Janez Juhant: Vztrajali v veri do konca, naslonjeni na Križanega

16
793
Marian Kołodziej naslikal Kristusa v jetniški obleki na križu, na katerega je naslonjen on sam.
Zasuti bratje in sestre so vztrajali v tej veri do konca, ker so bili naslonjeni na Kristusa, kot je slikovito prikazal eden prvih ujetnikov v koncentracijskem taborišču Auschwitz Marian Kołodziej.

Ko so Lambertu Ehrlichu govorili, da ga bodo umorili in so ga opozarjali, naj se umakne iz Ljubljane, je odgovarjal, da ne more pustiti svojih ljudi in jim bo ostal zvest. Že prej je šel v Beograd in potem v Črno goro po navodilu in želji ministra Kreka, da naj s seboj odnese pomembne dokumente o Sloveniji iz Pariške mirovne konference ter drugih zadev glede samostojnosti slovenske države. V enako zahtevnih okoliščinah ob umoru župana Bastiča je dejal fant v Horjulu: »Jaz se bom branil.«

Umrli v prepričanju, da ne smemo dopustiti, da bo komunizem poteptal in uničil izročila človeštva

Vsi, ki so pokazali to odločenost, so bili tudi pripravljeni darovati svoje življenje za vero in za domovino. Dejansko so branili svojce in druge ljudi pred brezvestnimi napadi teroristov ter skušali preprečiti uničevanje življenj in premoženja, ki so jih svojim nasprotnikom napovedali revolucionarji. V resnici pa je šlo še za veliko več. Branitelji so branili tudi stoletna izročila prednikov, se zavzeli za ohranitev duhovnega sveta, ki je tisočletje ohranjal slovenske rodove. Z vso prisebnostjo in zavzetostjo v nemogočih razmerah so posvetili in tudi žrtvovali svoja življenja za ohranjanje krščanskih oziroma ustaljenih normalnih človeških temeljev sveta in življenja. Zato je slovenska zemlja v Kamniški Bistrici, Rogu, Hudi Jami, na Hrastniškem in na številnih drugih krajih posejana s trupli teh mučenikov slovenskega, srbskega, črnogorskega in drugih narodov, ki so padli v tej veri s prepričanjem, da ne smemo dopustiti, da bo komunizem poteptal in uničil izročila človeštva.

Še danes čutimo strahotne posledice groznega eksperimenta nad človeštvom

Kljub njihovi žrtvi se je komunistom za določen čas posrečilo uresničiti ta projekt. Velik vložek z malo učinka, kot je iz svoje revolucionarne izkušnje zapisal Črnogorec Milovan Đilas. Zato se še danes borimo s strahotnimi posledicami tega groznega eksperimenta nad človeštvom. Kratkovidni in omejeni pripadniki tega človeškega rodu, ki še vedno niso pripravljeni priznati te krute resnice, da je bil to slaboumen, kratkoročen in predvsem za človeka in človeštvo poguben projekt, katerega ceno plačujemo še danes.

Svetopisemska resnica je, kako hitra in široka je pot v pogubo, kako ozka in zahtevna pa je pot v odrešenje. V osebnem še bolj pa v narodnem in svetovnem merilu se nasilniška, prevratna metoda obnese le kratkoročno in prinaša sadove le nekaterim, medtem jih drugim vzame in jih človeško uniči. Ostajajo pa dolgotrajne posledice in zahtevna pot prenove, ki lahko poteka le preko človeških src, prek plemenite ljubezni in človeške prisebnosti. Po njej hodijo ljudje z vero v globlje temelje svoje biti.

Praznik vseh svetih je bil v začetkih povezan s praznikom Kristusovega  vstajenja, kajti upanje vseh svetih je Kristusovo vstajenje oziroma njegova obuditev. Papež Frančišek v svoji v svoji spodbudi Veselite in radujte se postavlja kot osrednji temelj krščanskega veselja blagre kot najizvirnejši sad Kristusovega vstajenjskega upanja. Eden izmed njih se glasi:

»Blagor Vam, kadar Vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti Vaše plačilo je veliko.«

Krščansko upanje ne korenini tu na zemlji  in se ne konča na svetu, pač ima svoj izvor in se odpira v večnost, njegove korenine miru, čistosti srca in plemenite ljubezni pa se razraščajo tudi v vse zemeljske pore življenja človeka in družbe, saj jih krepi živa in dejavna vera.

Vztrajali v veri do konca, ker so bili naslonjeni na Križanega

Sodobni krščanski teolog pa opozarja, da vera kristjanov pogosto ostaja pri otročji in naivni veri, kakor da bi bila vera le daj-dam. Dejansko pa nam odpira globlje, dolgoročnejše in večne razsežnosti, ki jih ne pokažejo in odpirajo vsakdanja, ozkosrčna in sebična merila. Vernik neprestano globlje preverja dalj in stran, da bi se okrepil v upanju, ki ne osramoti. To upanje se naslanja na Križanega, da zazrt Vanj tudi v križih in preizkušnjah ohranja človeškost in upanje v človeško prihodnost.

Zasuti bratje in sestre so vztrajali v tej veri do konca, ker so bili naslonjeni na Kristusa, kot je slikovito prikazal eden prvih ujetnikov v koncentracijskem taborišču Auschwitz Marian Kołodziej. Kot jetnik je gradil prve zgradbe taborišča. Po vojni desetletja ni spregovoril o svoji kalvariji. Potem pa je začel slikati svojo kalvarijo in izlil svoje trpljenje v naslikane trpine taborišča, ki so uprti v Križanega kot osrednjo osebnost tudi tega kraja trpljenja. Kristusa v jetniški obleki je tako naslikal na križu, na katerega je naslonjen on sam ali tudi vsak drug taboriščnik. V še tako trpkih preizkušnjah naslonjen na Križanega, trpin najde luč, ki mu sveti tudi v temini zasutih oči in ust.

Vera zato ostaja trajna opora vsakemu trpinu in upanje, ki zmaguje teže slehernega vsakdana. V tem upanju so predniki ponavljali: Zaupaj v Boga, on Ti pomaga v potrebi! Da bi ohranjali to smelost – proti upanju je upal – v najbolj krutih časih človeške zgodovine, so trpini tu in po vseh drugih kalvarijah Slovenije in sveta živeli in umirali v tej veri, da bi novi rodovi mogli ohranjati spet upanje.

16 KOMENTARJI

  1. Zaradi tako tragičnega in bednega konca dela naroda, je narod po vojni raje postopoma pozabil na Boga, ki očitno nima nobene moči ustaviti zlo. In spoznal, da če si sam pomagaš, ti pa morda Bog pomaga – kot tudi nevernim.

    In kje je sedaj “Branil se bom” naše Cerkve? Ne brani se na volitvah, ampak celo sama vztrajno, že 80 let, voli komuniste. 75% nas je menda kristjanov in vedno znova volimo komuniste. Kje pa Cerkev brani svoj narod, ko je čas za to? Nikjer, na NOBENEM področju. Tudi danes je naklonjena islamizaciji Evrope pod pretvezo lažne Jezusove ljubezni. Škofe imajo verniki vse bolj za “previdne zajce”; občestvo živi enako kot ateisti; noben škof pa nima j…, da bi si pred volitvami upal povedati, da bo osebno volil še koga drugega, kot samo post-komunizem.

    Nasloniti se na Jezusa je nekaj povsem drugega. To nima nobene veze s pravljičarstvom obupanega klera, ki dela vse bolj čudne stvari. Npr. odstavi kateheta, ker da se je neka mamica baje pritožila nad njim, ne poda nobenih dokazov, kmalu zatem pa, ko jim zmanjkuje duhovnikov, isto osebo sam škof rine na vso silo, da bi že v pol leta postal diakon. In tako bo vsakdo dober tudi za novega škofa, ker jim “nekaj v rit skače”, kot pravi vernica.

    Jej jej jej, poleg tega pa rimski patron poganskih novih praks v Cerkvi (so namreč predlogi, da se deli teh praks uvede v liturgijo!), objavlja, da smo mi vsi sveti, svetniki, naši škofje pa ponavljajo za njim to največjo zablodo, ki jo je hudič uspel vtesati v današnjo Cerkev. Preko Lutra.

    Gospod Juhant, kar na splošno po navadi pišete, ni nikakršna obramba Nauka, Cerkve in Jezusa, niti naroda; to so okolišenja, kot vseh katoliških razumnikov, ki producirajo nekaj, kar je daleč od sedanje stvarnosti, od današnjega dne in od resničnega življenja v Kristusu. Sram vas bodi, vse skupaj, ste sodelavci v propadu našega naroda. Tudi tisti, ki ležijo po jamah, krivično pobiti, so del vaše krivde: krivde vaše zgrešene teologije in klerikalnih zablod pred tem. Čeprav mnogi učite, da smo vsi v glavnem sveti, torej tudi vi, bo zadnji dan na zemlji mnogim pokazal, kako zelo jih je Stari mračnjak spet nategnil. A bo prepozno. Vztrajati v neumnosti in zgrešeni veri, do konca, ni Kristusova Pot.

      • Bo gospodu že kdo pokazal, saj je edini komentar v treh dneh.
        Samo še tole rečem: videli boste, kako bodo naši dobri katol. intelektualci/kleriki vse bolj pisarili razne prazne spise, bolj ko bo nad Cerkev prihajal čas Gospodove izjemne milosti, ki bo zanje pravičnost. Te duše v srcih čutijo, da so iz nekega napuha zamudile svoj čas, čas delovanja za dobro naroda. Predobro jim je bilo. In jih stiska v prsih, nemir jih vse bolj goni, z lepimi besedami bodo ponavljali neke prazne aksiome Nauka, a vse bo zaman: narod gre v propad, vera postaja sprevržena in pekel čaka mnoge od njih, ki jim je bilo veliko danega, a so skoraj nič storili. Sodelovali so v poneumljanju naroda in vere; da, posredno so sodelovali (še danes) s komunizmom v genocidu nad narodom. Ni jim pomoči, bolj ko bodo trdili, kako zelo sveti smo mi vsi, oni pa tudi, globlje bo brezno na zadnji dan življenja, do takrat pa strašna stiska v dušah. Ker Gospod je zelo usmiljen, zato je pravičen. Ni ga moč varati v nedogled. Ljudi pa tudi ne.

        • Pod pekel lahko v tem primeru razumemo luteranski pekel (ta teologija je naši vse bližja), kjer vic ni, torej so prav tako pekel. To pa je potrdila tudi naša svetnica, ki je po Božjem dopuščenju bila tam, da je lahko pričala. Naš up. nadškof je dejal, da ko bo v vicah, “bo praktično že rešen” – a v peklu ni nihče rešen! Velik problem so ustvarili, ker se ni poslušalo navdihov Svetega Duha.

    • Trd komentar, David, a te razumem. Nikakor sicer ne bi kritiziral Juhanta, Štuheca, Pozniča …, ker se že desetletja iskreno in z vso intelektulno močjo izpostavljajo z neizprosno kritiko komunizma (in Bog ve, kakšne neprijetne ‘scene’ doživljajo na osebni ravni).

      Del slovenske Cerkve pa si zares zasluži najostrejše kritike, saj s svojo medlostjo in mostograditeljstvom tam, kjer so mostovi že zgrajeni, odločilno prispeva h komunistični kontinuiteti, ki še poglablja svoj cinizem (primer je film Preboj itd.). Dejansko bo morala Cerkev odločneje in z jasnimi besedami vstopati v vsak prihodnji predvolilni boj. Tukaj ni več kaj slepomišiti. Če nam ne uspe revidirati zgodovine (in vse, kar to potegne s seboj, vključno s kaznovanjem zločincev), kot narod postanemo nesmiselni, saj bomo zaživeli v Laži.

      Glede onostranstva, ne glede, da katoliki verjamemo, da so tam nebesa, vice in pekel, je nujna tudi čisto osebna interpretacija teh stvari. Jaz verjamem v to, da je Bog čista ljubezen, zato bomo sodniki v bistvu sami. Sami se bomo odločili, kam hočemo. Malo zapleteno za razumet, glede na to, da bi z današnjo logiko vsi takoj izbrali nebesa. Toda zavedati se moramo, da se bomo znašli v “območju”, kjer prevare niso več mogoče.

  2. David,
    še pomnite zgodbico o pobožnem možu, ki ste jo kot Jona naložili pod blog patra Cestnika o “ljudini” in “režimskem zdrizavcu”?

    Dovolite, da vašo poučno zgodbico povzamem za tukajšnje bralce (spodnja zgodbica se od Jonove le jezikovno malce razlikuje, vsebina zgodbice pa je v pomenu ista):

    Nekoč je živel navidez zelo pobožen in o svetih spisih relativno dobro poučen mož. Prebival je v hiši s pogledom na ulico. Kadar je molil, je skozi okno rad pogledoval na nasprotno stran ulice, kjer je neka prostitutka ponujala svoje usluge. Vsakič, ko je pobožnež videl žensko dogovarjati se s kakim moškim, je vzel kamenček in ga položil na okensko polico. V mesecu dni je tako zbral zajeten kup kamenčkov. Sam pri sebi se je zgražal nad žensko, ki je živela tako oddaljena od Boga.
    Lepega dne je prostitutka  izginila. Pobožnež je več dni čakal ob oknu, da bi jo spet zagledal, toda ženska se ni več pojavila. Stopil je torej pobožnež na ulico in povprašal po ženski. Izvedel je, da je umrla. Vrnil se je v svojo hišo ter samozadovoljno kimal: “Ja, ja, to je Božja kazen za vse njene grehe.”

    Že naslednjo noč je tudi pobožnež umrl. Ko se je znašel pred vrati Božjega kraljestva, ga angel ni spustil noter. Možakar se je silno začudil, ko je onstran vrat zagledal angele, ki so vodili dušo tiste prostitutke naravnost k Bogu. Počutil se je prevaranega in je tožil: “Zakaj gre ona gor v nebesa, jaz pa moram dol v vice? Bog je krivičen!”
    Angel mu je prijazno odvrnil: “Grešna duša, ta ženska je hudo trpela zaradi grešnega početja, s katerim je služila denar za golo preživetje svoje družine! Vsak dan je jokala, se kesala in klicala Gospoda, naj se je usmili.
    Ti, ti pa si se pretvarjal, da moliš: z levo roko si prebiral kroglice rožnega venca in eno za drugo žebral molitve, z desnico pa si zbiral kamenčke ter prešteval grehe tiste nesrečne ženske.
    Zdaj pa pojdi dol v vice, da se spokoriš za svoje grehe. Saj ne bo dolgo trajalo, le kakih 2873 let bo moralo poteči.”

    Nauk zgodbice: tako se godi tistemu, ki drugim grehe prešteva, svoje grešnosti pa ne vidi.

    David,
    ker torej poznate zaključek zgodbice, ki ste jo sami spisali, bi vas moralo jako skrbeti, da ne bi med štetjem tujih grehov – kakor si jih v vaši znani destruktivni maniri, tu zgoraj samovoljno izmišljate in jih pripisujete papežu, škofom, gospodu Juhantu,… običajno pa kar vsakemu sokomentatorju, ki na vaše zapise odgovori tako, kot vam ni po volji – na svoji okenski polici nakopičili prevelikega kupa kamenčkov!

    Saj veste – v takem primeru vas čaka zelooo zelooo dooolga pokora!

    Take care, David!
     

  3. Hehe, seveda je spet tukaj kača Jezabela, kot vedno. Ali pa udiha po Keržetih. In si domišlja, da vidi skozi zid, kaj vse smo že bili! Pa naj je ta Vanja ali Jasna ali Đesna ali Zofka in tako naprej – naj je karkoli danes – vedno ščiti kosmatega, ki ždi v Cerkvi.

    Tudi prav, zakaj pa ne? Vsak je svoje sreče kovač, in tudi satanski del Cerkve je tak. Samo bistvo teh duš je znano v psihiatriji, ne le v Nauku: ne držijo se moralnosti (ker so predojdipalni), držijo pa se striktno pravil in zakonov, naučijo se zakonov Božjega nauka, potem pa navzven ohranjajo pravilno formo, navznoter PA IŠČEJO LUKNJE V ZAKONU. Npr, 80% Vatikancev je naklonjenih homoseksualnosti (in s tem tudi pedofiliji): navzven se držijo forme, navznoter pa iščejo luknje.

    In imamo današnjo gnijočo Cerkev, ki jo vodi taka oseba, seveda od Očeta poslana, da nas nagradi za našo nevero. Seveda pa Bog istočasno pošilja tudi deset ali sto-tisoče svojih, ki opozarjajo, kje je zmota in greh. Mislim, da je milijone katoličanov na svetu, ki so zaznali tega hudiča, in opozarjajo ali pa se distancirajo od take dvolične Cerkve. Seveda pa jih skuša hudi duh takoj denuncirati skozi svoje poslance, za katere pa je Jezus dejal: Bolje, da se niso rodili. In kot vidim okoli sebe: res je tako, že na Zemlji. Ni jim pomoči.

    Zato le merkajte, koga zagovarjate, kajti njegovo hrano jeste. Kdor pa zagovarja Gospoda in njegov preprosti, čisti Nauk, je deležen Gospodove hrane. Vsak dan. Razlika med enimi in drugimi je enormna, četudi so navzven vsi videti enako.

    To je napisano duhovnikom, ki imate obleko, mikrofon, zastonjsko hrano, znanje in položaj, da lahko nagovarjate narod. Veliko vam je bilo danega, a ste v povprečju malo storili, in narod zdaj izginja.

      • Kapo di Istras, ne veš za kaj se tukaj gre. A vedno znova, že dve leti ponavljamo številko iz knjige homoseksualnega novinarja, ki je s pomočjo papeževega adjutanta 4 LETA PROUČEVAL homo življenje v Vatikanu. Šele potem je napisal knjigo. Zato je ta številka pravzaprav uradna. Žal mi je. tu imaš ključne besede, da si najdeš knjigo:

        “The 570-page book, which the French journalist and author Frédéric Martel spent four years researching, is a “startling account of corruption and hypocrisy at the heart of the Vatican”, according to its British publisher Bloomsbury.”

    • David,
      lahko bi se mi za spremembo vljudno zahvalili, ker s parafraziranjem vaše zgodbice izpostavljam vašo modrost… Ali pač ni tako?

      Te svoje kače lepo zadržite pri sebi, v svojem terariju, če so vam že toliko všeč!
      Ne obmetavajte ljudi s kačami, kačji pastir David!

      V vsakogar, ki le malo ugovarja vaši razbijaški agendi, zmečete te svoje kače. Ali ne čutite, kako so se vam vaše kače ugnezdile na prsih, od koder brizgajo kačji strup v ljudi?

      Nenehno vnašate razdor med brate v Kristusu.
      Negativno pisarite o katoliških duhovnikih, obenem se predstavljate kot dobronanerni ljubitelj Cerkve.
      Negativno pisarite o luteranstvu, obenem ste sami največji “luteran” – če to v prvi vrsti pomeni nekoga, ki ne priznava papeške avtoritete.

      Vaše obtoževanje duhovnikov asociira na verz iz Svetega pisma, ki govori o razdiralcu, nasprotniku in tožniku:

      “…Zakaj vržen je bil obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom.” (Raz 12,10)

      Sprejemate le strinjanje z vašimi komentarji, vsako kritiko napadete s tistimi svojimi kačami. To pomeni, da vas v komentiranju vodita le napuh in nekakšna osebna politična agenda. Šli ste celo tako daleč, da škofe in ostale duhovnike pozivate, naj dnevno politiko vključijo v svoje pastirsko delovanje!

      Kristjan, ki bi hotel pri maši slišati, katera politika ustreza krščanskim vrednotam, to izve že iz Božje besede in iz Evangelijev.
      Tistim kristjanom, ki si dovolijo, da jim dnevnopolitični mediji perejo možgane, pa k spoznanju ne bo pomagalo, niti če bi pri maši dobili listek z izpisom ustrezne politične stranke.

      P.s.:
      Nehajte brezobzirno vlačiti (najprej samo) Iva Keržeta (zdaj že družino Kerže!), v svoje bedne komentarje.
      Vaše populistično hujskaštvo in vedno isto, na pol vraževerno lajnanje, nima nobene zveze s filozofsko-teološkimi razpravami profesorja Keržeta.

      • Gospod oziroma gospa Vanja,
        je spodnji stil pisanja kaj boljši?

        Cerkev sočustvuje s trpečimi migranti, pa ji niti na misel ne pride, da bi jih nastanila v praznih župniščih po Sloveniji. A to ni moralna pokvarjenost?

        Otroci v osnovni šoli Alojzija Šuštarja so diskriminirani,ker morajo plačevati šolnine,
        Cerkvi, ki se ji tako smilijo diskriminirani otroci, pa še na misel ne pride, da bi jim nehala zaračunavati šolnine. Da bi jih nehala diskriminirati. A to ni moralna pokvarjenost?

        Slovenski čas v 92. številki piše, da se je Alojzij Šuštar ob imenovanju za ljubljanskega nadškofa “posebej razveselil” pozdravnega telegrama Mitje Ribičiča – Cirila, ki je njegovega predhodnika škofa Leniča v zaporu slekel do golega, ga vrgel na kolena, se mu usedel na hrbet in zahteval, da ga na hrbtu nosi po zaporniški celici.
        Pozdravnega telegrama takšnega sadista se lahko “posebej razveseli” samo moralni pokvarjenec.

        Udba je Alenko Bratušek pripeljala v Vatikan k papežu, Cerkev pa trdi, da tega ni vedela. (Blažič, Demokracija, št. 4, 2017) Je možno, da bi Udba za hrbtom Cerkve organizirala obisk Bratuškove pri papežu, ne da bi Cerkev za to vedela? Nemogoče!
        Za obisk Bratuškove pri papežu je bilo potrebno usklajeno delo države in Cerkve!
        Cerkev torej laže! Laž je moralna pokvarjenost! Cerkev je pripeljala Alenko Bratušek v Vatikan v času političnega sodnega procesa (Patria). Moralna Cerkev bi oblastnikom,
        ki izvajajo politični sodni proces, rekla: “V času političnega sodnega procesa nimate kaj početi v Vatikanu!” Pokvarjena Cerkev jim tega ni rekla, ampak je opravila svoj del posla pri organizaciji obiska.

        Cerkev je škofa Turnška delegirala v človekoljubno Fundacijo dr. Danila Türka. Za pokvarjeno Cerkev je Türkova izjava, da so živi zakopani ljudje drugorazredna tema,
        vrhunec človekoljubja.

        Tako piše en drug komentator na https://www.casnik.si/bitka-za-ohranitev-naroda-in-vere/comment-page-1/#comment-192847 .

  4. Ne vem, če ste vodilni kleriki dojeli moj zgornji namig, zato naj ga razložim. Namreč, slovenski narod ni površno veren le zaradi komunizma, ampak predvsem zaradi lažne teologije zadnjega stoletja. Ovce ste naučili, da ne meketajo, da ne bežijo in da se ne borijo. S tem jih je bilo lažje obvladovati. Pozabili ste, da je Jezus učencem naročil, naj prodajo suknje in kupijo meč, za vsak slučaj, če bi šle stvari preko vsake mere. Pozabili ste na resničnega Boga Očeta in kako on pomaga svojim otrokom: kot je pomagal Gideonu.

    Je Bog vse pobil? Ali je Gideona poslal, da pobije sovražnike, Oče pa je pomagal? Marko Rupnik rad pripoveduje polovičko, kako je prerok Elija vse prepustil Očetu, da je Oče zažgal grmado, a zakaj zamolči drugi del: Elija je moral lastnoročno pobiti 400 duhovnikov.

    Teh primerov je stotine; kjer se človek angažira, in pri tem zaupa v Gospoda, samo tam Gospod lahko pomaga. Če nam je res mar. Žal je takšen zakon nebes. Zato je klerikalna teologija, s katero so opasali slovenski rod, prinesla katastrofo: vsi samo ležijo po jamah ali kavčih in gledajo v nebo, da bo od nekod prišla pomoč. Ne, pomoč pride le tam, kjer SAM DAJEŠ VSE OD SEBE. Pa pojdimo zdaj na ta segment:

    Če bi se ne-komunisti, kot Kurdi, borili do zadnje kaplje krvi, BI JIH VELIKO UMRLO, A VSAJ POL MANJ, KOT JIH ZDAJ LEŽI PO 730 JAMAH SLOVENIJE! Vsaj pol bi jih ostalo, zagotovo tudi več. In slovenski rod bi bil povsem drugačen, kajti komunisti so pravzaprav strahopetci. Sestava naroda bi bila drugačna: več zrelih moških, drugačna vzgoja in predvsem: TRDNEJŠE ZAUPANJE V BOGA! Kajti narod bi videl: če se borim z vsemi silami, in zaupam Gospodu, ne morem izgubiti. Ljudje bi videli, da je Gospod resničen. Zdaj pa takega Boga seveda ne marajo, samo tistih tisoč rožnih venčkov in svetinjic se spomnijo, ki ležijo pred morišči. Molitev ni dovolj, govorijo svetniki.

    Tako so pa kot naivne ovce v stotisočih odhajali nazaj v Jugo in bili poklani. Ne le v Si, tudi na Hrvaškem in Srbiji. Kak milijon mrtvih. Posledica ni le genocid, ki traja še danes s pomočjo anemičlne in kastrirane Cerkve, ampak tudi NEZNANSKA OHOLOST ZMAGOVALCEV, ki so oholi že 80 let, saj jih vendar na vsakih volitvah izvolijo krščenci Cerkve. Zdaj pa imamo že aktivno krščene levičarje, ki vodijo državo.

    Slovenska Cerkev, rad te imam, a si obtožena! Bog Oče ti pošilja zdravilo: prvi bodo zadnji. Šele ko bo narod to videl, se ga bo del vrnil k izvornemu Nauku.

      • Res je lažje biti pameten, a očitno je težje biti pameten, saj se isti vzorec ponavlja, genocid traja še danes in teologija je danes še na slabšem kot včasih. Danes celo učijo, da je Bog povsem drugačen, kot se nam je predstavil v osebi Jezusa Kristusa (“polagal na srce” nš. Stres na teologiji), ljubiti moramo vse, tudi demonski del sveta; meje naj bodo odrte za uboge milijone mladih islamskih moških, ki nas prezirajo; in kot dobri papež naj bi jim celo noge poljubljali; kot v Rimu naj bi sprejeli del poganskih obredov v našo liturgijo; ženske naj bi postale počasi duhovnice; svetniki so grešniki kot mi; in dva dni stara: mi vsi smo svetniki!!

        To je še hujše od same luteranizacije katoliške vere, kajti ne pozabimo: eni od sponzorjev zadnje sinode so bili tudi abortivni lobiji.

Prijava

Za komentiranje se prijavite