Avstrijska meja je perspektivna, Hrvaška pa ni

14
Vinogradi na Kogu Foto: Aleš Čerin
Vinogradi na Kogu Foto: Aleš Čerin

Vsako leto se odpravim peš preko katere od slovenskih pokrajin. Letos sem se odpravil dvakrat po štiri dni: konec avgusta sem štiri dni hodil čez Kozjak od Maribora do Dravograda, od tega dva dni po slovensko-avstrijski meji. V septembru pa sva s sinom prav tako štiri dni hodila po slovenskem delu Evropske pešpoti E7 in sicer od gradu Borl pri Ptuju, preko Ormoža, Jeruzalema, Ljutomera, Moravskih Toplic, Gornjih Petrovcev, do mejnega prehoda Hodoš. Na takih poteh, ko se peš kakih 12 ur na dan premikaš preko pokrajine, opaziš vse mogoče. In lahko primerjaš pokrajine med seboj, se sprašuješ zakaj je tako kot je videti in v mislih iščeš perspektive za naprej. Nekaj svojih opažanj, sem strnil v tale zapis.

Kozjak vs. Kozjansko, Haloze, Slovenske Gorice

S poti po Kozjaku (pogled proti Peci, Uršlji gori, Raduhi) Foto: Aleš Čerin
S poti po Kozjaku (pogled proti Peci, Uršlji gori, Raduhi) Foto: Aleš Čerin

Na poti med Mariborom in Dravogradom je bilo opaziti obilo majhnih urejenih krajev kot so Gaj nad Mariborom (tako je po vojni komunistična oblast neduhovito preimenovala vasico Sveti Križ nad Mariborom), pa še bolj urejen Sveti Duh na Ostrem Vrhu (ki ga očitno ni preimenovala), pa Sveti Lovrenc (Sankt Lorenzen) in Mlake (Laaken) na avstrijski strani, so zgledi urejenih majhnih krajev na podeželju. Na slemenih in pobočjih se srečuje lepo urejene gorske kmetije. Tu ni razpadanja, ni zapuščenih kmetij in tudi revščine ni bilo opaziti. Opaziti je bilo kar nekaj izrazito mladih in podjetnih kmečkih gospodarjev.

Sem se spraševal kako, da na teh višinah (od 700 – 1100 m), kjer ni lahko in tudi ni poceni kmetovati, lahko življenje teče naprej, v Halozah, Kozjanskem (kjer sva s sinom hodila leta 2013), pa tudi v Slovenskih Goricah (Hum, Lačaves, Kog, Jeruzalem), se je pa življenje (skoraj) ustavilo in pokrajina se je precej izpraznila.

Kot trenutno vidim, je za to več razlogov. Nekaj so mi jih pomagali najti komentatorji na blogu, ko sem jih povprašal o razlikah.

Sam menim, da je eden od razlogov – morda niti ne najpomembnejši ali včasih le posledica – zloraba pridelkov vinske trte, ki – če jih je težko prodati – se jih veliko porabi kar doma. Na poti čez Kozjak vinogradov skoraj ni opaziti, razen na začetku nad Mariborom – nekako do Svetega Urbana in na avstrijski strani pod Svetim Duhom. Zanimivo je bilo videti, da se na avstrijski strani vinogradi širijo – veliko je bilo mladih vinogradov. Na naši stani pa je bilo slišati “jamranje”, da se od vina ne da živeti, da se ga ne da prodati, da se ne izplača.

Vikend Foto: Aleš Čerin
Vikend Foto: Aleš Čerin

Posesti v pokrajinah ob hrvaški meji so videti precej razdrobljene. Oblasti po vojni so v večjih središčih zgradile industrijske obrate (npr. TAM, Tovarna aluminija, velike farme, …), ki so zvabile kmete – recimo raje najemnike – v tovarne. Mnoge tovarne so sedaj propadle, ljudje so ostali brez dela in se (naslednja generacija) v revne kraje s slabo infrastrukturo nočejo več vrniti. 

Zemljo so ljudje verjetno poceni prodali bodočim vikendašem, kar je posesti gotovo še bolj razdrobilo. Res je v teh krajih ogromno vikend hišic, nekakšnih zidanic. Opaziti pa je, da so vikendi bolj slabo grajeni in tudi slabo vzdrževani (še posebej na Humu nad Ormožem), nekateri že propadajo. Občutek sem dobil, kot da so se ljudje “zaleteli” v te kraje, želeli imeti nekakšno romantično zidanico-vikend, “fliko” vinograda in svojo žlahtno kapljico. Ko so se “fotri” postarali in ne zmorejo več ali pa so umrli, vinograd in vikend za otroke sploh nista zanimiva. Sem govoril z nepremičninskim agentom, ki pravi, da se stavbe z vinogradom v teh krajih zelo težko prodajo. Uporabil je nemški izraz “unverkäuflich”. 

Grozdje v Jeruzalemu pred trgatvijo Foto: Aleš Čerin
Grozdje v Jeruzalemu pred trgatvijo Foto: Aleš Čerin

Od nekaj pridelovalcev grozdja, s katerimi sem govoril, je bilo slišati, da se sedaj stvari vendarle premikajo na bolje. Obe kleti – ormoško in ljutomersko, skupaj s pripadajočimi vinogradi, je namreč kupil podjetnik iz tujine, doma sicer iz teh krajev. Uvedel je nove standarde za kakovost grozdja, ponudil ljudem dolgoročno sodelovanje in bolj redno plačevanje. Pridelava in prodaja vina bo sedaj lažja, prodor na tuja tržišča bo možen. Če le ne bo kakšne slovenske nevoščljivosti …

(Ne)perspektivnost meja

Koruza za silažo Foto: Aleš Čerin
Koruza za silažo Foto: Aleš Čerin

Hrvaška meja je, v primerjavi z avstrijsko in italijansko, precej neperspektivna, ker je na hrvaški strani standard še nižji in mnogi delajo pri nas, naši ljudje pa delajo v Avstriji. Na Goričkem (za Ljubljančane: to je hribovita pokrajina v Prekmurju) sem slišal, da se mnogi po dva ali trije v enem avtomobilu dnevno vozijo vse tja do Gradca, kar znese 125 km v eno smer. Tam opravljajo večinoma slabo plačana dela.

Od velikega kmeta v Prekmurju – mož je prav ustavil traktor, da bi se z nama lahko pomenil – sem slišal, da ob vsej nezaposlenosti v Prekmurju ne more dobiti domačinov, ki bi mu želeli delati na kmetiji. Povedal je, da je podedoval majhno 5 ha veliko kmetijo. Očitno sposoben mož je počasi od ljudi odkupil še 95 ha, tako da sedaj obdeluje 100 ha. Ljudje so denar – pravi – znosili v trgovino, sedaj pa jamrajo in so mu nevoščljivi. Tako ne more dobiti domačega človeka, ki bi delal pri njem. Pravijo: “Ne bomo vlivali vode v Muro.” Tako, da zaposluje ljudi iz Bosne.

Različnost “teženja” oblasti

Še tole: pohajanje ob slovensko-avstrijski meji na Kozjaku – malo po naši, malo po avstrijski strani, mi je dalo tudi nekakšno primerjavo odnosa oblasti do podeželja. Lahko rečem, da kmetije “na oni strani” lepše uspevajo, da se več investira, še posebej je veliko več turizma.

Po besedah sogovornikov, naše oblasti stalno “težijo” z nekakšnimi inšpekcijami, recimo glede hrane, tako, da si na naši strani niti ne upajo registrirati priprave tople hrane, pač pa samo režejo narezke. Na oni strani pa s tem ni nobenih težav. Sam sem, ker sem želel podpirati slovenske kmete, imel kar težave dobiti toplo hrano na naši strani. Enkrat sem celo “nafehtal” gospodinjo, da sem se pridružil njihovemu družinskemu kosilu. Pravijo, da avstrijske oblasti pustijo kmete na miru. Ali je res tako smrtno nevarno za popotnika, če bi mi kakšna kmečka gospodinja skuhala kaj toplega, če bi ocvrla kakšen dunajski zrezek ali je to pač še vedno le socialistični refleks zatiranja kmeta?

Foto: Aleš Čerin

14 KOMENTARJI

  1. Aktualen prispevek.

    Naša oblast s strogimi pravili za kmečki turizem, ki so enaka hotelskim preprečujejo razmah kmečkega turizma.

    Po drugi strani pa z nestimulativno socialno politiko zavira, da bi ljudje iskali delo in sploh želeli delati.

    Zato na deželi zaman iščejo delovno silo, ki bi jim pomagala pri delu, saj se tistemu, ki prejem asocialno pomoč bolj “splača” prejemati socialno pomoč kot pa delati.

    Podobno je s pokojninsko politiko. Poznam primer, ko je človek prejemal socialno pomoč. Ko pa se je zdaj upokojil ima mnogo manjšo pokojnino kot prej socialno pomoč, pa čeprav je imel precej delovne pokojninske dobe.

    Drug, ki ni bil nikoli zaposlen, pa bo še naprej dobival mnogo višjo socialno pomoč.

    Sistem, ki spodbuja nedelo, namesto delo!

  2. Ko sem bil predvčerajšnjim v Železni kaplji na slovenskem Avstrijskem Koroškem ( bila je razstava Toneta Oblaka iz Argentine), sem se pogovarjal z nastopajočimi pevci ( OKtet Suha in kavrtet Smrtniki), so se pohvalili, da je pri njih navada, da se vsako leto organizira skupno tekmovanje pevcev oziroma pevskih zborov in narodno zabavnih ansamblov.

    Na ta načim promovirajo tudi pevske zbore, ne le ansamble.

    Poleg tega pa spodbujajo druženje pevcev in muzikantov.

    Pri nas pa imajo pevski zbori le priložnost enkrat letno sodelovati na koncertu pevskih zborov, sicer pa so v ilegali, ker se jih ne vabi na prireditve, da se pokažejo ljudem.

    Na internetu si oglejte internetno stran Okteta Suha, pa boste videli koliko terminov za nastope ima ta slovenski avstrijsko koroški oktet. In to ne le po Avstriji, ampak tudi v Parizu, Belgiji, Sloveniji…

    Poučni zgledi za naše, ki so odgovorni za spodbujanje slovenske kulture.

  3. Na prireditvi v Železni kaplji so bili vsi slovenskokoroški funkcionarji, vključno s slovenskim konzulom iz Celovca.

    In kar me je še posebej pozitivno presenetilo. Bila sta tudi dva predstavnika slovenskega Društva za slovenske izseljence iz Ljubljane, ki ljubiteljsko deluje v smeri sodelovanja z našimi izseljenci. Imela sta tudi odličen vrednoten govor.

    Ker sva bila z ženo in sosedoma prezgodnja, smo šli k večerni maši v farno cerkev v Železni kaplji.

    Bila je polna cerkev vernikov, ki so z glasno molitvijo v čisti slovenščini molili in čakali, da se bo začela maša. Maša je bila potem dvojezična. V pridigi je vseskozi poudarjal slovensko naravnanost in se skliceval, kaj so modrega učili pisatelj Ivan Tavčar, igralka Drolčeva, Pesnik Pavček, nadškof Turnšek… Vse v izrazito lepem slovenskem jeziku. Ta duhovnik, po imenu Polde, ki je tudi režiser mnogih iger, je tudi potem imel pomembno besedo v zanimivem kulturnem programu prireditve.

  4. Sveti križ so seveda preimenovali, ostalo pa ni bilo tako kritično. Tudi drugod. Tako je bilo tudi z vasjo Vipavski križ, kjer naši sociologi javno na tv ugotavljajo, da je tam križišče in se zato tako imenuje.
    In še z mnogimi drugimi kraji. In tega sploh ne popravimo.

  5. In še ena pozitivna posebnost slovenske avstrijske Koroške, ki mi jo je žena naglas zaupala v času prireditve:
    ” Si videl, kako so tu odprti in prijazni ljudje!”

    Občudujoč njihovo odprtost in prijaznost, sem odgovoril: ” Neverjetno, res je.”

    Zatem sem razmišljal, zakaj se naša kulturna oblast ne potrudi, da bi se pogosteje družili s Slovenci v zamejstvu in medsebojno kulturno sodelovali in se bogatili.

      • Zelo dober članek. Že pred kar nekaj časa sem gledal avstrijsko oddajo na orf o hribovitih kmetijah. Tam ljudje dobijo dodatek od države da ostanejo. Res pri nas ne dobiš delovne sile za obdelovati zemljo. Npr. v Savinjski so delavci v hmeljiščih večinoma Romuni. Ampak tudi te izkoriščajo za mizerno plačilo. Seveda država se tudi tu ne potrudi narediti reda in kontrole. Avstrijci imajo večinoma na male kmetije in gostilne pavšalne davke. Pri nas pa se zahteva celo od branjev davčne blagajne. Pa še nekaj takšna pravila kot jih imamo HASAP standardi pa smo si izbrali sami in nam ga ni Bruselj predpisal v takšni meri.

  6. Omenjeni so socialisti. Ampak zanimivo, da ima ta Avstrija, kjer po avtorjevem podeželje cveti, tam nekje od leta 1970 socialiste skoraj stalno na oblasti ( ne vem, če ni bil izjema samo enkrat kratek mandat koalicije Schussel-Haider). Sicer zadnje 3 mandate skozi v veliki koaliciji z ljudsko stranko, ki ima tradicionalno veliko smisla za dobrobit podeželja in kmeta.

    Po mojem je vzrokov več in so kompleksnejši. Med drugim sila razdrobljena zemlja in viničarska prebivalstvena struktura na štajerskem jugovzhodu. Tudi med komunizmom in socialističnimi strankami ( gibanji) v okviru demokracij je velika razlika, pa čeprav vidim, da mnogi danes, tudi na časnik.si enačijo in nepotrebno izenačujejo različnosti. Komunizem je res naredil strahotne stvari, konkretne in mentalitetne, tudi s podeželjem, socialdemokracije na zahodu pa niti ne.

  7. Odlično, gospod Aleš Čerin in najlepša hvala!

    Kot pišete v priloženem članku iz leta 2010, da je bil takrat domoljuben pohod po slovenskih planinah, kjer se je lepo pelo in s tem zahvaljevalo stvarstvu za lepote slovenske narave.

    Moram preveriti, če se ta domoljuben pohod s pesmijo dogaja vsako leto. Če se, se ga moram udeležiti.

  8. Aleš, osredotočila sem se na opis naših krajev (Pomurje). Res je tako, kot si napisal. Veliko ljudi z Goričkega dela v Avstriji. Čeprav morda delajo v tovarnah, pa imajo mnogi višje plače od naših. To mi zna povedati moj sorodnik, ki tam živi. Tisti, ki delajo v Avstriji, si lahko privoščijo malo več od nas, ki imamo slovenske plače. Zaradi načina dedovanja na Prekmurju (vse se deli enakomerno – če so pri hiši trije sinovi, gre njiva na tri dele) so mnogi ostali s "flikami" zemlje. Kaj boš s tem? Raje to fliko prodaš večjemu kmetu in si za to nekaj kupiš. (Potem pa jamraš, kako več nimaš nič.) Dočim, dedovanje v Prlekiji je šlo po drugačni logiki: prvi sin dobi kmetijo (zemljo), ostali pa kaj drugega.

    Vsekakor zanimivo primerjanje. Bolj razvita meja bolj vpliva na nas, slabo razvita meja pa očitno slabše. No, razen pri kulinariki ne… Malo še bo treba počakati na obmejno toplo juhco 😉

Comments are closed.