Po Trumpovi zmagi v ZDA je verjetno presenečenje, da novemu avstrijskemu predsedniku ne bo ime Norbert Hofer. Kot kažejo precej zanesljive povolilne projekcije, je dolgočasni profesor ekonomije in politični veteran Alexander Van der Bellen dosegel več kot 53 odstotkov glasov, kar bi moralo biti dovolj za končno zmago. Če se bo ta potrdila tudi po preštetju vseh glasov po pošti, kar lahko traja do torka, so se avstrijski volivci na koncu očitno odločili proti skoku v neznano. Njihovi izbiri lahko cum grano salis vseeno zaploskamo, saj bi predsednik Hofer prinašal tveganje, katerega razsežnosti je danes težko oceniti.
Gotovo, avstrijska ponudba ni bila nič boljša oziroma je bila enako slaba kot nedavna ameriška. Pri tem je Van der Bellen skoraj čista kopija Hillary Clinton, medtem ko obstajajo med Hoferjem in Trumpom vseeno pomembne razlike, četudi ne moremo mimo podobnosti. Toda glavno krivdo za takšen finale nosita največji stranki, socialdemokrati in konservativci. Ne samo, da so se svobodnjaki in Hofer lahko napihnili šele v močvirju stalnih velikih koalicij brez prave alternative, tudi izbira predsedniških kandidatov je bila katastrofalna in brez stika z resničnostjo, o čemer sem že pisal spomladi. V tem je avstrijska zgodba podobna tisti ameriških demokratov, ki so šli z nominacijo Clintonove z glavo skozi zid.
A četudi je danes zmagala manj slaba od dveh precej slabih možnosti, lahko ima ta prej nepričakovani kot pričakovani razplet pozitivne učinke. Svobodnjaki bodo izgubili kar nekaj vetra iz jader, kar lahko, morda z novim voditeljem Sebastianom Kurzem, odpre prostor za ponovni vzpon trenutno precej na rob odrinjene Avstrijske ljudske stranke; po doslej preštetih glasovih kaže, da so njeni volivci pri Van der Bellnovi zmagi ponovno odigrali odločilno vlogo. Na vseevropski ravni relativno prepričljivi Hoferjev poraz vendarle pomeni začasen konec postbrexitovske evroskeptične evforije.
