Grem malo v ‘lajf’…
Pred časom sem na spletnem omrežju opazil vabilo na zabave, ki jih – po fotografijah s teh zabav sodeč – obiskujejo pretežno mladi med šestnajstim in petindvajsetim letom.
Predstavljajte si, da gre vaša šestnajstletna srednješolka konec tedna malo ven, »v lajf«. Vprašate jo, kam gre, pa pravi »malo ven«. Ne ve točno. Prav lahko bo končala v kakšnem nočnem klubu, ki vrata odpre šele ob 11h zvečer. Za vstopnino 15 evrov bo imela na razpolago glasbo in neomejene količine alkohola. Takole reklamirajo: »Vsa pijača je v neomejenih količinah brezplačna celo noč«. Prav mogoče bo dobiti tudi druge substance, ki pomešane z alkoholom, intenzivneje sproščujoče delujejo.
Na vhodu ji bodo, če gre za tako imenovano ‘semafor party’, ponudili zapestnico v barvah semaforja. Zelena pomeni, da je vaša mladenka danes voljna stopiti v zvezo, rumena pomeni ‘morda’, da je nekako neodločna ali bi vstopila v zvezo ali pa da je sicer v zvezi, da pa želi še kaj preizkusiti, rdeča pa pomeni, da je v zvezi ali da ne želi vstopati v novo. Zanimiv koncept hitrega simbolnega prepoznavanja voljnosti, kajne?
Včasih v takem klubu organizirajo tekmovanje med pijačami: količinsko tekmujeta na primer vodka in viski – katerega se bo spilo več. Brezplačno seveda. Ko bo vaša mladostnica že rahlo opita, ji bo na razpolago »separejček« za intimne zadeve. Mladostnica se bo enkrat proti jutru utrujena vrnila domov in verjetno spala cel dan.
Še to: karte bo lahko kupila kar na svoji srednji šoli od svojega sošolca, sošolke.
Ata – bojevnik
Starši smo voditelji svojih družin. Če nam je prav ali ne, smo tak ali drugačen zgled svojim otrokom, ki se od nas učijo takih ali drugačnih odnosov, smo tako ali drugače organizatorji njihovih dejavnosti in taki ali drugačni učitelji. Poudarjam besedno zvezo ‘taki ali drugačni’. Ni torej vprašanje ali smo voditelji, pač pa je vprašanje, kakšni voditelji smo, kakšen zgled smo, katere bitke bojujemo (in katere ne) ter koliko smo pripravljeni voditi otroke.
Otroci od nas dejansko pričakujejo vodenje. Želijo, da jih vodimo, da jih usmerjamo, da jim postavljamo meje, da se za njih borimo. Po mojem mnenju smo predvsem očetje poklicani za to, očetje moramo biti bitke v dobro svojih mladenk in mladcev. Biti bitke pa je težko, ker to zahteva pogum, pripravljenost in spretnost.
Najprej pa se je treba sploh zanimati za svoje otroke. Pred odhodom v »lajf« jih povprašati po odgovorih na tako imenovana Gostečnikova vprašanja: ‘Kam greš?’, ‘Kdaj se vrneš?’, ‘S kom greš?’ in ‘Kdo od odraslih bo tam?’. Če ni odgovora na vsa štiri vprašanja, mladenka pač ne more iti. Pika. Če vseeno gre, pomeni, da je ušla in se gremo boriti za njeno rešitev. Ne zato, ker si ‘tečen’ starš, pač pa zato, ker v takem – zgoraj opisanem življenju – prepoznavaš nevarnost, možnost za veliko ranjenost in ker ji želiš dobro. Ker jo imaš rad.
Ata – denarnica
Lahko pa ata vodenje preprosto spusti iz rok, kar je precej lažje. Lahko gre, utrujen po napornem celodnevnem delu, pač spat in ga sploh ne zanima, kje njegova mladenka preživlja noč. Ali pa se potolaži, da danes tako pač je, da vsi tako delajo. Ko se mladenka enkrat čez dan zbudi, jo sicer malo okara, in da ji pokaže, kako jo ima rad, ji kaj kupi. Namesto bojevanja zanjo, ata uprizori akt odpiranja denarnice. Podkupovanje namesto vodenja. Izbira ‘širše’ (Mt 7,13), bolj udobne poti.
Starš – voditelj gradi kulturo svoje organizacije (ja, družina je organizacija!) tudi s pomočjo izbire bitk, ki jih bojuje. Saj se voditelju ni treba bojevati prav v vsaki bitki, pač pa samo v pomembnih. Če bojuje prav vsako, se lahko zgodi, da za pomembne nima ne časa in ne moči. Voditelj zato bitke skrbno izbira in prav s tem sporoča, kaj mu je pomembno in kaj ne, kaj je zanj vredno(ta) in kaj ni. Mladenke in mladci to zelo jasno prepoznajo, vzamejo na znanje in cenijo. Ali pa ne.
Foto: Aleš Čerin
