Smo in nismo država Slovenija

Takšno misel si lahko privoščim kot neodvisen državljan. Neodvisno in priznano državo sicer imamo, a njeno upravljanje in vodenje je tako nebogljeno, da ne kaže samo gledati, ampak je treba kaj narediti, da bi imeli … Beri dalje

Tudi na Jevši smo imeli skrivnost

Moja vas, Jelše (ali Jevša, kot ji rečemo), leži, stoji na južnem obrobju krškega polja, in sicer med Krko in Savo, dve uri hoda do točke, kjer se združita. Hiše skozi vas so razporejene po … Beri dalje

Ljubljana po neurju in poplavah

Tisto malo, kar nas je ob letošnjih naravnih nesrečah prizadelo je rahel odsev onih velikih nesreč, ki so se dogodile po tolikih krajih Slovenije.

Kam in kako?

Kakor sem sodeloval pri nastajanju in rojstvu ter mednarodnem priznanju svoje domovine Republike Slovenije, tako naj z odgovornostjo in stvarnimi predlogi sodelujem pri iskanju poti za demokratično življenje v prihodnosti. Z družbenimi razmerami,  ki jih … Beri dalje

Podpora prvemu predsedniku slovenske vlade

Spoštovani predsednik prve slovenske osamosvojitvene vlade, gospod Lojze Peterle. Ob tolikšnih sprenevedanjih in sramotilnih javnih napadih na osamosvojitev naše domovine Slovenije, ki smo jim priča v zadnjih dneh in mesecih, in ob dejstvu, da sem … Beri dalje

Glasovanje na prebiscitu 23. 12. 1990. Foto: primorske.si

Ali bomo zares ukinili sami sebe?

V javnosti slišimo in v medijih beremo , da namerava ministrica za kulturo, gospa Asta Vrečko ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve. Komaj je zaživel in že zbral ter registriral nekaj avtentičnih dejstev, osnovnih podatkov o nastajanju, to je rojstvu naše države, pa je že na pohodu nekdo, celo javna politična  oseba, ki bi to preprečila.

Prijateljem in vojaškim kolegom iz bitolske vojaške šole v spomin

Poleg Milana Kneza, ki je skupaj z menoj preživel toliko let in pri poklicnem delu naredil veliko dobrega, ko je nadzoroval gradnjo ljubljanskega kliničnega centra in pozneje Cankarjevega doma, spomnim še nekaj kolegov iz bitolske vojaške šole, saj smo dolgo ostali povezani in jih danes tudi ni več med nami.

Kam nas vodijo spremembe?

Že Edvard Kocbek je mislil in hotel, da naj bi se ali da se mora spremeniti naša narodna zavest, naš način življenja. Za spremembe so se zavzemali tudi revolucionarji in potem, po drugi svetovni vojni se je resnično vse spremenilo, a ne po Kocbekovih načrtih. Kar je potem videl in doživljal, ga ni veselilo, prej žalostilo, je znal pozneje pisati in pripovedovati o tem.

Malo več obzirnosti, prosim! Treba je bilo reševati življenja

Danes, po toliko družbenih zablodah, ki smo jim bili priče, po tolikšnem trpljenju ljudi po drugi svetovni vojni in potem še naprej v času rojevanja demokracije bi vendarle morali dojeti, da s stalnim prepiranjem ne moremo živeti, da tudi v Sloveniji obstajamo ljudje, ki cenimo življenje in medsebojno sobivanje in se zavedamo, da smo v času in prostoru odgovorni za domovino ter zlasti v dobi okužbe tudi drug za drugega. Čas bi že bil, da se med seboj prenehamo tako nekulturno in neplodno obrekovati.

Žiga Stupica, ob vsem vašem trudu, da bi jemali ugled NSI, se ta krepi

Poznejši politični razvoj je nazorno pokazal, da krščanske demokracije v povezavi z novo LS ne bi bilo mogoče ohraniti. Ne samo zaradi posameznih dogodkov, ki so bili neugledni sami po sebi, ampak tudi zaradi povsem tujih pogledov na družbeno ureditev in nekaterih njihovih voditeljev, ki so se celo deklarativno odpovedovali krščanskemu izhodišču.