Sklicevanje levičarskih novinarjev na novinarsko avtonomijo dela zgolj ščit pred desnosredinsko politiko

3

Trideset let notranjih frakcijskih bojev za čim večji delež davkoplačevalskega denarjaBoštjan M. Zupančič, nekdanji sodnik Slovenskega Ustavnega sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu, je ob slovenski medijski sceni očitno imel vsega dovolj. Tako je na svojem videoposnetku, ki je dostopen na YouTube, govoril o stanju duha v Sloveniji in na koncu to konkretiziral z informativnimi oddajami na RTV Slovenija, ki so ga spravljale v depresijo. Kot je njemu lastno, je uporabljal zelo so

čne izraze. Da so oddaje »popolnoma nore«, »vzrok za depresijo«, »primitivne, brutalne, pokvarjene in subverzivne«, skratka nekateri gledajo nanje z »gnusom«, drugi si pustijo prati možgane. Končno gre za »mentalni razkol«, ko se človek znajde »med dobrim in zlim, med tem, kaj je res in kaj ni res«.

Mednarodna novinarska mreža skupaj z našimi novinarji proti Sloveniji

Če pustimo ob strani težo nekaterih besed in se osredotočimo na problem mentalnega razkola, ko človek ne ve več, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj ne, lahko rečemo, da je to jedro problema velikega dela slovenskih medijev. Radikalizacija in polarizacija kot posledici tega razkola sta se znova zaostrili v času po propadli nezaupnici aktualni vladi. Naslednji dan je eksplodiralo v belgijskem časopisu Politico, v katerem je novinarka Lili Bayer objavila polresnice in laži ter medijske konstrukte o Janezu Janši in slovenski medijski krajini. To se ni zgodilo prvič: začelo se je z več kot petsto podpisi novinarjev pred prvim predsedovanjem EZ leta 2007, nadaljevalo s Patrio in Zvonovi, vmes so večkrat domači novinarji poklicali na pomoč tuje kolege.

Tako je na primer v oddaji na RTV Slovenija, ki jo je vodila Ksenja Horvat, v tednu po objavi predlaganih zakonskih sprememb na področju medijev s strani ministra za kulturo Vaska Simonitija v vnaprej pripravljenem prispevku nastopala cela četica tujih novinarjev, ki so že vse vedeli o nameri vlade, ki po njihovo ruši avtonomijo medijev. Še domači novinarji niso pošteno prebrali predlaganih zakonov, ko so jih že komentirali iz tujine.

V jedrni Evropi je vse več levičarstva, politično korektni pa jim ne ugovarjajo

Več kot prozorno je, da je levo usmerjena novinarska scena vzpostavila evropsko mrežo podobno mislečih, ki sistematično pišejo in govorijo samo negativno o Trumpu, Orbanu, Poljski in sedaj Janši. Nemški časopisi, kot je Frankfurter Allgemenine Zeitung in Die Welt, sta veljala vedno za konzervativna. Zadnje čase pa v Die Welt najdemo levičarske pamflete v skladu s slovensko novinarsko miselnostjo. Nekdanji soizdajatelj FAZ Hugo Müller-Vogg je že v jeseni 2019 kritično pisal o osrednjih medijih, ki jih zaradi politične korektnosti vleče v levo. Če so se pri obeh osrednjih nemških tv-kanalih prej trudili, da bi bili nevtralni in uravnoteženi, se v zadnjem času za to sploh ne trudijo več, je ugotavljal.

Temu zahodnoevropskemu vetru so nastavili svoja jadra mediji iz bivših komunističnih držav, ki so tako dobili potrditev zase v jedrni Evropi, na katero se radi sklicujejo. Zato je takoj ogenj v strehi, če politika na Poljskem, Madžarskem ali v Sloveniji želi pluralizirati medijsko krajino.

Razne varuhinje politične korektnosti, kot je nizozemska poslanka Sophie in ‘t Veld gredo takoj v akcijo, da bi disciplinirale te vzhodnjaške diktatorje. Med evropskimi poslanci in komisarji je vedno več takšnih, ki zagovarjajo levičarsko agendo. Zato pa se tudi Tanja Fajon in njeni medijski pribočniki počutijo sprejeti in potrjeni v jedrni Evropi, ki pa ima vedno manj duha ustanoviteljev Evropske zveze.

O Kučanu na zajtrku pri uredniku Večera ni pisal noben tuji novinar, čeprav je politik po neformalni poti vplival na politiko medija

Temu mednarodnemu kontekstu moramo dodati še domačo novinarsko tradicijo. Ta je izšla iz agitpropovske šole Staneta Dolanca in Edvarda Kardelja, ki sta za to leta 1961 ustanovila Visoko šolo za politične vede, ki se je kmalu preimenovala v Visoko šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo, zdaj pa je to Fakulteta za družbene vede. Velika večina novinarskega kadra prihaja iz te ideološko jasno profilirane ustanove, v kateri pa je v zadnjih desetletjih tudi prišlo do notranje diferenciacije, kot bi to dejali v partijski celici. Po družbenih spremembah pred tridesetimi leti se je ta novinarski profil oprijel enega samega načela: avtonomije novinarskega dela. Kaj vse se pod tem skriva, je težko opredeliti. Vsekakor pa je to ščit levičarskih novinarjev pred desnosredinsko politiko.

Vsak poizkus za večje uravnoteženje in neodvisnost medijske hiše ali novinarjev je takoj napad na avtonomijo. V našem kontekstu to pomeni napad na levičarsko avtonomijo, ne na avtonomijo novinarskega dela in profesionalnosti kot take.

V devetdesetih letih je bilo nekaj poizkusov, kako takrat še prevladujoče časnike zapeljati v profesionalno, uravnoteženo in nevtralno pozicijo. Znan je primer Večera, ki ga je urednik Milan Predan peljal v to smer, dokler se ni pri njem na zajtrk napovedal Milan Kučan. Predan je kmalu odšel, Večer pa postopoma pristal tam, kjer je bil. O Kučanu na zajtrku takrat ni pisal noben tuji novinar, čeprav je politik po neformalni poti vplival na politiko časopisa. Ko pa Janša po formalni in zakoniti poti želi spremeniti nekatere stvari, ki so v nebo vpijoča neprimernost za demokratično in pluralno družbo, je na nogah vsa Evropa.

Udba živi, izvršila je že marsikateri medijski umor

A to ni niti najhuje. Huje je to, da se po načelu: najprej diskreditacija potem likvidacija, aktivira staro udbovsko načelo delovanja novinarjev, ki so bili sami udbovski agenti ali njihovi lakaji, danes pa njihovi potomci. Če se danes postaviš na stran Janeza Janše, moraš računati s tem, da bo globoka država prek svojih lakajev udarila po tebi. Njihovi najbolj zvesti trobili: Mladina in Dnevnik, uporabita najbolj nizke udarce za moralno diskreditacijo, s pomočjo katere želita razvrednotiti moč argumenta, ki kaže na dejstva in resnične probleme. Po udbovski metodi si takoj medijsko promoviran, če izrečeš en sam kritičen stavek na račun Janše. Če pa se postaviš na nasprotno stran, vedi, da bo po tebi. Lahko bi naštel konkretne primere iz vrst klera in kristjanov v politiki, ki so bili deležni enega ali drugega postopka, a si bom to prihranil za kdaj drugič.

Za zdaj sta pomembni dve sporočili: če kdo misli, da je medijska Udba pokojna, se zelo, zelo moti; če pa medijska Udba misli, da z diskreditacijo lahko recimo meni nadene nagobčnik, se moti še bolj kot tisti, ki mislijo, da je ni več.

Dokler smo v demokratičnem kontekstu, je likvidacija pomenila, da te potisnejo v molk, ker te je postalo strah samega sebe. V nedemokratičnem okolju lahko to pomeni ali zapor ali tudi smrt. Niso redki, ki jih je Udba prisilila, da jih je postalo strah samega sebe. To je bil eden od načinov, kako si ljudi podrediti in jih eliminirati. Kako se jih za vedno znebiti kot moteč dejavnik. V najboljšem primeru pa jih pridobiti za svoje cilje in svoje metode delovanja. Niso redki, ki jih je to zlomilo za vse življenje. Vsako čenčo so si vzeli tako k srcu, da so raje umolknili. Na žalost so pri teh metodah sodelovali tudi bratje in sestre v Kristusu.

Antikrist na delu, a rušilna logika bo uničila rušitelje

Dame in gospodje, v podzemlje vam sporočam, da nisem iz tega testa in da si tudi ne bom pustil vzeti tiste avtonomije, ki pripada slehernemu človeku po človeškem dostojanstvu. Zaradi mene – lahko me zmerjate z janševikom, me naredite za klerikalnega pankrta in mi obesite ljubice ali ljubčke okrog vratu, lahko mi pripišete očetovstvo otrokom, ki jih ni, ali si izmislite še kaj bolj gnusnega, kot bi rekel gospod Zupančič. Posebej velja to za tiste, ki jim v glavi brni samo seksizem.

Nekoč sem že dobil vlogo v prosluli gledališki predstavi Antikrist v režiji umetniško proslulega režiserja Janeza Janše in kompanije, ki je predstavo na davkoplačevalske stroške enkrat samkrat uprizorila v Cankarjevem domu. Za tem pa je izginila iz javnosti, ker jo je tudi kritika raztrgala. Očitno pa je udbovskemu, političnemu in medijskemu podzemlju zelo veliko do tega, da zgodba Zvonov in mariborske nadškofije ostane v njihovem, ne katerem drugem interpretativnem ključu.

Te in še veliko drugih stvari si boste verjetno izmislili in vrgli med ljudstvo, ki vam vsekakor vedno manj verjame, ker je medijski prostor vedno bolj razpršen in neobvladljiv. Vse takšne in podobne diskreditacije povzročajo pri ljudeh mentalni razkol, ko ne vejo več, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. Gre za resnično delo Antikrista. Ta rušilna logika medijev bo njih same uničila in razkrojila. Lahko preživi del medijskega prostora z rumeno vsebino, ne morejo pa na ta račun preživeti vsi, še najmanj tisti, ki jih državljani obvezno vzdržujemo.

3 KOMENTARJI

  1. Levica še naprej misli, da je treba imeti stvari zavite v privilegiran celofan, ki ga ne sme odpreti in očistiti nihče.

    Demokracijo si razlaga, tako po svoje, in ne sme biti drugačna.

    Ne sme biti preizkušena s sonaravno, sostavrstveno logiko -. to je zdravo pametjo.

    Ta je za njih, najbolj moteči faktor v “demokraciji”.

  2. Kakšen ščit neki-napadajo z vsem arsenalom orožja,ki jim je na razpolago od pariške komune dalje…
    no ja,najbrž gremo lahko še dlje nazaj v zgodovino tega planeta-in po dolgem in počez ter naokrog.
    Vsak od nas je zato sam odgovoren za to, da bo iskal resnico ter preverjal laži in pollaži vseh mogočih zmuzljivih kač in se jim zoperstavljal vsaj tako, da jih ne bo več gledal, poslušal in bral.
    Kdor res hoče, lahko tudi izve resnico tako o Patrii kot Zvonovih in tudi o Slovenskih medijih ta čas.
    Nujno pa potrebujemo take glasne upornike proti lažnikom, kot je g. Ivan Štuhec. Res upam, da njega in še nekaj drugih pogumnih odločnežev ne bodo nikoli utišali.
    Pa molitev za razlikovanje duhov nam bo tudi prav prišla.

  3. Zato NSi in SDS n bosta šli iz EPP sami, naj ju kar vržejo ven, potem bo to dokaz, kdo so!

Comments are closed.