Avtomobilske minute Slovencev

9
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Na promet se seveda več ali manj vsi spoznamo. »Jaz sem pa ja dober voznik.« Vsaj približno tako je po anketi Javne agencije RS za varstvo prometa aprila letos odgovorilo skoraj 96 odstotkov anketiranih – da so namreč dobri oz. povprečni vozniki. Dve tretjini tudi dobro pozna prometne predpise – prav nihče pa ni ocenil, da bi jih poznal slabo. Seveda, gre za subjektivno mnenje, samoocenitev, zato si lahko tudi sami o tem mislimo svoje.

Se bom ustavil le pri uporabi smerokaza v avtomobilu. Pri vožnji po slovenskih cestah se kdaj počutim nekako tako kot Gregor Čušin, ki pravi, da se takrat vklopi naša sposobnost za branje misli. Potrebno je namreč že vnaprej vedeti, kam bo avto pred tabo zavil ali kakšnega obrata se bo lotil voznik. Uporaba smernikov je namreč šla – verjetno nekje sredi 90-ih let prejšnjega stoletja – precej iz mode.

Mazzinijevski ekskurz

Če bi bil mazzinijevsko navdahnjen bi lahko razvil kakšno antropološko teorijo, ki bi vrgla luč na narodno psiho Slovencev v avtomobilih. Lahko bi ugotavljal, da smo postali Slovenci vase zagledani egoisti, ki nam ni mar, kaj se okrog nas dogaja – važno da jaz s svojim ‘nemcem’ pridem do svojega supermarketa. Morda bi lahko zaključil celo, da bolehamo za pojavom filozofske bolezni solipsizma, prepričanja, da je cel svet pravzaprav moja stvaritev, produkt moje misli, in da sem zares resničen le sam kot subjekt. Verjetno pa bi lahko tudi ugotovil, da je pomanjkanje uporabe smernikov simptom širše ravni komunikacije v naši družbi. Sicer obstaja zakon komunikacije, ki pravi, da ni mogoče nekomunicirati, a z neuporabo smernikov sporočamo predvsem to, da nam je vseeno.

To pa ni nič novega. Apatija je pač nekaj, kar Slovenci radi vzamemo za svoje. Lažje je potem ob šanku ‘šimfati’ in ugotavljati, kako so vsega krivi drugi vozniki ali pa da se tako pač pri nas dela. Morda je pa danes prav uporaba smernika tisto subverzivno dejanje, ki nas bo spravilo na pot premagovanja apatične melanholije?

Kaj se nam zgodi v avtu

Psihologi in drugi strokovnjaki za človeka so prišli do zaključkov, da današnji stil življenja prispeva k temu, da avtomobil vedno bolj dojemamo kot naš ‘otoček miru’, kot svetišče našega ega. »Vsaj tukaj imam mir in mi nihče ne teži.« Smo kot v mehurčku, oklepu, ločeni in varni pred zunanjim svetom. Kot da bi se preselili v drugo mentalno stanje, v katerem mi drugi ne ‘smetijo’ in se lahko posvetim sebi in svojim mislim. Kako nevarno je to, ko na naše ukaze v takšnem stanju čaka še toliko in toliko ‘konjev’?

Zanimivo je tudi, kako nas napredna tehnologija, stroj, ki nas obdaja, spremeni še dodatno. Na pločniku bi se pazljivo in spoštljivo umaknili starejši gospe, ki težko in počasi hodi, medtem ko nas lahko v avtomobilu popade sveta jeza, ko ta ista gospa nekaj metrov preveč prevozi v drugi prestavi … Da ne omenjamo govorice, ki ‘pritiče’ jezi nad slabimi sovozniki.

Ko v Italiji gledam odrgnjeno in vdrto pločevino parkiranih avtomobilov, se malo nasmejim in pomislim na to, kakšna svetinja je lahko avto za Slovenca. Super bo, ko bo takšna svetinja tudi sovoznik. Takšen odnos se morda lahko začne že z uporabo smernika.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Joj, kako mi grejo na živce tipi, ki med vožnjo motornega vozila ne uporabljajo smernikov ( ponavadi jim vsaj zablinkam), pa tisti, ki ne spoštujejo varnostne razdalje, ali ki švigajo levo- desno na štiripasovnicah ipd.

    Res ne vem, zakaj policija samo kasira prekoračene hitrosti, za 60km na uro recimo, tam kjer je ( pogosto neracionalno) predpis 50, ponavadi na ravnih in nenevarnih odsekih. Namesto, da bi lovila tiste, ki delajo napake in so agresivni in nevarni. Včasih še preverja pihanje alkoholnih hlapov, kjer se pretirava s kampanjo, da voznik ne bi smel popiti kozarca vina ob kosilu ali enega piva.

    + me iznervirajo tipi, celo pogosteje ženske, ki čvekajo z mobiji v rokah med vožnjo ali celo klopfajo po njih. Zdaj je to v modi tudi pri kolesarjih- posebej frčafele vidim vozit kolo in obenem čvekat z mobijem stisnjenim med ramo in vratom, zvitima skupaj. Groza. Ni treba dodat, da pojma nimajo, kaj se okoli njih dogaja in da delajo neumnosti. V avtu ali na kolesu.

    Mi je žal, ampak jaz sem tu za policijsko represijo. Komaj verjamem, da so se ti ljudje pripravljeni prometno-varnostno kultivirat- nič ne kaže, da bi se bili.

    • Res ne vem, zakaj policija samo kasira prekoračene hitrosti, za 60km na uro recimo, tam kjer je ( pogosto neracionalno) predpis 50, ponavadi na ravnih in nenevarnih odsekih. Namesto, da bi lovila tiste, ki delajo napake in so agresivni in nevarni. Včasih še preverja pihanje alkoholnih hlapov, kjer se pretirava s kampanjo, da voznik ne bi smel popiti kozarca vina ob kosilu ali enega piva.
      ===============================
      Tu si opisal represijo, ki jo imaš. Kakšno represijo podpiraš? Tisto, ki je ni!?

      • Ja, seveda. Naj dajo nova navodila in pooblastila policistom. Če ni dovolj policistov, naj jih dajo redarjem. Če redarji ne morejo imeti pooblastila za denarne kazni za take prekrške, naj jim dajo pooblastilo, da recimo vsakemu prekrškarju odrežejo en šop las. 🙂

        Red mora biti in ukrepat je treba. V učinkovitih lokalnih sredinah po svetu oblasti pač ukrepajo in ne sedijo križem rok v imenu sprevržene tolerantnosti. Tudi proti vandalom recimo ukrepajo. Ne pa de se vandale celo imenuje kulturniki. Grafitarjem recimo naložijo, da pod firmo družbeno koristnega dela potem pridno po mestih čistijo grafite in jim podobne neumnosti hitro nehajo hodit po glavi ipd.

  2. Prav rada vozim in prav nič me ne motijo “počasneti”, saj človek nikoli ne ve, kaj je razlog njihove počasnosti, najpogosteje se izkaže, da iščejo kakšno ulico ali odcep. Pa koliko veselja lahko narediš tistim, ki potrpežljivo čakajo na prečkanje ceste, če varno ustaviš in jim omogočiš varno prečkanje cesti! Tudi meni, kadar meni in mojemu psu omogočijo varen prehod.

  3. Po koncu vojne je prometna kultura v Republiki Srpski bila na dnu. Vsi so uporabljali dolge luči. Če si skrajšal luči in nasproti vozečemu poblendal, je tudi on luči skrajšal. A jih nazaj preklopil na dolge zadnjih deset metrov, da te je zaslepil ravno v trenutku, ko je peljal mimo. In tako de facto ogrozil tudi svojo varnost…

    Država se je demilitarizirala in vojakom dala službe v preštevilni policiji. Dolgo je trajalo, da so naredili nekaj reda. Seveda je več od represije prispevala umiritev razmer in duhov. A tudi policija je prispevala svoj delež.

    Podobno stanje je v Sloveniji glede smerokazov, ki so očitno v večini avtomobilov le dodatna oprema. Če peljem dovolj športno, bom zapeljal pred tistimi, ki jim prečkam pot in nimam nič od tega, da oni vedo, kam zavijam… Tako se vozi "športno". Naslednja, veliko številčnejša, in prevladujoča skupina voznikov uporablja smerokaze povsod razen pri izhodu iz krožišča a le, če se tako "pogovarjajo" z drugimi vozniki. Če so v bližini le kolesarji in pešci, pa se jih izsili, saj oni itak morajo počakati in se jih sploh ne tiče, kam jaz zavijam.

    A sem opazil, da policija ukrepa. Prav zabavne so mi bile pripombe mimoidočih, ko so opazili policista v civilnem vozilu, ki je ustavil avto takoj, ko je zavil iz krožišča… 😉

    • Hm, tega zadnjega še nisem videl. Resda se pa Slovenci na krožišča in red na njih šele navajamo in mnogi na njih smernike napačno uporabijo, a pri tem ne ogrožajo pretirano ostalih. Krožišča so relativno varna in hvalevredna rešitev v prometu. Mislim, da je tu zaenkrat pretirano pisanje glob, če ni kdo prav uporabil smernika v krožišču.

      Uporaba mobijev med vožnjo je mnogo resnejša stvar. Izsiljevanje prednosti tudi. To da avtomobilist v urbani sredini divje zapelje med pešce in kolesarje sploh. Pa ne vidim, da bi policija kdaj to kaznovala, čeprav bi bilo prav.

  4. IF, prepričan sem, da tudi kazen za neuporabljanje smernikov pri izvozu iz krožišča ni visoka. Čeprav se kot kolesar v Mariboru pogosto počutim ogroženega, ker mi ni jasno, ali se voznik ne bo premislil in vseeno zavil proti prehodu, čez katerega ravno peljem sam. Prepričan sem, da bodo policisti našli način celo, da kaznujejo kolesarje, kadar ne upoštevamo ponekod na tleh pred prehodom narisanih odvzemov prednosti. A le upam lahko, da jih bodo vzgojili, da tudi ostale udeležence (in ne le pleh) boli, če ga butneš.

  5. V Mariboru je zame najbolj kritično krožišče na Titovi pred Evroparkom. Ko se s kolesom pripeljem po klancu navzdol, najraje ne bi zaviral, zato da čim enostavneje premagam rahel vzponček na drugi strani. Pred seboj pred prehodom zagledam lepo označen odvzem prednosti, ki mi ga pa v teoriji ne bi bilo treba upoštevati, če voznik v krožišču nima smerokaza (saj se v tem primeru najine poti ne bi smele križati). A nikoli ne veš, kaj je v voznikovi glavi. In ali mu bo vsaj toliko nerodno, da ni dal smerokaza, da bo potem zbrano zaviral in ti ne bo "ujel" zadnjega kolesa…

Comments are closed.