„Austrija, hvala ti za kruh!“

33
246

avstrija zastavaŽenička z naše vasi je med obujanji spominov zvedavi otročadi rada rekla: „Nikul nam ni tak dobro šlo, ko za cajta Hitlera.“ Ne, ni pozabila, koliko gorja je njeni rodbini nanesla nemška mobilizacija štajerskih fantov. Tudi ni bila proti Titu. Zanjo je Tito bil mož in pol. Od kod torej ta srhljivi „nikul tak dobro“? Zanjo je nemška okupacija bila dobra, ker: „Red je bil. Pa cukra pa mesa dosti.“ Po vojni so ptujski komunisti njeni družini marsikaj odvlekli iz hleva, za tistih nekaj hektarjev zemlje in zaradi opravljanja domače obrti pa njenemu dobremu možu, ki je kot mobliziranec preživel najprej rusko nato pa še normandijsko fronto, sprva grozili z likvidacijo, nato nabili hude davke. Ponoči se je trepetalo, da bodo prišli ponj. „Reda, cukra in mesa“ več ni bilo.

Potem so prišla šestdeseta. Marsikdo z vasi je šel v Nemčijo s trebuhom za kruhom. Vsi so smeli potovati. Veliko veselje je bilo, da se je spet smelo v imenitni Graz in še naprej, tja do Marie Zell, do Nje, ki je vedno bila in bo Magna Mater Austriae. Germanski „red, cuker in meso“ so spet začeli – po kapljicah sicer, a vseeno – hipnotizirati kmečke duše z Dravskega polja. Tisti, ki je imel nemški avto, je ob poplavi Zastavinih vozov, kot je bil fičo, kmalu postal nekaj več.

Hipnotični učinek germanskega. Ker Nemci znajo. Ker Nemci delajo. Ker Nemci so pravi gospodi. Ker Nemci so močni. Ker bomo tudi mi splavali, če bomo oprti na Nemce. Itd, itd…

Nemci so naši prvi sosedje

Ne vem, je to po Božjih načrtih ali pa gre za Njegov spodrsljaj, vendar tako je in spreminjati se ne da: Nemci so naši prvi sosedje. Poudarjam „prvi“, ker ne Italijani, ne Madžari, še manj Hrvati, zgodovinsko niso imeli toliko opraviti z nami kot Nemci. Pomnimo! Ko so l. 962 ustanovili Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti – se je kasneje dodalo k nazivu), je večina slovenskega teritorija bila zaobjeta v to že takrat pretežno germansko cono. V njej smo ostali vse do l. 1918. Oglejte s tem v zvezi tale prikaz!

V fevdalizmu nacionalni element ni bil prvi, ki je določal tvoj položaj v družbeni stvarnosti oz. tvoje mesto v piramidi, vrhu katere sta sedela in drug drugega potiskala za kak centimeter nižje papež in cesar. Prvi je bil stan. Ko je bilo tako, Slovencem kot Slovencem ni grozilo izginotje. Pridno izpolnjuj dolžnosti kmečkega stanu, bodi pokoren papežu in cesarju in boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji! Tudi tvoje pesmi boš lahko pel. V teh časih ni bilo načrta za izginotje naše nacije, razen morda tistega turškega z druge polovice 15. stoletja. V teh časih bi izginili, če bi nehali peti svoje pesmi. Taka je moč jezika, kulture, tradicije.

Ko so se pojavili romantični nacionalizmi in, Bog nas varuj, razne teorije ras oz. darvinizem preveden v rasizem, se je zgodilo: Slovenec naj bi bil inferioren, German superioren. Ne pozabimo: rasizem je bil v nemških glavah že pred 1. svetovno vojno. Habsburški prestolonaslednik Franc Ferdinand je na primer zapisal, da bo v cesarstvu mir, ko se bodo Slovani in „azijatski“ Madžari „spet mirno in poslušno pokorili kulturno superiornim Germanom“. Tudi te besede so razlog, da se danes nekateri Sarajevčani upirajo v Sarajevu nameravani postavitvi spomenika Francu Ferdinandu ob stoletnici atentata nanj.

Rak nacionalizma se ni ustavil. Po prvi svetovni vojni je prešel v urne in bujne metastaze. L. 1941 je Slovencem zares grozilo izginotje. V sredini aprila tega leta je sam vrhovni vodja SS Heinrich Himmler v Mariboru v tajnosti podal „smernice za izselitev tujerodnih elementov z območja Spodnje Štajerske“. Vrlina fevdalne pokorščine tokrat malega Slovenca pred mogočnim Germanom ni reševala. Mogočni German je namreč vmes postal „Übermensch“. Zdaj ga moti tvoja pesem, ki ga tisoč let ni motila. Tvoja dežela naj bi zdaj postala „spet nemška“. „Red, cuker in meso“ so začasni. Samo ti, ženička z naše vasi, tega takrat še nisi smela vedeti.

Napis: „Austrija, hvala ti za kruh!“

Leto 2014. Na tisoče mladih in manj mladih s slovenske Štajerske hodi delat v Avstrijo in Nemčijo. Ker vlada Alenke Bratušek hoče tudi na tej strani meje obdavčiti, kar je že obdavčeno onstran meje, so se čezmejni delavci uprli. Zadeve je prevzela Civilna iniciativa Apače. Na informativni shod v začetku januarja je v Apače prišlo kar 2500 kruhoborskih „vstajnikov“. (Ti po neomarksističnih pravilih seveda niso „pravi“ vstajniki, zato medijsko še zdaleč niso tako podprti kot oni iz Metelkove in fdvjeskih koluarjev, za katere se zdi, da kdaj protestirajo v razkošnih pogojih dveh novinarjev na enega vstajnika). Na plakat so napisali: „Avstrija nam daje kruh, Slovenija pa davke.“ Ampak ob pregledu internetnih poročil me bolj zbode plakat, ki je menda bil uporabljen enkrat prej, na njem pa napis: „Austrija, hvala ti za kruh!“

Lepo, lepo. Ostro. Svinjsko boleče.

Vprašanje, če politika onstran Trojan razume vsa podsporočila vzklika „Austrija, hvala ti za kruh“. Že to, da je v besedi Avstrija „v“ zamenjal „u“, je več kot pomenljiv lapsus. Naj ponazorim, da bo tudi sprehajalcem ob Ljubljanici jasno. Na dan generala Maistra (23. novembra 2013) smo z manjšo skupino skavtov raziskovali Maribor in spoznavali, kaj je ta general naredil za Štajersko in slovensko severno mejo. Po nekaj dneh sem se v vaškem bifeju hvalil, češ kako smo s skavti počastili Maistrov dan. Nekdo ob šanku mi je zabrusil: „Kaj hodite Maistra častit! On je vsega kriv.“

Oprostite, če vprašam: Bo spet German tisti, ki bo rezal kruh revnemu Slovančku? Je hipnotični učinek germanskega „reda, cukra in mesa“ že tako daleč, da nam je žal rajnke Avstroogrske? Smo „Vindišarji“, kot nas imenujejo avstrijski skrajni desničarji, res nesposobni imeti svojo državo, kot trdijo isti?

Vprašanje „cukra in mesa“ smo že odprli. Razumemo in podpiramo čezmejno delavstvo, ko je hvaležno germanskemu svetu za zaposlitev in dostojne plače. Poglejmo še vprašanje „reda“. Med nami hodijo ljudje, s katerih konic prstov kaplja kri, ker so se vse v osemdeseta ukvarjali z likvidacijami domoljubov in antikomunistov. Pred roko pravice jih na Slovenskem nismo sposobni in voljni pripeljati. Bomo v germanski soseščini dočakali prvi proces proti kakšnemu izmed njih? Bo nas germanski „red“ učil pravnega reda in da je morilca treba imenovati morilec?

Naslednji primer glede „reda“ je mariborski. Mariborska škofija je ekonomsko popolnoma zabredla in nasedla. Svetovna javnost se še vedno čudi. In potem novica, da bi graška škofija lahko pomagala. Greh bi bil sumiti dobre cerkvene sosede iz avstrijske Štajerske slabih namenov in germanskega paternalizma. Tisti, ki smo imeli kaj stikov z njimi, vemo, da niso takšni. Vendar ob novici ti vseeno pride grenko. Anton Martin Slomšek je l. 1859 pogumno in inteligentno prestavil sedež lavantinske škofije v Maribor. Rudolf Maister je zase dejal, da je on vojaško obranil in zaključil, kar je slovenski lavantinski kler zastavil nekaj desetletij prej. In zdaj? Če bo l. 2014 germanska solidarnost reševala mariborsko cerkveno barko, ji bomo vsekakor hvaležni. Ampak podsporočilo bo boleče. Za Slomška in njegovo dediščino, za zdajšnji lavantinski kler, za vse nas.

Med občudovanjem in zavistjo

Kakšen naj bo torej naš odnos do mogočnih Germanov, iz katere soseščine nam ni mogoče ubežati? Tak kot ga ima kajžar do soseda, ki je velik in vpliven kmet? Kot ga ima skromen fantič do bogatega botra? Nihajoč med občudovanjem in zavistjo, med lojalnostjo in sovraštvom, med beračenjem in krajo? Če bo tak, bomo na tej strani ostali večno ujeti v psihološko in posledično politično podrejenost, na drugi strani pa bo vse manj spoštovanja do nas in vse več občutka „kulturne superiornosti“.

Bog nas varuj nacionalistične nadutosti, vendar upam reči, da je zdaj, ko je kriza, čas za domoljubje. Za samozavest in ponos. Jugonostalgija in germanofilstvo, dve plati iste medalje, sta pot v depresijo. Mi imamo tehtne objektivne razloge proti depresiji. Gledano s široke zgodovinske perspektive smo Slovenci v fazi vrhunca. Zgodovinar Jože Dežman je v prvi številki poljudnega zgodovinskega magazina SLO, ki izhaja pri Družini, v komentarju „Zakaj smo zmagovalci?“ zapisal: „Slovenska zgodba je zmagovita. Posebej v dvajsetem stoletju v eksplozivnem procesu – od kulturne posebnosti, razdeljene med dežele, dele monarhije, razseljene po svetu … na začetku stoletja, preko obeh svetovnih vojn, cesarstva, kraljevine, treh totalitarizmov, socialistične republike in razpršenega svetovnega slovenstva – smo dosegli svoj nacionalni vrh v suvereni državi in demokratični ureditvi.“

Naj zaključim s pridigarskim a iskrenim: Zmagali smo! Črpajmo iz tega, zavihajmo rokave in naredimo „red“ na svojem dvorišču! Ob naslednjem državnem prazniku vsi slovensko zastavo na balkon! Ne zaradi Germanov. Temveč zaradi sebe. Ali kot poje trnovski raper Klemen Klemen v komadu Terapija: „In dokler u seb nimaš sam sebe rd, ne morš tut kej bolšga postt.“

P.S.: Pripadam nemški klaretinski provinci. Ko so me pred leti moji dobri nemški sobratje vedoč za moje skromne ekonomske razmere vljudno vprašali, če potrebujem kaj denarja, sem odgovoril: „Ne. Ga potrebujete vi?“

Pripis uredništva:

Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger ter sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

Foto: Flickr

33 KOMENTARJI

  1. Slovenci imamo lahko dovolj zdrave samozavesti, da lahko redoljubno in odgovorno urejamo svoje življenje v svoji državi in sodelujemo zlasti z našimi sosedi.

    Ko smo za časa Karantanije Bavarce zaprosili za pomoč proti napadalnim Madžarom, smo v zameno priznali bavarskega kralja. Potem smo 1000 let živeli skupaj in si pridobili veliko odlik redoljubja, delavnosti in odgovornosti.

    Res pa se je slovensko govoreči teritorij zmanjšal od izvira Donave daleč proti jugu, kar pomeni, da je velika večina Avstrijcev Slovencev, ki so pozabili govoriti slovensko.

  2. Vsekakor pa smo lahko hvaležni tistim, ki nam v kriznih časih pomagajo, to so Avstrijci, Nemci kot so nam že večkrat v zgodovini.

    Žal pa nam z juga v teh kriznih časih izstavljajo težke račune: izbrisani, varčevalci LB.

  3. To, da bodo v Beogradu in v Sarajevu letos poleti postavili spomenik teroristu Gavrilu Principu, pa le odseva, da na jugu še vlada primitivno miselnost, ki podpira teroriste.

    Za nameček pa je Gavrilo Princip ustrelil prestolonaslednika Ferdinanda, ki si je prizadeval za mir kot to lepo pišejo včerajšnje Slovenske novice.

  4. Sam sem pesimist. Slovenci smo kot trajnega preživetja sposobna politična skupnost nehali obstajati leta 1945, ko je pobito / izgnano elito zamenjala mafija, ki je z izjemnim fizičnim in ideološkim nasiljem na nek način zlorabila in posilila narod do te mere, da smo še danes žrtev Stockholmskega sindroma. Naša kolektivna psiha se zato odziva na bolan način in od tod tudi večina razlik, ki današnjo Slovenijo ločijo od normalnih družb. Po 70 letih mafije na oblasti je čas, da se soočimo s kruto resnico: Slovenija nima osnovnih pogojev, da postane stabilna in demokratična država, ki svojim državljanom omogoča kvalitetno in vsestransko svobodno življenje.

    Mladim priporočam čimprejšnjo trajno izselitev, stari pa naj izselitev omogočijo vsaj svojim otrokom.

  5. Bi bilo dobro pogledat tudi pogled proti Balkanu, ali ne?Od Krfa 1916 dalje, res, včasih mislim, da so bili Germani vajenci proti Balkancem, resnično? Me zanima, če bi avtorju članka danes zamenjali denar 1:4 v njegovo škodo, kako bi se počutil, da bi njegovega sina v 1924, če bi živel v Borovljah, poslali na Durmitor namesto v Leoben v vojsko.Res je, vsi so nam bili trdi, Germani, Italijani in Srbi-ti še danes šarijo nekaj po Sloveniji.Katastrofa se pa začne 1945. Kiks monarhije vemo, da ni sprejela 1907, predlog poslanca Popovichia, da se ustvari federacijo po zgledu ZDA? Vprašanje, kako bi bilo danes?

  6. Ne smemo biti zavedeni z blaznežem Hitlerjem, in pozabiti poprejšnji civilizirano obdobje, ki je imelo 200 let prej ukinjeno smrtno kazen kot Balkan.

    In ne pozabiti civilizirano obdobje po Hitlerju.

  7. Zanimivo je, da je, da še zmerja obstoja kulturni zid nesodelovanja z Avstrijo, kjer je naša zgodovinska zibelka Karantanija in kjer je tudi naša kulturno in gospodarsko razvita slovenska manjšina.

    Zakaj se bojimo, da bi se navzeli pozitivnih življenjskih navad?!

  8. Ženička zelo dobro ubesedi slovenski značaj. Začne se z redom. Germani so nam dali red. Naš problem je v tem, da reda še nismo čisto ponotranjili, zato potrebujemo nekoga od zunaj, ki ga s silo zagotavlja – tako kot Hitler v njenem primeru.
    Na primer prometni red. Ko poslušam izkušnje znancev s policisti, si mislim, da ne oni ne policisti niso ponotranjili reda. Voznik zato ne, ker se ne vpraša, ali ima veljaven razlog za prekoračitev hitrosti in ali je pripravljen plačati ceno za nespoštovanje. Policist zato ne, ker se ne vpraša, ali je res pametno, da nadzoruje hitrost na odseku, kjer ni prave nevarnosti ne za voznika ne za druge udeležence. Zakon je pač tak, kot je, si misli policist, moja naloga je, da ga izvajam. To je normalna drža takrat, ko ti zakon napiše gospodar. Če pa si sam svoj gospodar, je zadevo potrebno malo drugače jemati: ne le z vidika izvajalca (hlapca), ampak z vidika soodgovornosti.

  9. Točno, to zavest redoljubja smo izgubili zadnjih 80 let, ko smo se začeli navzemati navad, ki niso redoljubne.

    Spomnim se starejših ljudi, ko sem še bil otrok in ki so govorili, kakšno poštenje in red je bil za časa Avstroogrske.

    In kljub temu je bil kulturnocivilizacijski standard na visoki ravni , kar se vidi tudi iz same tedanje graciozne arhitekture, ki je odsev splošnega stanja kulture v tedanji družbi na slovenskem.

  10. Zanimivo je, da si velika večina ljudi želi red, oblast pa ga noče vzpostaviti.

    To dokazuje, da Slovenci še nismo izgubili občutek za svoj več kot 1000 letni red.

    Vendar pa obstojajo in delujejo negativne sile, ki nas hote odvračajo od tega reda.

    Zakaj? Kakšne namene imajo? Pozitivne za Slovence prav gotovo ne.

  11. Podpišem se pod top, kar sta napisala p. Branko Cestnik in p. Peter Lah.
    Vse to je res.
    Je pa tudi res, da smo lahko zelo ponostni na svoje ljudi, kort sta general Rudolf Maister in lavantinski škof Anton Martin Slomšek.
    Je pa prav, da se Slovenci končno začnemo zavedati, kdo nam je v zgodovini naredil pogoje za dobro in kdo je kriv za vse hudo. SDprehodite se med preprostimi neukimi ljudmi in izvedeli boste resnico… Ne, kdor misli tako, je naiv en ali pa se spreneveda.

    Izvedeli boste ravno tisto, kar jim po medijih v glave vtepajo tisti, ki jim perejo možgane.
    Če narod ne ceni svojih svetinj, potem je na poti samouničenja. In nam se dogaja nekaj od tega.
    Naši junaki so tako škof Slomšek kot general Maister. krški škof Mahnič, kot škof Gregorij Rožman, vsi mučenci in nedolžno pobiti z blaženim mučencem Lojzetom Grozdetom na čelu. In končno si upam tudi zapisati: gospodje Kramberger, dimnikar iz Negove in dr. Jože Pučnik. Janez Janša bi moral biti v teh težkih časih simbol Slovenske suverenosti in borbe za enake pravice pred zakonom vseh, ne glede na versko, nacionalno ali politično pripadnost.

    Da še zaključim: huda slepota je zajela tiste, ki povsod vidijo le lastne interese. Blagor vam, ki se še vedno prizadevate za poštene medsebojne odnose, temelječe na zdravih nravnih načelih in božjih postavah.
    Slepota političnih hazarderjev je tolikšna, da sdploh ne spregledajo, da s svojim surovo egoističnim poćetjem najgloblje jame kopljejo prav zase.

  12. Negativne sile do Slovencev so tudi tiste, ki so odločile, da Folklorno društvo Marolt in Akademski zbor Tomšič, ki gojita koreninsko kulturno dediščino Slovencev ne bosta prejemala vsaj naslednja štiri leta državne finančne pomoči češ, da ne zavzemata za sodobno kulturo. To je bilo na TV1 .

  13. Für Gott, Kaiser und Vaterland….. so včasih pisali Mamka že ve kaj pomeni Ordnug und Disziplin….Vsi tisti ki vpijejo kako je bilo lepo v jugi…. Neuradna plačilna valuta so bile marke ….ker je bil dinar zaradi inflacije … skoraj brez realne vrednosti. Imeli smo bratstvo i jedinstvo “sekret papir pa pralni prašek” je pa narod kupoval čez mejo…

  14. Na čem pozitivnem in velikem pa naj utemeljimo, upravičimo svoj nacionalni ponos kot Slovenci? Na tem, da smo 1200 let, kot je učeni pater Cestnik pravilno ugotovil, hlapčevali Nemcem in jih posnemali? Saj smo se od njih marsikaj koristnega naučili (red in disciplina, smisel za tehniko in organiziranost in še veliko tega), ampak po drugi strani smo pa zaradi silovitega germanizacijskega pritiska izgubili več kot dve tretjini prvotnega poselitvenega ozemlja. Kar poglejmo zemljevide stare Karantanije!

    Treba bo odkrito analizirati, ali se nam je osamosvojitev sploh izplačala? Ali se sploh splača vlagati izjemne napore, denar in čas v ohranitev jezika in kulture, ki ju izven naših meja takorekoč nihče ne razume in pozna? O tem je svoje čase odkrito in argumentirano razglabljal kontroverzni Mićo Mrkaić in seveda se je takoj vsulo po njem, tako z leve kot desne. Pa je imel v bistvu prav.

    Evroobmočje in z njim cela EU sta v krizi in se rahljata, Francozi in Angleži so trdni v svojih nacionalnih identitetah, celo Nemci vse bolj vnovič postajajo Nemci in čedalje manj čutijo potrebo, da bi bili ne vem kakšni Evropejci. Spet hočejo uveljavljati svoje nacionalne interese, kot vsaka normalna nacionalna država. Kaj, če bo veliki evropski projekt res dokončno propadel in bomo spet prepuščeni na milost in nemilost velesilam in še posebej nikoli prijaznim večjim sosedom? Se bojim, da bomo Slovenci še bridko obžalovali dan, ko smo se odcepili od sicer dokaj kaotične, a vendarle še kar velike in močne Jugoslavije …

  15. Zakaj pa se svojega jezika in kulture ne odpovejo Srbi, Hrvati in še mnogi drugi evropski narodi?!

    Zakaj pa bi morali ravno Slovenci, ki smo na najlepšem predelu Evrope, pozabiti na svojo identiteto, ki je odsev naše prelepe domovine?!

    Vprašam vas zakaj?!!!

    Zakaj bi za nas veljala drugačna merila kot za druge?!!!

    Zakaj pa bi morali biti drugorazredni?!

  16. Kakšno domoljublje, samozavest, ponos h kateremu kličete pa je to če izobesiš zastavo, medtem ko je južna, slovenska Koroška pod avstrijsko nemško okupacijo. To je puhlo domoljublje, ki ga špilajo levi partizani in desni osamosvojitelji na proslavah. Samozavest, domoljubje se pokaže s konkretnimi dejanji. Ker govorite o Avstriji. Če ste pravi pošteni Slovenci je treba od Avstrije ali Nata terjati priključitev slovenske, južne Koroške Sloveniji, ne pa da se preseravamo po Afganistanu, ko pa naši ljudje prek Karavank čakajo na osvoboditev pred nemškimi teroristi. Če Avstrija ne bo hotela dati slovanske Koroške z argumentom varovanja teritorialne integritete naj Slovenija zaprosi Nato za vojaško podporo, da se izžene nemško Avstrijo iz slovenske Koroške. Drugače je Nato brezveze, če ne more zagotoviti svobodo Slovencem. Celotna slovenska politika se žal obnaša kot qrba glede vprašanja Koroške.

  17. Pokojni prof. Dušan Pirjevec je po zanj hudo tragični partizanski izkušnji (v kateri si je do smrti ranil dušo) v 70. letih prejšnjega st. govoril o tem, kako smo Slovenci doslej govorili predvsem o tem, kaj hudega so nam storili drugi (Nemci, Italijani, Madžari …)in menil, da je sedaj nastopil čas, ko se začnemo Slovenci spraševati o sebi in o tem, kaj smo naredili sami sebi oz. drug drugemu (hudega. Pri tem je seveda mislil na državljansko bratomorno vojno. Kocbek je približno v istem času zapisal, da se kot narod ne bomo nikoli sprostili, dokler ne bomo sposobni poiskati in pokopati svojih Polinejkov. V zadnjih 25 letih se to iskanje in pokopavanje, žal le počasi, dogaja. Mogoče nam bo dano v tem smislu počasi vse naše Polinejke dostojno pokopati, da bomo res zaživeli bolj sproščeno.
    Ampak po mojem mnenju moramo narediti še nekaj. Premisliti moramo tudi to, kaj smo mi kot narod in v imenu naroda naredili drugim (Nemcem, Italijanom, Madžarom, Judom, Ciganom …). V času divje nacionalistične ideologije v prejšnjem stoletju nismo bili ravno nežni z njimi. Pomislimo npr. samo na uničenje nemške manjšine na slovenskih tleh in skoraj popoln eksodus italijanske manjšine. Kdaj bodo v našo zgodovinsko zavest prišla tudi taka dejanja? Nemci so postali simpatično odprti šele potem, ko so sprejeli nase krivdo za tisto, kar so kot narod hudega naredili drugim – in zaživeli sodobno in odprto. Dokler so se imeli za žrtve drugih, so proizvajali vojne, danes pa, ko so se znebili občutka žrtve in večvrednosti, pa so motor Evrope.
    Danes ni čas poveličevanja Maistra,ki nas s severnimi sosedi bolj razdvaja kot povezuje, ampak čas, ko je treba častiti take ljudi, kot je bil duhovnik Filip Terčelj, ki so ga preganjali italijanski fašisti in nacisti ter je umrl kot žrtev od protinemštva zaslepljenih komunističnih rojakov, ko je ščitil ljudi, ki so nosili nemške priimke.

  18. Ljubljančanom res ni težko reči, da danes ni čas poveličevanja Maistra. (Ljubljana Maistra ni mogla že od vsega začetka.)

  19. Osebno sem vse bolj prepričan, da je bil osnovni greh našega naroda, da smo leta 1918 ne ravno nepomembno prispevali k razbitju zadnje katoliške (ne germanske [to je bila le deloma in akcidentalno], ampak, poudarjam, katoliške) monarhije v Evropi. To je bil verjetno tudi največji greh Cerkve na Slovenskem, saj je s škofom Jegličem na čelu prav veselo zajahala jugoslovanski (prostozidarski) projekt. Vse bolj razmišljam ali ni bil pogrom slovenskega katolištva pod komunizmom kazen za to usodno potezo (ne pozabimo, da so bili tedaj Hrvati in Madžari bili naklonjeni restavraciji monarhije). Članek odpira zanimivo perspektivo glede razumevanja mariborskega bankrota (v Slomškovem letu!) kot podobno kazen. Ne vem. Vsekakor bi dandanes raje videl kraje, kjer živim (t.j. Spodnjo Štajersko) anektirano Avstriji v nekem spodobnem federalnem ključu, kot pa da nam vlada ta rdeča (odstranil administrator). Še raje bi videl federalno povezavo nas s Avstrijo, orbanovsko Madžarsko in Hrvaško pod žezlom katoliškega Ferdinanda Zvonimirja.
    Zamisliti se moramo ali ni tudi naša zamisel o samostojni državi (ki je itak svojo samostojnost v bistvu že predala bruseljskim homoideološkim [Lunaček]prostozidarjem)dejansko proizvod blodne novoveške nacionalistične misli.

    • A glej ga smenta, voditeljica bruseljskih homoideologov prihaja ravno iz prestolnice tvoje katoliske monarhije… Kako nadlezna je ta nasa realnost!

    • Uf, tukaj pa vidimo več očitnih kaznivih dejanj po Kazenskem zakoniku. Od spodkopavanja suverenosti in ozemeljske celovitosti države do širjenja nestrpnosti in sovraštva do drugače mislečih.

      Pozivam uredništvo casnika.si, da nemudoma vloži ovadbo zoper g. Kržeta, za vsak slučaj pa bom to takoj storila tudi sama.

  20. Nehajmo sanjati. Dajmo mi Slovenci raje začeti poslovat. Ali sploh lahko dojamete, da smo še do pred kratkim imeli davek na plače. Noben direktor v vsej državi ni niti muksnil, da so plače strošek in da davka na strošek ne more biti. Pomislite! Leta in leta. Torej če direktorji in lastniki tako, kaj boste lahko pričakovali od naroda.
    Slovenija je že zdaj samo še narisana. Packa na zemljevidu Evrope. Nič več. To je naš problem sedaj.

  21. Poleg ostalega je eden večjih problemov slovenskega gospodarstva, da v večini proizvaja polizdelke. Proizvaja polizdelke, ki se nekam vgradijo, ne pa končnih izdelkov. Velik kupec naših proizvodov je Nemčija, ki jih potem vgrajuje v svoje končne izdelke.

    Problem pri polizdelkih je, da je cena bolj ali manj znana. Inovativnost nam je v pomoč samo toliko, da tisti polizdelek s čim manj stroški naredimo. Poleg tega ima kupec polizdelkov nadzor, na katerem koncu sveta (in po kakšni ceni) bo polizdelek (po njegovih načrtih) naročil.

    Glavna dodana vrednost in vsa smetana ostane tistemu, ki prodaja končne izdelke. Sploh če so ti izdelki nekaj posebnega v svetovnem merilu.

    Pri Nemcih (pa tudi drugih) je “problem” tudi njihov nacionalni ponos. Neradi kupujejo kakšne bolj napredne proizvode izven svoje države. Poznam eno tehnološko bolj napredno podjetje v slovenski lasti. Svoje izdelke prodaja po celem svetu, v Nemčiji pa sploh ne gre.

    V teh kriznih časih veliko slovenskih podjetij dobiva naročila iz naših severnih sosed. Tako, da se jim vsekakor moramo zahvaliti za kruh. Ampak če bomo hoteli kaj mleka ali pa medu, si ga bomo morali priskrbeti pa sami. Oni nam ga ne bodo dali.

  22. Od Avstrijcev bi se lahko naučili tudi odstranjevati žled s helikopterji z elektrožic na železnicah. pa tudi daljnovodih, ki povzročijo tresljaje, zaradi katerih žled zdrsne iz žic.-

    Poleg tega pa so možni proti žledu še tile ukrepi:
    – ob daljnovodih in železnicah podreti drevje v širino, ki preprečuje padec drevja na elektrožico
    – ćez gozdove žice položiti pod zemljo. Elektr je doslej to izvajal tudi na zemljiščih izven gozdov, kar pa se ne mudi
    – če kljub temu pride do izpada električne energije zagotoviti dovolj velike generatorje, da začasno nadomestijo izpad elektrike. To še zlasti ni bilo storjeno v Postojni.

  23. Skratka, sodelovati moramo z jugom in severom in si pridobivati pozitivne izkušnje in vzglede, ne glede od kje prihajajo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite