Janez Juhant

Škof Vovk je leta 1946, ko so iz grobov, kamor so jih spoštljivo pokopali, izkopali Ehrlicha, Natlačena in druge žrtve partije ter jih pokopali neznanokam, pridigal: »V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove«.

Ali akademik Hribar v svojem prostem spisu Vprašanje valjhunstva (Delo, SP 27. 11. 2021) meri v smer, ko Jezus pravi, da se tam, kjer je mrhovina, zbirajo jastrebi. Očitno se strinjamo, da je v družbi marsikaj bolno, ranjeno, pokvarjeno? Ni pa dvoma, da so Ušeničnik, Rožman in Lambert Ehrlich takratne razmere označili kot odklon od človeške normalnosti, ravno zaradi totalitarne poškodovanosti pa je še marsikaj v slovenski družbi bolnega in le počasi se izkopavamo ven iz tega. 

Uporabniki storitev RTV SLO pogrešamo zagotavljanje kakovostne problemske usmerjenosti, da bi bil slovenski državljan bolj nagovorjen in sprejet v svojih narodnostnih, kulturnih, socialnih in demokratično političnih držah.

Izganjanje demonov ni enostaven proces. Dostojevski, mislec z globokim uvidom v dušo človeka in človeštva, nam svetuje, da se ga lotimo z Bogom.

Današnji orkestriran teror spominja na leto 1942, ko so med vojno-okupacijsko stisko naroda partijci najprej umazali poštene in narodno zavedne Slovence ter jih nato porinili pred krogle VOS-ovskih mladeničev, ki so se ob umorih poštenih Slovencev učili streljanja – kot so se sami po vojni hvalili v zdaj dostopnih zvočnih posnetkih.

Le sprava in mir sta pot k pravičnosti in odpravi vseh nekdanjih in sedanjih krivic. A za to si moramo prizadevati ljudje ne z nasilnim neredom, pač pa z delom za pravičnost in spoštovanje med nami.

Za nacionalni medij RTV SLO je bil evropski vrh na Brdu drugorazredna tema, prvorazredna pa širjenje nezadovoljstva, ki ga izvaja peščica družbenih plačancev, kot potrjujejo očividci.

Levičarska agenda je brez Boga  nevarna, ker hoče napraviti ljudi za bogove; te nevarne samopašne zaverovanosti v moč omejenega človeka bi se morali zavedati verni in neverni.

Lambert Ehrlich je bil človek široke razgledanosti, trezne preudarnosti, poglobljene kritične presoje ljudi in razmer, da je v odločilnih trenutkih lahko vodil in usmerjal razvoj narodovega življenja na krščanskih temeljih skupaj z drugimi, ki so mu znali prisluhniti.

Očitno tudi politiki EZ niso več branitelji tega reda in pravil? Torej se pogrezamo v mehak in prefinjen totalitarizem medijske nasilnosti, ki ne vidi več resnice, pač pa sedi le še na pragmatični udobnosti, ki jo veter maje in kjer nihče ne more biti več gotov, da jutri ne bo lažno in brez razlogov obtožen česarkoli, totalitarni spretneži pa si manejo roke v gotovosti svojega prestižnega ali finančnega plena?