Janez Pucelj

Pričevalci vere so padli, a so vstali močni in živi. Ehrlich je izkrvavel na pločniku, pa navdihuje s svojim višarskim slovenstvom, idejni oče slovenske samostojnosti. Zgorel je Balantič in živi v svoji upesnjeni molitvi kot program prihodnosti za naš rod.

Pred sedemdesetimi leti je bilo leto potem, prvo leto po končani vojni. V Sloveniji, ki je takrat tudi po zaslugi slovenskih komunistov pripadla politično...

Zdi se, da se nahaja naša narodna samozavest v temini tunela naših neresnicoljubnosti, kamor nas je zavedel revolucionarni komunizem. Razdeljenost in nesposobnost, da bi se čutili eno v narodni celoti, je ves pridelek dobe, ko smo nasedali besedam laži. In smo sodelovali tako, da je še danes nekaj navdušencev, ki prisegajo na to zmoto.

Predolgo že trpijo svojci, ki ne vejo kam položiti rožo in prižgati svečko, globoko prizadet je ves narod. Razdeljenost je velika in se poglablja. Razrasla se bo kot huda bolezen preko naslednjih generacij, če ne najdemo zdravilne rože zanjo. Nič nam ne pomaga začudeno, če ne kar čudaško spraševanje najvišjih državnikov na slovesnosti sredi Ljubljane: kako, da smo tako hudo razdeljeni?

Pri nas je medijski prostor še vedno bolj naklonjen nekdanjim krvnikom kakor žrtvam. Zato se žrtve bojijo izpovedati krivice, ki so jih bili deležni; bojijo se rafala poniževanj in novih diskreditacij. Ko se oglasi žrtev komunističnega sistema, jo mediji hitro oblepijo z oznakami »kolaborant«, »izdajalec«, »fašist« ...