Avstrijski paradoks

Heinz Fischer. Vir: Hofburg.at

Avstrijski predsednik in Kučanov prijatelj Heinz Fischer je v nedeljo vnovič triumfiral na predsedniških volitvah.  Pri tem je dosegel tako visok odstotek glasov, da je skoraj ujel celo legendarnega predhodnika Rudolfa Kirchschlägerja. V čašo njegovega veselja sta kljub temu kanili dve ne- zanemarljivi kapljici pelina. Volit je prišla komaj polovica volilnega telesa, to pa je imelo za posledico, da je v absolutnih številkah komaj kdo od dosedanjih predsednikov dobil manj glasov od velikega zmagovalca Fischerja.

Gnojnica za »črne«

Seveda so se nemudoma oglasili dežurni jeremije na avstrijski sceni in začeli tarnati o potencialni ogroženosti demokracije pri naših severnih sosedih, če jo volivci jemljejo tako z levo roko in se zanjo prav nič ne potrudijo. V središču njihove pozornosti je bila – kot že med večino predvolilnega boja – konservativna Avstrijska ljudska stranka (ÖVP). Druščina podkanclerja Prölla naj bi bila najbolj zaslužna za obe kaplji pelina. Po eni strani ni jasno podprla aktualnega predsednika, po drugi strani pa mu niti ni zoperstavila lastnega protikandidata, saj je bilo od vsega začetka očitno, da ne bi proti popularnemu Heinzu ničesar opravil.

Osebno se mi kritika na račun »črnih« ne zdi upravičena. Celo, če bi se konservativni veljaki izrekli za Fischerja, je malo verjetno, da bi ga tradicionalni volivci ÖVP kot dolgoletnega socialističnega aparatčika množično volili, ravno tako pa je imelo le malo smisla za gotov (in sramoten) poraz žrtvovati dragocenega kandidata. Največ se je govorilo o podkanclerjevem stricu in spodnjeavstrijskem deželnem glavarju,  ki jim utegne priti prav čez šest let, ko bo lov na Hofburg znova odprt. Enak premislek je najbrž vodil avstrijske zelene, da v tekmo niso poslali svojega bivšega šefa Van der Bellna, pač pa so na koncu napol iskreno priporočili glasovanje za Fischerja.

Nabor kandidatov je bil tako zares porazen in ni  v ničemer klical k volilni udeležbi. Predsednika sta izzivala samo na trenutke vulgarno neonacistično razpoložena desetkratna mati Barbara Rosenkranz in katoliški fundamentalist Rudolf Gehring. Slednji je pravzaprav lahko edini zares zadovoljen z volilnim izplenom, saj sta bila on in njegova, prej skoraj neznana Krščanska stranka Avstrije, deležna nesorazmerne prozornosti.

Predsedniki kot sistemska zagata

A kljub klavrni ponudbi kandidatov in lepemu vremenu na volilno nedeljo, paradoks sladko-kisle Fischerjeve zmage ni zgolj avstrijska posebnost. Sam menim, da novi in stari avstrijski šef države svojo nalogo opravlja odlično. Zaveda se omejitev svoje funkcije in se jih ne trudi na vsak način obiti. Celo v času, ko je moral kohabitirati s sebi neljubo črno-modro druščino, se je vedel zgledno. Ampak prav v njegovem zglednem opravljanju predsedniških dolžnosti nemara tiči glavni razlog za to, da so ga Avstrijci v drugo izvolili brez vsakega navdušenja.

Predsednik, ki državo zgolj predstavlja in se vede na las podobno kakšnemu skandinavskemu monarhu, pač ni nekdo, za katerim bi norele množice. Omenjena težava je po letu 1990, ko so se po Evropi zaradi demokratičnih sprememb znova množili predsedniki parlamentarnih republik, pestila marsikaterega Fischerjevega starejšega kolega. Po eni strani so plavali na oblakih ljudske naklonjenosti in ljudskih glasov, po drugi strani pa jim ustave niso omogočale, da bi na političnem parketu odločno tolkli po mizi. Nikakor se pač niso hoteli sprijazniti s tem, da bi se vedli kot nekakšna zamenljiva Elizabeta II. ali njeni generalni guvernerji po državah Commonwealtha.

Poplava kučanoidov

Situacijo je še zapletlo dejstvo, da so kar nekaj novoustvarjenih predsedniških položajev zasedli preizkušeni starokomunistični kadri, ki so bili vajeni ukazovanja in jim reprezentativne naloge nikakor niso ustrezale. Pot iz težav jim je po mojem mnenju prvi pokazal prav slovenski predsednik Kučan, ki je na vsakem koraku kazal, kako zelo ga formalni ustavni položaj utesnjuje. Oglašal se je za vsako tretjerazredno zadevo in skušal k vsemu pristavljati svoj piskrček. Podobno se je, predvsem v drugi polovici svojega mandata, vedel pokojni predsednik Drnovšek, ki se je, ne samo enkrat, spogledoval s povsem neustavno (a ljudstvu všečno) možnostjo, da ne bi podpisal v parlamentu sprejetega zakona. Kajpak sta se oba nekdanja šefa naše države pri svojih dejanjih sklicevala na jasno izraženo ljudsko voljo v obliki več sto tisoč glasov, ustava gor ali dol.

Kučanov zgled je padel na plodna tla in konec prejšnjega in v začetku novega tisočletja je naš del Evrope naseljevalo kar nekaj kučanoidnih predsednikov. Po svojem populističnem pristopu k opravljanju predsedniške funkcije so se še zlasti odlikovali Slovak Rudolf Schuster, Avstrijec Thomas Klestil in Hrvat Stjepan Mesić, ki je po moji sodbi sploh podrl vse rekorde. Vsi omenjeni predsedniki so, kot njihov slovenski vzornik, dan in noč nastopali kot neutrudni zagovorniki malega človeka in njegove pravice, čeprav se je potem največkrat izkazalo, da pred »hudobnimi« vladami ščitijo predvsem posamezne privilegirane skupine v družbi, eni uradnike, drugi upokojence, tretji borce in veterane. Vabljivost njihovega početja je prevzela celo posredno izvoljenega nemškega predsednika in uveljavljenega državnika Horsta Köhlerja, da je v najboljši populistični maniri rohnel zoper pogoltne menedžerje. In jasno požel velik aplavz javnosti.

Nesmiselne volitve?

S Fischerjem je po populistu Klestilu vsaj v Avstriji znova nastopila ustavna normalnost. Njena posledica je tudi brezbarvni izid nedavnih volitev, ki sproža vprašanje, ali je funkcionarja, ki opravlja (in mora opravljati) v glavnem reprezentativne naloge (ne pa izvršilnih), sploh smiselno voliti neposredno. Po prvi svetovni vojni, ko se je monarhov vajena Evropa prvič v večjem obsegu srečala z zamenljivimi državnimi poglavarji, je bil odgovor na to dilemo nedvoumen. Neposredne volitve predsednika je poznala samo Nemčija, pa še tam epilog ni bil bleščeč. Po letu 1990 je omenjeno možnost izbralo kar nekaj novih demokracij, čeprav so Madžarska, Češka, Estonija in Latvija sledile nemškemu in italijanskemu zgledu in se odločile za posredno izbiranje šefa države.

Vsekakor je skušnjava tako izbranih politikov, da bi na vsak način hoteli skočiti iz preozkega ustavnega okvira, bistveno manjša. Odpadejo tudi jadikovanja zaradi nizke volilne udeležbe in domnevne ogroženosti demokracije, ko je jalovo pričakovati, da se bodo volivci drenjali na voliščih, da bi glasovali za očetovsko nadstrankarsko (in zato nujno vsaj malo brezbarvno) figuro. Kajpak ostaja strašljivi zgled Moldavije, kjer so že dobrih sedem mesecev brez predsednika, ker se parlamentarci nikakor ne morejo dogovoriti o kandidatu, ki bi mu uspelo zbrati predpisano večino. A izjema navsezadnje potrjuje pravilo.