Andrej Černic Neskončna zgodba. Kot roman nemškega pisatelja Michaela Endeja. Njegova Neskončna zgodba je bila namenjena najstnikom in šolarjem, z ekranizacijo je potem dosegla svetovni uspeh. In bila je znanstvena fantastika. Kot E. T. V Sloveniji pa imamo različico te neskončne zgodbe, ki se vrti že 24 let, a ki ji še zdaleč ni videti konca. In ne, ni namenjena samo šolarjem in najstnikom, o njej pišejo in govorijo malodane že vsi. Da, spet o privatizaciji.
Zgodovinska odločitev ECB in posledice za Slovenijo Iščete primerno prispodobo za Evropsko unijo v današnjem času? Lance Armstrong. Da, prav ste razumeli, EU kot Lance Armstrong: polna dopinga, steroidov in poživil. To je zelo prozaično … Beri dalje
Vprašanje privatizacije se v slovenski javnosti ne postavlja več kot ekonomska dilema. Prej bi lahko rekli kot del neke folklore. V skoraj štiriindvajsetih letih, odkar je Slovenija samostojna, so bile že večkrat izrečene načelne besede, da so danes drugačni časi, da mora zasebni kapital odločneje vstopiti v slovensko gospodarstvo, da je potrebno ekonomske vzvode depolitizirati. Ampak vse to je bilo vselej samo prazno govoričenje. Bla, bla, bla…
Ko se predsednik vlade Miro Cerar v svoji institucionalni podobi pogleda v ogledalo, želi videti lepega postavnega mladeniča v polnem zagonu in na višku svojih življenjskih moči. Pravzaprav ne gre za to, da bi to podobo želel videti. On to podobo dejansko vidi. In jo gleda. In občuduje. Dan za dnem. In svoje zadovoljstvo nad videnim je v vseh pred in ponovoletnih intervjujih in javnih nastopih razglašal tudi v medijih. Urbi et orbi.
Tomaš Sedlaček je bil pri štirindvajsetih letih že svetovalec češkega predsednika Vaclava Havla, kasneje je še sodeloval s češko vlado ter postal uveljavljen mednarodni ekonomist in priljubljen medijski obraz. Njegova knjiga Ekonomija dobrega in zla je postala mednarodni hit. Danes je pri 37 letih njegov CV dolg že približno toliko kot kak roman. Njegov pogled na svet pa osnovan na tako nevsakdanjih, a dobro zakoličenih tezah, da bi vsaka institucionalna scenografija za intervju bila povsem odveč.
“Dragi Božiček, na pomoč”! Bogve, če je v protokolarnem svežnju božično-novoletnih pisem, voščilnic in čestitk, ki jih je v prejšnjih dneh podpisoval predsednik vlade Miro Cerar, bilo tudi pisemce s tako glavo. Minilo je 100 dni od umestitve, alibijev ni več, obveze pa se iz dneva v dan samo še nabirajo. Racionalne rešitve za težave sicer obstajajo, a kaj ko jih slovenske vlade uspejo vsakič z izrazitim smislom za “pravočasno ukrepanje” pokopati.
Grobarji slovenskega gospodarstva so se dokončno razkrili z objavo seznama prenosov slabih terjatev na slabo banko. Armageddon slovenske države. Črna luknja, ki je v samo nekaj letih Slovence prepeljala iz iluzije vzhodno-evropske Švice v vzporedno galaksijo zahojene sistemske korupcije. Predvsem lahko iz te slike izluščimo podobo, kako močno so bili v vseh teh procesih oškodovani država in davkoplačevalci.
Poraz. Katastrofa. Vladna pogajalska nesposobnost na ento potenco. To je samo nekaj od (morda) bolj prijaznih komentarjev, ki so pospremili sklep pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Pravzaprav, to niso bila pogajanja, a posteriori lahko rečemo, da je bilo enostransko postavljanje pogojev, ki mu je tisti socialni partner, ki velja za močnejšega, povsem podlegel. Miro Cerar je po “spopadu” s sindikati izpadel tako, kot bi Kung fu panda izzval Brucea Leeja na pretep.
Kongres osvoboditve je za nami. Tako so v Novi Sloveniji poimenovali napovedano zmago Ljudmile Novak prejšnji konec tedna na Vrhniki. Tako so napetosti, ki so se stopnjevale že približno dve leti, dosegle svoj višek. Tema, jasno: Janšev (domnevni) monopol nad desnosredinskim političnim spektrom v Sloveniji. Ja, tako. Čeprav je bil kongres Nove Slovenije, je bil na Vrhniki vseskozi v duhu prisoten tudi SDS. Ali vsaj Janez Janša.
Ko je besed veliko, iskrenosti pa malo Le kdo si ne želi obiskati Slovenije? Prejšnji teden je bil v Ljubljani podpredsednik kitajske vlade Wang Jang. Kitajska je že več let skupaj z ZDA vodilna ekonomska … Beri dalje
SMC nima ustrezne kadrovske zasnove. Vse težje se je torej izogibati prepričanju, da je njen takojšnji razcvet sad neke “zunanje pomoči” (pa kličite jo strici iz ozadja ali kakorkoli vam je ljubše): v tako kratkem času brez neke vnaprej pripravljene strukture je za stranko nemogoče vzpostaviti infrastrukturo na celotnem državnem ozemlju, kaj šele premočno zmagati na volitvah.
Dobro desetletje v vrhu evropske politike in (skoraj) dve desetletji na čelu svoje države. Jean Claude Juncker, on je mož časti! Spravili so se nanj, češ da je ambicioznež in da je korporacijam in multinacionalkam omogočil veleutajo davkov, ampak Juncker je mož časti!
Lepo bi bilo, da bi politika razmišljala, kako spet privabiti te podjetnike v domače okolje. Ali vsaj, ker bodo podjetniki najverjetneje ostali v tujini, kako izkoristiti njihovo znanje in ga razširiti v slovensko podjetništvo. To bi lahko prineslo izrazito dodano vrednost. A ne, tega ni. Slovenija se še vedno ukvarja s starimi grehi, ki jih ne more (ali noče) preseči.
Požrešnost, pogoltnost, razsipnost… imenujte ta pojav, kot se vam zljubi. A dejstvo je, da gre za eno od hujših bolezni današnje Slovenije. Gre za presežno debelost, ki jo je potrebno podvreči strogemu in neprizanesljivemu hujšanju. To je postalo jasno že vse od začetka krize, konec leta 2008. Ampak, namesto da bi že takrat šla na bolj “zdravo prehrano” in dinamično življenje, je Slovenija še naprej žrla tone big macov in pila litre coca cole. In danes se pritožuje zaradi “sladkorne bolezni”.
Ob (še enem) Dnevu slovenske kulture Za nami je še ena Prešernova proslava. Preživeli smo še en “Dan slovenske kulture”. Uspešno in brez žrtev. Oproščam se za cinizem, ampak ciničen je vse bolj tudi pristop, … Beri dalje
V Sloveniji poteka reševanje problema bančnega sektorja. Vlada pred evropskimi oblastmi sveto prisega, da se ta projekt izvaja. Evropa, tako kažejo zadnji kazalci, Ljubljani zaupa. Projekt slabe banke je “požegnala”, aktivnosti, ki se na tem … Beri dalje
Transparentnost in koherentnost sta besedi, ki sta v Sloveniji zelo pogosto zlorabljeni. Pravzaprav ju vsakdo že uporablja, kakor mu je ljubo. Vsakdo jima da različen pomen oziroma se nanju sklicuje, ko je zanj to koristno, in ju spregleda (ali ju reinterpretira), ko se ne sklada več s trenutnimi interesi ali okoliščinami.
Leto 2013 se je za Slovenijo sklenilo z modrovanjem okoli bančne luknje, s potrebo po vzpostavitvi novega reda na političnem in gospodarskem področju in z željo po optimizmu. Ja, po praznikih je nastopil januar, pregovorno najbolj dolgočasen in moreč mesec v letu. In temu so se prilagodili tudi vodilni v Sloveniji. Nič novega, bi lahko rekli.
Začenja se druga faza velikega podviga slovenske države. Bančni stresni testi so javni in razkriti, potrebno je vzeti “pot pod noge” in se čim prej rešiti bremen nasedlih kreditov in slabih posojil. Plan, ki ga … Beri dalje
V zadnjih nekaj dneh, se je slovenska vlada (pravzaprav slovenska premierka Alenka Bratušek v prvi osebi) mudila na mednarodni turneji v nekaterih državah, ki so gospodarske partnerice. In kaj lahko na “turneji” počenja prva dama … Beri dalje