Silvo Šinkovec

Na božično noč, ob 1.05 leta 1996, je bil opravljen prvi pogovor s klicalcem v stiski. Potem se je družina samarijanov razvejala in iz majhne vasice je postalo celo mestece. Koliko prostovoljcev, predavateljev, spremljevalcev, koliko klicalcev in pogovorov! Večkrat sem pomislil, da bi morali doživeti tako izkušnjo vsi bodoči psihologi, pedagogi, socialni delavci, socialni pedagogi, duhovniki, vsi, ki bodo neposredno v stiku z ljudmi v stiski.

Razmerje med zasebnim in državnim šolstvom je po svetu različno. V Libanonu na primer, je zasebnih šol 85%, v Španiji nad 50%… Gre za...

Usmiljenje je beseda, ki jo psihologi, pedagogi, novinarji in drugi sodobni strokovnjaki ne uporabljamo, odnos do nje je med strokovnjaki negativen. Želimo si odnosa...

Večkrat me pokličejo v hospic. Tam se bolniki poslavljajo od tega življenja in gledajo tja čez. Kaj se skriva za zadnjo uro življenja, kam vstopam, kaj bo potem? To je trenutek negotovosti. Nekaterim obraz zažari ob misli na tisto, kar jih čaka. Tako kot v tem primeru, se tudi na pragu povsem nove izkušnje vedno lahko opazujemo, na kaj takrat pomislimo.