sobota, 13. avgusta 2022
Naslovnica Avtorji Objave od Jurij Pavel Emeršič

Jurij Pavel Emeršič

50 OBJAVE

Agresivni ateizem s temelji marksizma

Že 2000 let po cerkvah širom sveta odmeva stavek iz Matejevega evangelija: »Novega vina nihče ne vliva v stare mehove...« No, Slovenci smo naredili prav to. Naivno smo upali, da bo demokratični kurz prenovil stare strukture, vedenjske vzorce in spontano razkrojil stari režim. 25 let kasneje jasno vidimo, da se to ni zgodilo. In če ne bomo zamenjali starih mehov, bomo spridili vino.

»Jaz bi moral poklekniti pred Vami«

Slovenci premalo molimo. Na tem področju so nam lahko zgled južni sosedje Hrvati. Bolj kot večina Slovencev so ponosni na svojo zgodovino, svetnike in državo. Ni glavni problem, da nam bodo speljali teran. Posvojili so tudi našega Antona Mahniča, ki ga pri nas nismo znali ovrednotiti, ga prekrstili v Mahnića in že teče postopek za njegovo beatifikacijo. Pa še brez česa bomo ostali, če se ne bomo zgledovali po junaških likih iz naše zgodovine.

Pozaba in spomin

A v našem primeru (op. odpuščanja in pozabe) po mnenju Alaina Besansona ne gre za tako krepostno pozabo, ampak bolj za lenobo in strahopetnost pred zahtevami pravičnosti. Ali pa celo za beg pred odgovornostjo zaradi pretekle kolaboracije s komunizmom. Zato mnogi kristjani radi sledijo pozivom k usmiljenju, ki se nato sprevrže v amnezijo.

Nevarne ženske

V zadnjem mesecu so mnogi levičarski mediji pri nas jadikovali zaradi Trumpove zmage. Nekateri so izrazili zaskrbljenost, da bi Trumpova politika, in celo njegova žena Melanija, utegnili ogroziti ugled Slovenije v svetu. A Melanija ne bi bila prva, ki bi utegnila ogroziti ugled naše podalpske domovine. Če pobrskamo malce po zgodovini, zasledimo mnoge za nas usodne dogodke.

71 let kasneje

70 let kasneje je Slovenija še vedno polna množičnih grobišč, ki nas po številu umorjenih postavlja na prvo mesto v povojni Evropi. Visoko nad Srebrenico. Že 25 let slovenska javnost bolj ali manj apatično spremlja izkopavanja človeških kosti, rožnih vencev, vojaških »opasačev«, ženskih kit, pa tudi majhnih otroških skeletov … Ob vsaki tovrstni novici se razvnamejo pogosto nepietetne in celo sovražne razprave glede načina pokopa, kraja pokopa, zgodovinske vloge umorjenih, itd.

Vive la revolution?

Slovencem so pogosto servirane primerjave razmer v povojni Franciji in povojni Sloveniji. Pri tem se poudarja, da so tudi na Francoskem potekali povojni poboji, obračuni s kolaboracijo in druge oblike epuracij … Prepričujejo nas, da so neprestano nove najdbe množičnih grobišč normalen evropski pojav. Strokovnega pretresa primerjava s povojno Francijo seveda ne zdrži.

Vehemens Ventus

Raja na zemljo ni prinesla nobena država. Titova ga je sicer obljubljala, a je prinesla največji pekel. Kje je bil takrat Vehemens Ventus, da bi pogasil ogenj in iztrgal orožje komunističnim klavcem? Kje je bil v letošnjem avgustu, da bi iztrgal pištolo udbovcu Darku Gregoriču (006000006769)? Zakaj ne zapiha danes in prežene smrada po žveplu, ki duši Slovenijo???

Orient Express

Leta 2016 je Delova anketa Milana Kučana izpostavila kot najbolj zaslužnega izmed »osamosvojiteljev«, pri čemer je prehitel celo Jožeta Pučnika. Pridružil se mu je njegov miljenec Zoran Janković, brezkompromisni kapitalist, ki je na Rožniku ob 1. majniku v imenu Zveze svobodnih sindikatov s protikapitalističnimi slogani nagovarjal delavce. Sledil je Branko Masleša, ki je v 80ih izrekel zadnjo smrtno obsodbo na Slovenskem, v demokratični državi pa postal predsednik Vrhovnega sodišča.

Totalitarni vrhunec

Vrhunčevi opisi povojnih pobojev so me vedno bolj spominjali na nekaj oziroma nekoga. Dolgo sem si razbijal glavo in se spomnil. Spomnil sem se na Eichmannov proces iz leta 1961 v Jeruzalemu. Eichmann sicer ni sedel v fotelju v družbi skrajno prijazne novinarke, ampak na sodni klopi, kamor so ga posadili Mosadovi agenti. A tudi on je opisoval pobijanje pisarniško uglajeno, s skrbno izbranim besednjakom.

Cloaca Maxima

27. 4. 2016. Ljubljana, Rožna dolina, Vidmarjeva vila (na njej nemška zastava, pred njo spomenik OF). Zazrem se v spomenik in spoznam, da mi laže. Laže o datumu, laže o vsebini, laže o imenu. Ko je Plečnik dobil ukaz za izdelavo spomenika (v totalitarni družbi je namreč tudi prošnja ukaz), je vanj bistroumno vgradil subliminalno sporočilo. Uspelo mi ga je razvozlati!

Aktualno v naših rubrikah