Peter Lah »Kaj novega na sinodi?« sem napol zaresno vprašal enega od udeležencev. »Ne vem, še nisem prebral današnjih časopisov,« je bil odgovor – hudomušen, s priokusom grenkobe. Sinoda se je prevešala v drugo polovico, italijanski tradicionalistični bloger je ravnokar objavil pismo, ki naj bi ga skupina kardinalov prvi dan sinode izročila papežu.
Debate preteklih dveh let v povezavi s sinodo nakazujejo podobno delitev v katoliški Cerkvi, kot smo jo opazili v »ameriškem« primeru. Ljudje smo navajeni razmišljati po vzorcu črno-belo, prav-narobe, naš-njihov. Psihologi pravijo, da gre za enega od mehanizmov poenostavljanja. Kolikor razumem papeža Frančiška, si prizadeva, da na človeka gleda z Božjimi očmi.
Nedolgo tega sem pri peščici “frijateljev” (Facebook prijateljev) opazil prispevke s proti begunsko in proti muslimansko tematiko. To me preseneča, ker sem dokaj zadržan pri potrjevanju prošenj za frijateljstva. Poleg tega mi gre pošteno na živce. Zato, ker ne maram ksenofobov in propagandistov, pa tudi zaradi topoumnosti ali preproste slepote avtorjev.
Kaj niso Sokrata zastrupili? Mar ni že Prešeren tožil nad usodo dobronamernega pevca in si želel ljudi, ki v srcu dobro mislijo? Kdo se še ni vprašal, kakšen smisel ima vztrajati v poštenju, ko je opazoval navidez prijetno življenje ljudi, ki jim nista tuja pohlep in prevara? Vse to je doživljal Elija, ko je izčrpan padel pod grm in si zaželel smrti.
Ne gre za vero v troedinega Boga, ampak v svobodno tržno gospodarstvo. Ker večina ljudi nima ne znanja ne časa, da bi se ukvarjala s teologijo in ekonomijo, naj tistim maloštevilnim, ki tako kot papež mislijo, da je zadeva pomembna, ponudim preprost ključ za razumevanje kritike s strani konzervativno-liberalnih prostotržnikov.
Predstavljajte si svet, v katerem vaša sreča ni odvisna od tega, kaj bodo drugi mislili o vas, kakšen avto ima sosed, koliko zaslužite in kaj si lahko privoščite. Že res, da je tudi to pomembno, ampak sreče pa kljub vsemu ne more dati. Ste zmožni predstaviti si sebe, kako ste pravzaprav blagoslovljeni, ko vam za razliko od milijonov ni treba trepetati za življenje?
Čigav je Časnik? Kam ga umestiti? To vprašanje se nam skoraj instinktivno porodi ob srečanju z medijem. Instinktiven je pogosto tudi odgovor: naš je, njihov je. Kadar to ni na prvi pogled očitno, potem je to skoraj dokaz za to, da je njihov. Na nagonski ravni so zadeve preproste in binarne: dober – slab, naš – njihov, prijatelj – sovražnik …
Ko človek analizira ravnanje slovenskih volivcev, pride do ugotovitve, da se ne vedejo kot gospodarji, ampak kot hlapci. Z državo ne delajo kot s posestvom, z dragocenostjo torej, za katero je potrebno skrbeti, ker ti daje kruh in varnost in občasno tudi potico. Nasprotno, kot malopridni hlapci se izogibajo dela in iščejo načine, kako bi se okoristili, kako bi iz nje čim več iztisnili. Taka država ne more obstati.
Veselje spričo uspeha domače ekipe, ljubeča skrb za otroka: to zlato Slovenci imamo v sebi. Imamo tudi številne primesi, zaradi katerih tvegamo, da bo zlato ostalo brez vrednosti. Naj omenim le dve: strankarsko razprtost in nepoštenje. Namesto, da bi skupaj stopili in se skupaj veselili uspehov, se trudi vsak zase, včasih celo proti drugemu in na škodo drugega.
V deželi na sončni strani Alp se je ponovno razplamtela polemika glede pravic istospolnih partnerstev. Gre za problematiko, ki zadeva človekovo najglobljo intimo, njegove strahove in hrepenenja. Ima pomembne posledice tako za neposredno vpletene posameznike kot za vso družbo. V tem kulturnem boju je ljudstvu že vnaprej rezervirana vloga poraženca.
Neprijazno je govoriti o svobodi govora tako kmalu po pokolu novinarjev in nič krivih nakupovalcev v Parizu. Vseeno bom tvegal, da me bo površen ali zadrt bralec označil za sovražnika sodobnih svoboščin ali celo zagovornika … Beri dalje
Trenutek, ko pariške ulice še smrdijo po smodniku in je kri žrtev na stenah uredništva tednika Charlie Hebdo še sveža. Nas pa prevevata globoka žalost in zgroženost spričo nasilnega sovraštva, ki ga širijo zamaskirani napadalci. Poboj novinarjev in policistov, sredi evropskega velemesta in pri belem dnevu, na zavest Evropejcev deluje podobno, kot je napad na Svetovni trgovinski center v New Yorku in na Pentagon deloval na Američane.
Novo leto je in s tem čas za voščila. Trubar nam vošči, da bi stali inu obstali. Za novo leto vam, rojaki in vsi ljudje dobre volje, ne želim, da bi srečali čim manj aparatčikov, birokratov in politikov. Na to ne jaz ne vi nimamo vpliva. Ta svet je pač nepopoln, zato je velika verjetnost, da boste naleteli tudi na te ljudi. Pač pa vam voščim, da bi zbrali pogum za profesionalno opravljanje svoje službe.
Mineva leto dni od zgodovinskih besed Benedikta XVI.: »Fratres carissimi… Conscientia mea iterum atque iterum coram Deo explorata ad cognitionem certam perveni vires meas ingravescente aetate non iam aptas esse ad munus Petrinum aeque administrandum.« Papež se je odpovedal papeževanju.
Nedolgo tega je Mario Plešej na tem mestu objavil obširno razmišljanje o izkušnji katoličana, ki ga privlači isti spol. Pobuda za njegov prispevek je bil vprašalnik, ki so ga iz Vatikana poslali škofom po vsem … Beri dalje
Pogovor s p. Roblekom, teologom in »duhovnim očetom« iz skupnosti Sv. Jožefa v Ljubljani. Pater Jože, leto 2013 se je v tvojo knjigo življenja zapisalo z mastnimi črkami. V začetku decembra si se osebno srečal … Beri dalje
Praznik sv. Janeza Evangelista je dan, ko se slovenski jezuiti tradicionalno zberejo na dvodnevnem simpoziju, posvečenemu bratskemu druženju in študiju aktualnih vprašanj. Pri Svetem Jožefu v Ljubljani se je zbralo več kot štirideset članov province, … Beri dalje
Roma locuta, causa finita. Rim se je izrekel, zadeva je zaključena. Pika. Pred letom dni so cerkvene oblasti v Vatikanu Mirka Krašovca seznanile z ugotovitvami preiskave in mu naložile kazen. Nedavno izjavo apostolskega nuncija Janusza … Beri dalje
Po julijskem neprostovoljnem odstopu nadškofov Stresa in Turnška je mnogim slovenskim katoličanom prekipelo in so javno spregovorili o problemih, ki tarejo našo cerkveno skupnost. Izjava Društva katoliških izobražencev in njej podobni prispevki, ki jih poleg … Beri dalje
Papeževa odločitev, da poletje namesto v Castelgandolfu preživi v pisarni, bo verjetno v marsičem olajšala delo novinarjem v času kislih kumaric. Papež dela in to je na lastni koži začutila tudi Cerkev na Slovenskem. Menim, da je papež je ukrepal pravilno, ko je – po temeljiti analizi stanja v Mariboru – nadškofoma Stresu in Turnšku priporočil odstop. To je odlično pojasnil mariborski nadškof: Dokler sta onadva na položaju, duhovniki in škofje preprosto ne morejo opravljati svojega prvenstvenega dela, ki je oznanjanje Kristusa in pričevanje zanj. Ni pomembno, kolikšen je delež njune osebne odgovornosti: sedela sta za mizo v času, ko so se sprejemale usodne odločitve, ki zdaj kot svinčen oblak visijo nad vsako njuno besedo in dejanjem. V določeni meri sta obadva tragična junaka.