Arhivi še zaprti

8

Kljub jasnemu referendumskemu PROTI, ki v primeru arhiva pomeni nadaljnjo veljavo obstoječega zakona in zato dostopnost vseh ohranjenih dokumentov propadle tajne politične policije, je dostop do njih še vedno onemogočen! No, stvari, kot bo sledilo bolj na koncu komentarja, niso več tako črne.

Moja arhivska odisejada

Moja arhivska jara kača se je začela avgusta 2010, ko sem zaprosil za določena gradiva tajne politične policije, katera potrebujem za pripravo knjige Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic (opis vseh silnic, ki so pripeljale do ustanovitve Odbora); to gradivo je sicer že bilo predano Arhivu Slovenije, no, začasno se še hrani v prostorih SOVE.

In potem se je začelo »ravsanje« med menoj in SOVO in vlado (predvsem z Borutom Pahorjem in Majdo Širco), kajti kljub jasnemu zakonskemu določilu, da je vse gradivo bivše komunistične policije odprto za javnost, mi navedeni niso hoteli omogočiti vpogleda v en del tega gradiva. Brez senčice obžalovanja ali sramu nad to – v nebo vpijočo – samovoljo, se je oblast izgovarjala na nacionalni interes, ki bi bil bojda ogrožen, če bi kdorkoli prišel do teh dokumentov. Moj vsebinski odgovor na to je, da je nacionalni interes, prvič, spoštovanje zakonov in drugič, natančna analiza delovanja prejšnjega policijskega režima in njegovih lovk.

Tu je potrebno dodati, da je bila večina gradiva tajne politične policije, ki je bila v službi najožje partijske oblasti, uničena v letih 1989/1990 – ostal je samo manjši del. In še nekaj tega »majhnega« je ta vlada nezakonito zaprla. Človek se seveda ob tem upravičeno vpraša: kaj je v ozadju takega neverjetnega obnašanja? Ali res nacionalni ali bolj verjetno določeni osebni interesi?!

Stvar se je potem začela močno medijsko napihovati in vlada je, da bi pretrgala nezakonito stanje, v parlament poslala dodatek k obstoječem zakonu. Ta bi – na kratko povedano – omejil dostop do nekaterih »preživelih« dokumentov tajne policije. Toda opozicija, ki je večinoma vseskozi podpirala neomejen dostop do teh papirjev, je sprožila referendum o tem dodatku k arhivskemu zakonu. Ljudsko glasovanje je nato z veliko večino zavrglo »omejitveni« dodatek. Zaradi tega je obstoječi zakon iz leta 2006 ostal tak kakršen je bil.

Stanje po arhivskem referendumu

Takoj po referendumu sem se odpravil v arhiv z novo prošnjo. Zakaj novo?

Prvič, nisem vedel kakšen je status moje zavrnjene prošnje iz avgusta 2010 in drugič, ker sem spremenil oz. dopolnil vsebino zahteve po določenih dokumentih. Če sem poprej razložil, da gradiva potrebujem izključno za knjigo o gradnikih velikega Odbora, sem sedaj to razširil z namero dodelave moje knjige (Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo) za nemški knjižni trg.

Čeprav arhivski red zapoveduje največ enotedensko dostavo zahtevanega gradiva, sem po slabem tednu dni dobil odgovor, da bodo moji novi prošnji ugodili v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. To naj bi pomenilo, kolikor se spoznam na pravo, 30 dni. Kljub temu zavlačevanju pa gre vendarle za napredek, kajti v odgovoru arhiva natančno piše, da »Vam« bomo »odgovor glede termina in kraja uporabe predmetnega gradiva posredovali v zakonitem roku.« Glede na dikcijo tega zadnjega dopisa iz AS vendarle lahko upam na zakonito rešitev mojih prošenj.

Sam nisem hotel iti v pravde z arhivom, ker vem, da niso oni tisti, ki odločajo o teh zadevah. Vem tudi, da take tožbe trajajo leta in leta ter človeku jemljejo energijo za bolj pomembno delo.

Finiš

Najbolj me je pri vsem tem presenetilo, da mnogi svobodomiselni komentatorji, ki kot šakali prežijo na vsako kršitev zakonitosti, v mojem primeru niso reagirali in napadli vlado, ampak so vso zadevo reducirali na spopad med desnico in levico. Toda proučevanje anatomije propadle slovenske diktature (za to je pa potrebno čim več dokumentov) je nad spopadom političnih strank in svetovnih nazorov. Tiče se vseh nas in vedno negotove prihodnosti, saj ni nobenih vnaprejšnjih zagotovil, da se ne bi slovenska zločinska diktatura ponovno rodila. In tu je dokumentiranje bližnje preteklosti eno izmed najboljših preventivnih sredstev za preprečitev takega ponavljanja zgodovine.

Foto: Arhiv Republike Slovenije

8 KOMENTARJI

  1. Liki, ki jih komunistični agitprop slika narodu, morajo biti večno neomadeževani. Njihova dela morajo biti nesporna, veličastna, enkratna.
    Resnica je seveda drugačna, ta so običajno zabeležena v arhivih, zato morajo biti arhivi nedostopni, v kolikor jih ni možno falsificirati, ali pa uničiti. Čuvanje arhivov pred radovedneži je torej ena od bistvenih nalog režimskih aparatčikov,če pa se jih da uničiti , potem si takšna dajanja zaslužijo celo državnega odlikovanja.
    Ko sedaj odkrivamo pravo življenje tovariša Tita na osnovi arhivskih dokumentov, ugotavljamo, da veseeno ni bil takšen, kot so nam ga prikazovali.
    Njegov naslednik, ki je nasledil tudi vse izkušnje glede graditve kulta osebnosti, naš dobri in mili Milan Kučan gradi s pomočjo agitpropovega podmaladka svoj kult osebnosti. V njegovem početju ni zaslediti niti sence. Arhivi pa vseeno pričajo dručgačne zgodbe.
    Brez dejstev temeljenih na arhivskih dejstvih ne bi mogel postajati glavni steber ustanovitve samostojne Slovenije.
    Veliko razočaranje bo takrat, ko bo posnet film, temelječ na arhivskih gradivih. Takrat bo mali mož prikazan v popolnoma drugi luči.
    Zato pa ve on in njegovi ideološki somišljeniki, da je potrebno bdeti nad arhivi in narediti vse, samo, da jih sonce ne obsije.

  2. PARE OTVARAJU, SVE I ZATVARAJU ! ZAKAJ PA MISLITE, DA je

    Širca inštalirala MATIĆA na arhivu ?! Njegove korenine

    segajo tja dol, do BELGA GRADA !

  3. Gospod Cefizelj,
    pa vi resnično mislite, da drugi ne vedo ničesar o nas? Da se v Beogradu in na Dunaju oziroma v Gradcu ni nič beležilo?

  4. Še vedno živimo v komunizmu, ki se je “samo malo” reformiral oz. prefarbal.

    V času YU so bili uradno delavci lastniki kapitala, v resnici pa Partija.
    Danes ni nič drugače.

  5. Kot človek z ojdipovim kompleksom zaradi očeta komunista, kot ste sami priznali, v komunizmu kvečjemu živite Vi, šerif Paulie. In potem svoje zasebne problem rešujete s spletno agresivnostjo … Tsk, tsk. Doktor Freud pa v onostranstvu zmajuje z glavo …

  6. Tov. Carlos, kaj je tu narobe? 😀

    “V času YU so bili uradno delavci lastniki kapitala, v resnici pa Partija.”
    Saj je bilo čisto res.

    “Danes ni nič drugače.”

    Res je. Tisti, ki so nekoč oznanjali Das Kapital, so si leta 1991 prigrabili kapital. Iste face, ali pa vsaj njihovi potomci.

    Edina misel, s katero se ne strinjam, je:

    “Še vedno živimo v komunizmu, ki se je “samo malo” reformiral oz. prefarbal.”

    Ni glih komunizem, ampak tolovajriški kapitalizem, ki se ga gredo nekdanji komunisti in njihovi duhovni ter/ali telesni potomci, ki so bolj rentniki kot podjetniki.

Comments are closed.