivega poslovnega načrta, ki bi opravičil dotični podjetniški podjem. Za večino teh kreditov pri nas torej nista bili značilni samo neustrezna zavarovanost in visoka tveganost, ampak je bila v ozadju vseskozi odsotnost namena povrnitve kredita. Povedna je izjava Bineta Kordeža iz leta 2007, da skupina deležnikov Merfina sploh nima namena povrniti glavnice kredita, najetega za lastniški prevzem Merkurja, ampak nameravajo odplačevati zgolj obresti. V tovarišijskem bančništvu očitno vladajo posebne zakonitosti. Krediti se ne vračajo, banke kredite odpisujejo, večajo izgubo in na koncu postanejo nesolventne. Tu vstopi država z dokapitalizacijo, drugih neprijetnih posledic za bankirje ni. A zmotno je mnenje, da je denar iz političnih kreditov izpuhtel. Ni. Pojavna oblika so razkošne vile bankirjev in kreditojemalcev in imetja na računih na Cipru, v Liechtensteinu in na Kajmanskih otokih. Skratka, glavni vzrok bančne luknje ni gospodarska kriza, ampak gospodarski kriminal najhujših razsežnosti. Iz povedane anamneze sledi, da prava terapija ne more biti zgolj bančna sanacija, potrebujemo katarzo. Do danes se s problemom banksterstva še nismo soočili in potek predkazenskih postopkov me navdaja z dvomom, da bomo dočakali obsodbo odgovornih za bančno luknjo.

Vlada se je z izbranim modelom sanacije odločila za ohranitev statusa quo, ne da bi bila razmislila o alternativi, to je stečaju državnih bank. Banke so gospodarske družbe, ki bi morale za preživetje dolgoročno poslovati z dobičkom. Čemu pri življenju ohranjati na primer NLB, ki dnevno beleži milijon evrov izgube. Tudi argumenti o sistemskosti te banke so trhli. No, res je sistemsko pomembna za preživetje tovarišije iz Foruma 21. Dvomim, da bi ob preudarno vodenem stečaju prišlo do finančnega somraka ali klasičnega navala na banke. Komitenti bi svoje vloge do 100.000 evrov, za katere jamči država, prenesli na druge poslovne banke, glavno breme stečaja pa bi nosili delničarji ter imetniki podrejenih in navadnih obveznic. Namesto tega slovenska trojka Bratušek, Čufer in Jazbec zahteva, da krščansko nastavimo drugo lice in se obnašamo, kot sodi k Cankarjevim hlapcem.

Strašenje s finančno represijo, ki naj bi sledila stečaju, je namenjeno ohranjanju obstoječe bančne strukture, kjer državne banke obvladujejo 60 odstotkov trga. Povedno je, da vlada “namerava” prodati NKBM do 31.12. 2016, 75 odstotkov NLB pa do 31. 12. 2017, mandat DUTB, to je slabe banke, pa s petih podaljšati na petnajst let! Ali mandat te vlade ne poteče oktobra 2015?

Vse to zbuja dvome o vladnih zagotovilih, da smo z letom 2013 opravili s tovarišijskim bančništvom. Stanje duha pri nas je vse bolj podobno stanju v predrisorgimentovski Italiji, kot ga opiše Giuseppe Tomasi di Lampedusa v svoji mojstrovini Gepard, kjer se junak Tancredi priduša, “če želimo ohraniti obstoječe stanje, moramo vse spremeniti”.

Več lahko preberete v Večeru.