Kljub jasnemu referendumskemu PROTI, ki v primeru arhiva pomeni nadaljnjo veljavo obstoječega zakona in zato dostopnost vseh ohranjenih dokumentov propadle tajne politične policije, je dostop do njih še vedno onemogočen! No, stvari, kot bo sledilo bolj na koncu komentarja, niso več tako črne.
Moja arhivska odisejada
Moja arhivska jara kača se je začela avgusta 2010, ko sem zaprosil za določena gradiva tajne politične policije, katera potrebujem za pripravo knjige Gradniki Odbora za varstvo človekovih pravic (opis vseh silnic, ki so pripeljale do ustanovitve Odbora); to gradivo je sicer že bilo predano Arhivu Slovenije, no, začasno se še hrani v prostorih SOVE.
In potem se je začelo »ravsanje« med menoj in SOVO in vlado (predvsem z Borutom Pahorjem in Majdo Širco), kajti kljub jasnemu zakonskemu določilu, da je vse gradivo bivše komunistične policije odprto za javnost, mi navedeni niso hoteli omogočiti vpogleda v en del tega gradiva. Brez senčice obžalovanja ali sramu nad to – v nebo vpijočo – samovoljo, se je oblast izgovarjala na nacionalni interes, ki bi bil bojda ogrožen, če bi kdorkoli prišel do teh dokumentov. Moj vsebinski odgovor na to je, da je nacionalni interes, prvič, spoštovanje zakonov in drugič, natančna analiza delovanja prejšnjega policijskega režima in njegovih lovk.
Tu je potrebno dodati, da je bila večina gradiva tajne politične policije, ki je bila v službi najožje partijske oblasti, uničena v letih 1989/1990 – ostal je samo manjši del. In še nekaj tega »majhnega« je ta vlada nezakonito zaprla. Človek se seveda ob tem upravičeno vpraša: kaj je v ozadju takega neverjetnega obnašanja? Ali res nacionalni ali bolj verjetno določeni osebni interesi?!
Stvar se je potem začela močno medijsko napihovati in vlada je, da bi pretrgala nezakonito stanje, v parlament poslala dodatek k obstoječem zakonu. Ta bi – na kratko povedano – omejil dostop do nekaterih »preživelih« dokumentov tajne policije. Toda opozicija, ki je večinoma vseskozi podpirala neomejen dostop do teh papirjev, je sprožila referendum o tem dodatku k arhivskemu zakonu. Ljudsko glasovanje je nato z veliko večino zavrglo »omejitveni« dodatek. Zaradi tega je obstoječi zakon iz leta 2006 ostal tak kakršen je bil.
Stanje po arhivskem referendumu
Takoj po referendumu sem se odpravil v arhiv z novo prošnjo. Zakaj novo?
Prvič, nisem vedel kakšen je status moje zavrnjene prošnje iz avgusta 2010 in drugič, ker sem spremenil oz. dopolnil vsebino zahteve po določenih dokumentih. Če sem poprej razložil, da gradiva potrebujem izključno za knjigo o gradnikih velikega Odbora, sem sedaj to razširil z namero dodelave moje knjige (Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo) za nemški knjižni trg.
Čeprav arhivski red zapoveduje največ enotedensko dostavo zahtevanega gradiva, sem po slabem tednu dni dobil odgovor, da bodo moji novi prošnji ugodili v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku. To naj bi pomenilo, kolikor se spoznam na pravo, 30 dni. Kljub temu zavlačevanju pa gre vendarle za napredek, kajti v odgovoru arhiva natančno piše, da »Vam« bomo »odgovor glede termina in kraja uporabe predmetnega gradiva posredovali v zakonitem roku.« Glede na dikcijo tega zadnjega dopisa iz AS vendarle lahko upam na zakonito rešitev mojih prošenj.
Sam nisem hotel iti v pravde z arhivom, ker vem, da niso oni tisti, ki odločajo o teh zadevah. Vem tudi, da take tožbe trajajo leta in leta ter človeku jemljejo energijo za bolj pomembno delo.
Finiš
Najbolj me je pri vsem tem presenetilo, da mnogi svobodomiselni komentatorji, ki kot šakali prežijo na vsako kršitev zakonitosti, v mojem primeru niso reagirali in napadli vlado, ampak so vso zadevo reducirali na spopad med desnico in levico. Toda proučevanje anatomije propadle slovenske diktature (za to je pa potrebno čim več dokumentov) je nad spopadom političnih strank in svetovnih nazorov. Tiče se vseh nas in vedno negotove prihodnosti, saj ni nobenih vnaprejšnjih zagotovil, da se ne bi slovenska zločinska diktatura ponovno rodila. In tu je dokumentiranje bližnje preteklosti eno izmed najboljših preventivnih sredstev za preprečitev takega ponavljanja zgodovine.
