Matevž Tomšič

Razmišljanje, ki ga izraža velik del levih strank, civilne družbe in dominantnih medijev, namreč da mora vladati zgolj ena in ista politična opcija, ne...

Obešanje plač ministrov in državnih sekretarjev na veliki zvon je torej služilo predvsem za preusmerjanje pozornosti od tega dejstva, da je Šarčeva vlada pustila državo izjemno slabo pripravljeno na prihajajočo epidemijo. Namesto nepristranskosti in profesionalnosti sta ponovno prevladala aktivizem in politikanstvo.

V zadnjem desetletju gredo stvari s slabega na slabše. In (dosedanji) vrhunec tega je bila ravno odhajajoča Šarčeva ekipa. V njej so prevladovali ne samo politični novinci, ampak ljudje, ki so bili v širši (tudi strokovni) javnosti bolj ali manj anonimni. Na vodilnih mestih v ministrstvih smo lahko našli ljudi, katerim je bila to sploh prva resna služba! Tudi delovanje vlade je bilo temu primerno.

Čigavi varuhi so slovenski mediji? Varuhi demokracije v večini primerov zagotovo ne, saj z oblastniki voljno sodelujejo pri prikrivanju njihovih nekompetentnih, neprimernih ali celo nezakonitih ravnanj. Namesto tega bistveno bolj pogosto nastopajo kot varuhi vladajoče elite in zakulisnih centrov moči, se pravi t. i. globoke države. Raje kot z nosilci oblasti obračunavajo s tistimi, ki razkrivajo nečednosti le-teh in s tem ogrožajo njihov položaj.

Pod krinko skrbi za »javni interes« se skriva težnja po vzdrževanju ideološke hegemonije. Zasebne šole, fakultete in inštituti so moteči zato, ker bi lahko postali generatorji idej, ki so v nasprotju s postulati dominantne socialistične ideologije.