V začetku 16. stoletja, ko je Luther posredno že sprožil »zahodni razkol«, so se nemški državni stanovi in visoko plemstvo zagrizeno bojevali za priznanje protestantizma na državni ravni. Na drugi strani pa je bilo nemškemu cesarju Karlu V. kot posvetnemu vladarju predvsem iz političnih razlogov veliko do tega, da se krščanstvo spet poenoti v eni Cerkvi. Tako je cesar 25. junija 1530 sklical državni zbor v Augsburgu, na katerem so mu nemški knezi predstavili protestantsko veroizpoved, napisano v latinščini in v nemščini. To tako imenovano augsburško izpoved je po pooblastilu Martina Luthra napisal njegov ožji sodelavec Filip Melanchton, ki je veroizpoved razdelil na dva dela; v prvem delu je dokazoval, da se luterani v ničemer bistvenem ne oddaljujejo od katoliške vere in Cerkve, v drugem delu pa je kritiziral mašo, celibat, individualno spoved, postne postave, redovne zaobljube in jurisdikcijo škofov. Katoliški teologi so odgovorili s tako imenovano »konfutacijo«, v kateri so zavrnili 13 členov veroizpovedi, 9 so jih sprejeli brez zadržkov, šest pa z zadržki. Protestanti so kmalu zatem ustanovili šmalkaldensko vojaško zvezo in malo je manjkalo, da ni prišlo do državljanske verske vojne.
Foto: Wikipedia
