Avtomobilskim protestnikom avtomobil ne predstavlja tolikšnega bogastva kot drugorazrednim. Kdor si mora od ust trgati, da preživi mesec, in mora deset let varčevati, da si lahko kupi star avtomobil, ta se nikakor ni (ne bo) udeležil avtomobilskega protesta proti vladi Janeza Janše, kakršnega smo zadnji petek v novembru prvič videli v Ljubljani. RTV je poročala o postkomunističnih privilegirancih – protestnikih v Ljubljani: da so se protestniki proti sedanji vladi preselili z dveh na štiri kolesa. In kot je bilo videti z ekranov, so se tega avtomobilskega protesta in še verjetno katerih udeležili prvorazredni, ki si ob slučajnem uničenju vozila na protestu lahko naslednji dan kupijo nov avto.
Tako sem videl ta prvi avtoprotest proti vladi. V nadaljevanju razmišljanja o avtomobilih pa sem se lotil dodatka o razvoju avtomobilizma v našem komunizmu!
Kako sem prišel do prvega avtomobila? Tudi s pomočjo šverc komerca
Leta 1960 se je v Kragujevcu začela proizvodnja popularnih fičkov – avtomobilov modela Fiat 600. Sprva so po licenci le sestavljali avtomobile iz Fiatovih sestavnih delov, potem pa je Jugoslavija kupila licenco in tudi večino orodja za izdelovanje avta. Prvotna cena zanj je bila točno toliko jurjev (dinarskih tisočakov), kolikor je imel njegov motor kubičnih centimetrov delovne prostornine – torej šeststo tisoč dinarjev. Dobil sem ga 18. marca 1960, ko so mi ga testni šoferji TAM-a pripeljali iz Titograda. Od domačih sestavnih delov sem na njem opazil le vžigalno tuljavo (cin špulo) iz Iskre Kranj, luči iz nekoč Lajovčeve tovarne Saturnus v Ljubljani ter še pnevmatike iz Save Kranj.
Toda fička v Sloveniji pa tudi drugje v Jugoslaviji brez stricev praktično ni bilo mogoče kupiti, saj so bile zanj v Slovenji čakalne vrste dolge več kot leto in niso imele konca. Dobil si ga lahko tako rekoč samo po vezah. Še daljše pa so postale čakalne vrste po nekaj letih, ko si lahko za fička dobil bančni kredit. Šverc komerc zanj kakor tudi sicer je v komunizmu še posebej cvetel. V ta namen sem za fička dal dodatnih pet tisoč dinarjev. Podobno se je zadeva ponovila čez dobrih deset let, ko se je v kragujevški Crveni Zastavi začela izdelovati najprej stoenka, nekaj let kasneje pa še jugo.
S krediti brez revalorizacije se je dalo obogateti in pojesti državo
Omenil sem kredite. Kdor ga je vzel, je naenkrat postal kapitalist. Za tiste, ki so si jih upali vzeti, so bili praktično zastonj. Formalno je sicer veljalo, da se lahko oseba največ zadolži toliko, da mesečni obrok znaša do tretjine plače. In komunisti so si upali vzeti, saj se njim ni nič zgodilo in so na veliko ignorirali ta predpis. Poznam primer, da sta si oba (žena in mož) samo s krediti sezidala dve hiši in še potovala po svetu.
Zaradi galopirajoče inflacije so bili krediti praktično zastonj. V kratkem času so postali komunistični kapitalisti! Revalorizacije dinarja in s tem kreditov pa ni bilo – kreditojemalci tega niso dovolili. Spomnim se še, kako so se kreditojemalci pogovarjali:
»Za kredite mesečno plačujem manj kot stane špricer.«
Prav tu je iskati razlago trditve, da smo nekdanjo državo pojedli. Danes pa protestniki in njihovi indoktriniranci govorijo, kako je bilo v Jugi fajn živeti.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.
