Peter Sušnik Namesto pogovora o pristopih k reševanju vsakdanjih in bodočih problemov ter oblikovanja jasno profiliranih izbir, smo postavljeni pred odločitev ali smo za Janeza ali za Milana. Če si za Janeza, misliš o zadevah tako, če pa za Milana, pa obratno. Zdaj velja celo večja nevarnost: če razmišljaš o čemerkoli, se moraš najprej pozanimati, kako o tem razmišljata Janez in Milan.
Slovenija, rojena pred 25 leti, se ni opredelila do sistema, ki je bil zgrajen z revolucijo, umori in poboji v njenem imenu ter vsej njeni dediščini (duhovni in pravni). Tako je med nami veliko število ljudi (večina?), ki se jim zdi samoumevno, da se preteklosti ni potrebno ne sramovati in ne odpovedovati. Obveljale so privzete kategorizacije dobrega in slabega, kakor jih je določila partija.
Prepričan sem, da je težava Zahoda sledeča: Zahod je soočen s krizo identitete zaradi posledic bitke z levo (liberalno, anarho, marksistično, titoistično,…) fronto, ki izvira iz nihilizma. Samomorilski nagon, ki ga nihilizem sam po sebi navdihuje, se torej združuje z željo Huntingtonovega »anti-Zahoda« po uničenju civilizacije, ki ji pripadamo.
France Bučar bi lahko bil »nesmrtni«, saj bi lahko v vlogi odličnega pravnika in odločilnega politika z moralno avtoriteto vodil narod po poti tranzicije in ga v odločilnem trenutku sprejemanja nove ustave obvaroval pred nerešenimi vprašanji vrednotenja lastne zgodovine. Imel je enkratno priložnost, da bi se otresel vseh špekulacij.
Ste v soboto zvečer gledali nogomet? Ste spotoma preklapljali še na prenos košarke? Ste ob vodstvu slovenskih reprezentanc dobili tisti znani stisk želodca, ki ga ustvari prepričanje, da tole ne bo šlo dolgo? Niste sami. Pravzaprav je nacionalno trepetanje, ki ga verjetno ob spremljavah športov zaznajo celo seizmografi potresnih opazovalnic, nekaj splošnega in Slovencem lastnega.
Naš spravni proces terja točno to, kar čaka Evropo: notranje poenotenje vrednostnega sistema naroda. V našem primeru za obsodbo socialistične revolucije in zavrženje njenih ciljev, vrednot, nosilcev in posledic.
Prav tu delamo napako mi, ki na »desnem« polu ne znamo sprejeti pogovora o vsebini, ampak smo hitro užaljeni, če sogovorniki niso enotni. Za odprt dialog pa najprej potrebujemo samozavestne mnenjske voditelje: ljudi, ki znajo odkrito in z argumenti (temelječimi na znanju in izkušnjah) o vsebini kaj povedati. Vzgoja voditeljev pa se je iz nerazumljivih razlogov umaknila zelo daleč iz zavesti naših organizacij.
Državni monopol in stroga hierarhija, ki z birokratskim odnosom »izvaja šolstvo«, načrtno preprečuje nadzor in ocenjevanje kvalitete. Ker nimamo konkurenčnih pogojev, kjer bi lastništvo šol samo začelo pritegovati pozornost zaradi razlike v kvaliteti (ne le znanja, tudi vzgojnih pristopov!) in ker je večinska paradigma, da je »enakost« v družbi velika vrednota, ni težnje, da bi slovensko šolstvo postalo boljše.
Dovolj je brezčutnega in brezbrižnega odnosa države, ki z birokratskim mešetarjenjem skrbi za to, da se krivda naših pokojnih ne prekliče in da se jih kot drugorazredne anonimneže ohranja odmaknjene od dostojnega družinskega groba ali urejene skupne grobnice. Ti križi izzivajo vse tiste, ki iščejo opravičilo za poboje, da obrnejo svoj pogled sem in se zamislijo.
Resnica je močno orožje, ki smo se ga oprijeli predvsem zato, ker je to edino kar nam ostaja v boju zoper relativizem. Je pa resnica o naši preteklosti osnova za odpravo navedenih dveh svetov, ki danes sicer navidezno neškodljivo sobivata v istem narodu, a ga hkrati najedata v koreninah.