Branko Cestnik: Ateistične počitnice prepustimo ateistom

10
696

Ateistične počitnice prepustimo ateistom, ki nimajo nobenega upanja zunaj tega sveta in zunaj teh nekaj bornih let, ki jih preživimo na zemlji.Z mladino kolesarimo po Prekmurju. Ko sem na čelu jaz, vozimo počasi, komentiramo polja, se pomenkujemo. Ko vodi kdo od mladih, divjamo. Kajti za mlade kolesariti pomeni prevoziti čim več kilometrov v enem dnevu, odkljukati čim več videnih vasi, na koncu sešteti pokurjene kalorije.

Hodim sam po gozdu. Nasproti priteče moški srednjih let, ne pozdravi, odvihra naprej. Oblečen je butično športno, na rokah ima kdove kakšne ure in merilce kdove kakšnih impulzov. Teče in si svoj tek sproti šteje, analizira, kvantificira. Kajti če teka med smrekami ne spravimo v matematični podatkovni jezik, je skoraj tako, kot da ga ni bilo.

Šele v počitniškem času zares vidiš, kako zdivjani smo ljudje. Logiko hitrosti, tekme, količine, porabe, hlastanja smo prenesli tudi v poletni čas, tudi v odmaknjene hribe in na obale voda. Za prave počitnice, torej za počitnice, v katerih ni stresne logike, je dandanašnji potrebna že neka modrost, včasih kar pogum.

Strah, da nas bo življenje na nek način opeharilo, je tipičen za ateistično miselnost

Dunajski pastoralni teolog Paul M. Zulehner je na nekem srečanju v Ljubljani dejal, da danes večino zahodnjakov vodi strah, da življenja ne bodo znali dobro izkoristiti; strah, da jih bo življenje na neki način opeharilo. Opeharilo v smislu kakšne zgodnje bolezni, kar bi bil popoln poraz; opeharilo tudi v smislu premalo užitkov, posebnih doživetij, potovanj. Češ, kako bedno življenje si imel, saj nisi poskusil hobotnice na galicijski način; češ, nič velikega nisi doživel, ker nisi bitna Kilimandžaru; češ, nič ni od tebe, saj se nisi preizkusil v nobeni ekstremistični prostočasni disciplini.

Ta strah je tipičen za ateistično miselnost, ki pa se je lahko naleze tudi formalno veren človek. Obzorje se ti s praktičnim ateizmom pač zameji na tu in zdaj. Ker zna biti ta zamejitev podtalno precej tesnobna, se v tebi pojavi najprej nemir, nato vsakovrstno hlastanje po tu in zdaj. Tu in zdaj moreta postati diktatorja tvoje duše. Do mere, da te niti na počitnicah ne pustita iz svojih šap. Še več. Počitnice lahko celo postanejo tvoj največji vsakoletni projekt grabeža po trenutkih, ki uhajajo; tvoja velika odisejada na celino, imenovano Količina; tvoja skoraj histerična bitka zoper minevanje in zoper strah, da te bo življenje pustilo na cedilu.

Ateistične počitnice prepustimo ateistom

Dunajski profesor je navedel svojo babico, ki je rada rekla: »Saj še pridejo nebesa.« Ni nam treba videti in doživeti vsega, pride namreč ono, v kar bo vse povzeto in v čemer bo vse preseženo. Vera v nebesa, računanje na nebesa, tolažba z nebesi, … celo za kakšnega formalnega vernika se ta nebeška logika zdi zastarela, čudaška, neuporabna.

Ateistične počitnice prepustimo ateistom, ki nimajo nobenega upanja zunaj tega sveta in zunaj teh nekaj bornih let, ki jih preživimo na zemlji. Osvobodimo se podatkovno in količinsko preobremenjene duše, ki ne samo, da ne more razumeti nebeške logike, tudi koščkov nebes, ki so tu in zdaj, ne more ne videti ne užiti. Kajti, kdo bi si mislil, da lahko umiritev v Bogu in upanje na nebesa povečata kakovost naših počitnic!

Vir: Družina, 2019(29), st. 24.; foto: Socialni teden

10 KOMENTARJI

  1. Zelo zelo dober članek! Pravi: “Dunajski pastoralni teolog Paul M. Zulehner je na nekem srečanju v Ljubljani dejal, da danes večino zahodnjakov vodi strah, da življenja ne bodo znali dobro izkoristiti; strah, da jih bo življenje na neki način opeharilo.”

    To je pravilna diagnoza življenja v prazno. Kajti življenje vsake duše ima samo en resničen cilj: iskati Gospoda, Ga najti in Ga razglasiti iz svojega spoznanja in v skladu s Svetim Pismom.

    “Ateistične počitnice prepustimo ateistom, ki nimajo nobenega upanja zunaj tega sveta in zunaj teh nekaj bornih let, ki jih preživimo na zemlji.”

    Je pa Jezus povedal eno resnico o teh tesnobnih dušah, pa naj so neverne ali bolno verne: “Sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi Luči.”

    Ljudje tega sveta so nenehno v boju, tudi dopust jim je boj, medtem pa se sinovi Novega veka zanašajo občasno le na Gospoda in izgubljajo mnoge ključne bitke. Kajti če nam ni mar, tudi njemu ni mar za stvari, za katere nam ni dosti mar. Zazibajo se tako verni v lagodje, otroke pa jim polovijo hudi duhovi. Bil je nek film pred desetletji. Šef je zagrozil zaspancu: “Your body sleeps but your mind never sleep!”

    Bodite budni torej, pravi Jezus. Četudi spite ali kolovratite naokoli in gledate lepe hribe, vode in doline. Bistveno je kaj nam je cilj. V vsakem primeru pa je treba biti oprezen.

    • Zanimiva je zveza “Sinovi tega veka so do svojega rodu preudarnejši kakor sinovi Luči.”, ki sicer sodi v Lk 16, 1-12, z bistvom sporočila patra Cestnika. Omenjeni del Svetega pisma sem vedno dojemal v smislu, da se ti celo iz čiste preračunljivosti in ljubezni do sebe, splača biti dober. Tako ravnajo pametni ateisti … dokler jim življenje poje visoke tone. Razlika se pokaže, ko pridejo nizki toni. Takrat pa vernik pravi: »Saj še pridejo nebesa.« Kaj pa ateist?

      • Gospod pravi, komur ne moreš denarja zaupati, mu tudi Nebeškega kraljestva ne moreš. Kdor je nemaren na zemlji, ki je šola za duše, ne pride nikamor, še najmanj v nebesa.

        “Kaj pa ateist?” Na to vprašanje je že davni odgovor: v strelskem jarku fronte NI ateistov. Ateist takrat zlahka začne moliti, če samo malo želi. V konc. taborišču so nekateri molili skupaj, nekateri so bili le poleg, nekateri pa so šli stran.

        Na tem svetu sta dva rodova. Med njima je prepad, ker imata povsem različna stremljenja. In na strani tega veka je mnogo navzven vernih. Tekst se dobro približa temu.

  2. Odličen članek. Najprej sem prebral komentarje. Citati so me zintrigirali. Zdaj pa lahko rečem, da ne vidim, da bi bili umestni, glede na vsebino.

  3. Zgolj oltarjenje prestrašene naivne nevednosti. Razkazovanje NEZAVEDANJA SMISLA ŽIVLJENJA in ustvarjanje zmedenosti, ki očitno zavira še tisto, kar bi hotelo k Resnici življenja. Kako lahko, kdorkoli , piše o pričakovanjih, če se izgubi že na ZAČETKU? In kdor ne pozna Resnice je izgubljen že na ZAČETKU. RESNICA je pomembna ne pa fantazija pa naj gre za ateizem ali verstvo. Pot je samo ena! RESNICA, ne izmišljena. Prava!! Vse drugo je govoričenje o zmotnem. Raje se spoznate ne pa predvajati se zmotam in razpihovati nevednosti in samoškodnosti..Samoosvobodite se ne pa samomalikujte.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite