Stane Granda

Evropski rasizem: Opraviti imamo z demonstracijo večvrednosti pripadnikov določenih regij, če hočete po starem: germanskega in romanskega sveta nad slovanskim. 

Predlogi za spremembe, ki jih prinaša nedeljski referendum, so izraz prepričanja, da je dovolj diskusije ali Fajonova ali Šarec. Zanju v slovenski politiki nikoli ne bi smelo biti prostora. Ne zaradi ideologije, ki je pri Šarcu niti ni, ampak zaradi osebne nezrelosti.

Poglaviten cilj poosamosvojitvenih prizadevanj za prikrivanje resničnih vzrokov slovenske osamosvojitve sta zaščita in varovanje nekdanjega totalitarnega komunističnega režima in privatizacijskih pridobitev njegovih nosilcev, ki jih lahko obdržijo zgolj in samo v razmerah demokratičnega primanjkljaja in nepravne države.

Ni lahko živeti v Sloveniji, čedalje teže in nevarno je biti zaveden in ponosen Slovenec. Ne zaradi prišlekov z juga, ampak zaradi njihovih slovenskih zagovornikov.

Nekdanja Vzhodna Nemčija, ki je izstopala po svoji komunistični pravovernosti v nekdanjem vzhodnem bloku, Slovenija pa v Jugoslaviji, zato ni slučaj, da ravno njuni državljani najbolj izstopajo v iracionalnem odnosu do covida-19.

Delati zaradi nerešenih jugoslovanskih usod, kljub njihovi tragiki za prizadete, notranjepolitične probleme v Sloveniji, ni samo nasprotovanje Pučnikovem vzkliku: “Jugoslavije ni več!”, ampak neozdravljivo bolestno čustveno stanje onih, ki ne dojamejo, da je Jugoslavija za večno pokopana.

Trenutne slovenske razmere zaznamuje Marjan Šarec s svojo frustriranostjo ob izgubi oblasti, ki se je poglobila, ko se je zaplaniral glede predčasnih volitev, padec v brezno frustracij pa predstavlja dejstvo, da ga nihče več ne vidi ne samo kot možnega mandatarja, ampak niti kot političnega partnerja.

Letošnji 8. marec je bil čudovita priložnost, da bi izpostavili osebje v domovih za ostarele, bolnišnicah, patronažne sestre, ki so delali čudeže. Žal pa imajo sedaj glavno besedo one, ki so sploh zanikale obstoj pandemije.

Očitati, da so mediji odgovorni za tragične razmere v slovenski demokraciji, je enako, kot če bi jim očitali izvrtanje nekdanje večmilijardne bančne luknje. Pa so se morali v zvezi z njenim nastankom in sanacijo veliko oglašati. Da so prikrili krivce in preživeli. Kruh je le kruh! Tudi grenek in krvav je boljši kot umiranje od lakote!

Besede nadškofa Alojzija Šuštarja: »Podajte se na pot sprave med živimi, na dolgo in težko pot, ki je edina pot v življenje!« so v času, ko se kulturni boj nevarno preveša v državljansko vojno, k sreči za zdaj samo na papirju in stenah cerkva, še kako aktualne.