Tudi zadeva z arhivi SDV razgalja, kako Slovenija še ni dozorela v nacijo.
Načelno imajo prav tisti, ki opozarjajo, da je pri dostopnosti arhivov potrebno skrbeti tudi za nacionalne interese, in ti imajo včasih prednost pred pravico do informiranja. Toda tako kot je (predvsem levici) spodletel poskus definicije nacionalnega gospodarskega interesa, se ji sedaj to dogaja tudi pri nacionalni varnosti. Mogoče je, da so elementi dosjeja “Velikovec” povezani tudi z nacionalnimi interesi Slovenije, ki jih je kot take spoznaval že prejšnji režim, in so ostali nacionalni interesi tudi danes. Toda o tem ne more presojati Sova sama, niti vsakokratna vlada, niti ustanova, kot je Arhiv RS.
Potrebno si je zastaviti temeljno vprašanje: Je bila v bombni napad res vpletena tedanja SDV? Če je to res, ali bi bilo možno vpletenost opravičiti s slovenskim nacionalnim interesom ali interesom manjšine? V leto starem prispevku http://www.rtvslo.si/slovenija/bomba-v-velikovcu-najslabse-jo-je-odnesla-manjsina/224994 novinar Lojze Kos (ki zagotovo ni kak Janšev privrženec) meni, da jo je najslabše odnesla prav manjšina; torej dejanje, ki bi ga res lahko imenovali teroristično, ni bilo v nacionalnem interesu. Če je temu tako, potem se mora znati današnja demokratična Republika Slovenija distancirati od tedanjega domnevne vpletenosti SDV.
Potrebovali bi primerno telo, ki bi v takšnih primerih presojalo, do katere mere je moč ugoditi raziskovalnemu ali obče človeškemu interesu po védenju, kje pa je tak interes resnično presežen z nacionalnim (varnostnim) interesom. Toda ali je v današnji Sloveniji sploh mogoče postaviti takšno telo, da bi bilo tudi verodostojno?
Kar naprej se izkazuje, kako smo kot narod še naprej razcepljeni, razdeljeni, polni nezaupanja drug do drugega. In kako je zato nujno, da o preteklosti – saj nas je prav ta razdelila, niso nas razdelile demokratične volitve, kot se tu in tam še sliši – spregovorimo povsem odkrito, ne pa da jo puščamo za seboj, kot se glasi prevladujoča (leva) mantra. Brez te preveritve tudi ne bo zaupanja; brez zaupanja pa ne uspešnega razlikovanja med interesi posameznikov in nacionalnimi interesi, še posebej, ko gre za tako temeljne stvari kot sta obstoj in varnost nacije.
Toda ob tokratni zgodbi sem se spomnil še na eno: ali nismo večkrat brali, kako naj bi pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1990 iz objektov v Kočevski reki vozili arhivsko gradivo v sežigalnice? Ali je kdaj policija ali tožilstvo šlo po sledeh teh kaznivih dejanj?
Če je levici resnično do tega, da postavi ločnico med demokratično social-demokracijo in komunističnim režimom, potem je prav vprašanje arhivov odlična priložnost, da to dokaže.
Foto: Sova
