France Cukjati

K Bogu je odšel človek, ki se je zapisal v nastajanje slovenske države pred tremi desetletji. Kot vrhunski pravnik je v prvi sestavi te najvišje pravosodne institucije v demokratični državi skupaj s kolegi dvignil ugled in Ustavno sodišče na zavidljivo evropsko raven.

Obsojamo to mračnjaško in nazadnjaško, v bistvu proti osebni svobodi usmerjeno kulturo smrti in lažne utemeljitve upravičenosti splava z omejevanjem človekovih pravic samo na nosečo mater, ne pa tudi na živega otroka.

Če država ne more zaščititi državljanov pred histerijo anarhistov, potem je treba uzakoniti splošno pravico do nošnja orožja. Pravica do samoobrambe je namreč temeljna pravica vseh pravic, saj izhaja iz pravice do življenja.

Manifest slovenske levice z nekoč znano retoriko omenja tudi naslednje: Največji nasprotniki v družbi so v vrstah RKC duhovščine, profesorji zasebnih šol in fakultet, lastniki podjetij, zbornice, veliki kmetje, uredniki in novinarji desničarskih medijev, župani podeželskih občin, ostanki meščanstva, falsifikatorji zgodovine NOB, ter potomci klerofašistične sodrge (1.7.).

Zbor za republiko zavrača nevzdržna in nesprejemljiva stališča, da mora biti neka organizacija (zavod Iskreni) izključena iz razpisa zaradi svojih vrednostnih opredelitev in zaradi tega, ker je bil minister njen soustanovitelj v času, ko ni zasedal tega položaja.

Minister, predsednik vlade in člani njegove koalicije so sposobni prostaško in samovoljno z vsemi sredstvi delovati v nasprotju z zakonitimi in ustavno zagotovljenimi pravicami slovenskih državljanov.

V Zboru za republiko želimo in pričakujemo, da bo predsednik države osebnost z nesporno moralno in politično avtoriteto. Osebnost, ki je s svojim ravnanjem...

Za Slovenijo je značilno, da se pri velikih državnih investicijah, kot so bile avtoceste, Šentviški predor, Onkološki inštitut, TEŠ6, itd., začetna cena do konca...

Sedanjost in bodočnost Slovenije je še kako odvisna od nadaljevanja preteklosti in od našega razmišljanja o tej preteklosti. Sedaj, petindvajset let po slovenski osamosvojitvi in padcu komunizma, pa se zdi, da zavest o sprevrženosti družbe, o neuspeli tranziciji, o nadaljevanju stanja laži, kraje in uboja, vse bolj bledi. Javlja se vse večja otopelost, brezbrižnost in vdaja v usodo.

"Boljševiki so najprej udarili po družini. V dvajsetih letih so trditev, da je 'meščanska družina družbeno škodljiv pojav', povzdignili v versko resnico. Bila naj bi vase zagledana in starokopitna trdnjava vere, praznoverja, nevednosti in predsodkov … Patriarhalna družina bo s svojo spolno moralo vred izumrla; radikalci so verjeli, da jo bodo nadomestile 'svobodne ljubezenske zveze'."