V kolumni na Časniku izpred meseca dni (vir) smo pogledali stanje glede arhivskega gradiva na tleh nekdanje Nemške demokratične republike, kjer je revolucionarne »pridobitve« skrbno varovala in nadzorovala tajna politična policija Stasi. Pa pojdimo tokrat na Slovaško, v slovansko bratsko deželo, ki se je v začetku leta 1993 osamosvojila od nekdanje skupne Češkoslovaške.
Na Slovaškem imajo Oddelek za dokumentacijo zločinov komunizma, ki deluje v okviru ministrstva za pravosodje Republike Slovaške in samostojno javno ustanovo ter dokumentarno-raziskovalno institucijo »Inštitut narodnega spomina« (slovaško: Ustav pamäti naroda). Ti dve slovaški ustanovi sodita skupaj z nemškim t. i. Gauckovim inštitutom in podobnimi ustanovami v drugih srednje- in vzhodnoevropskih državah med najbolj uveljavljene inštitucije za preučevanje komunističnega obdobja v Evropi.
Oddelek za dokumentacijo zločinov komunizma, ki ima sedež v stavbi slovaškega ministrstva za pravosodje v Bratislavi, je bil ustanovljen leta 1999. Sprva je vključeval širok spekter raziskovanja komunistične preteklosti, po letu 2003, ko je bil ločen od njega oz. na novo ustanovljen Inštitut narodnega spomina, pa se posveča zgolj preučevanju vpliva in poseganja komunističnega režima na pravosodje. Inštitut narodnega spomina pomeni nadgraditev dela, začetega v okviru omenjenega oddelka za dokumentacijo zločinov komunizma. Zato je na Inštitutu zaposlenih veliko nekdanjih uslužbencev ministrstva za pravosodje.
Inštitut ima zelo razvejano dejavnost in pristojnosti, saj ima med drugim izključno pravico hraniti in omogočati javnosti oz. zainteresiranim posameznikom ter raziskovalcem dostop do dokumentov, ki so nastali v okviru delovanja slovaških republiških varnostnih, notranjih ter zunanjih obveščevalnih služb in obrambnih organov v obdobju komunizma v nekdanji skupni češkoslovaški državi, to je od pomladi 1948 do jeseni 1989. To pomeni, da gradiva teh organov ne hrani državni arhiv tako kot pri nas Arhiv Republike Slovenije, ampak – podobno kot v Nemčiji – poseben oz. specializiran arhiv, seveda znotraj tega Inštituta. Sicer pa se Inštitut ukvarja z množičnim kršenjem človekovih pravic na Slovaškem v obdobju 50 let, in sicer od srede aprila leta 1939, ko je bil v tedanji Tisovi Slovaški, pravzaprav nacistični vazalni državi, sprejet prvi zakon o preganjanju Judov, pa do t. i. žametne revolucije novembra 1989, ko je padel komunistični režim na takratnem Češkoslovaškem. Inštitut je razdeljen na tri sekcije: arhivsko, elektronsko-informacijsko in sekcijo za pravne analize ter raziskavo dokumentov.
Med zaposlenimi je največ zgodovinarjev in arhivistov. Med družboslovno izobraženimi zaposlenimi prevladujejo mladi, starejši zaposleni pa imajo večinoma tehnično-naravoslovno izobrazbo. Šolali so se namreč v komunizmu in so se zato kot nasprotniki režima zaradi strožjega preverjanja »idejno-politične« primernosti pri družboslovcih oz. humanistih raje odločali za študij naravoslovja ali tehnike.
Skladiščni prostori arhiva inštituta se nahajajo v najetih prostorih denacionaliziranega salezijanskega zavoda blizu centra Bratislave. V njem hranijo nekaj kilometrov arhivskega gradiva in bogato knjižnico z okoli 60.000 izvodi knjig. Gre za knjige in časopise iz nekdanjih specializiranih marksističnih knjižnic ter knjige, ki so bile v času komunizma prepovedane oz. nedostopne širši javnosti. Med njimi najdemo celo angleški Fodorjev turistični vodnik po nekdanji Jugoslaviji iz leta 1975.
Omenjeni slovaški arhiv hrani tudi obsežne podatke nekdanje komunistične službe državne varnosti in vsebuje okrog 62.000 dosjejev. Poleg papirnatih arhivskih dokumentov najdemo v arhivu še več kot 70.000 mikrofilmov, ki ustrezajo približno dvema milijonoma strani.
V okviru Inštituta deluje tudi oddelek za dokumentiranje ustnih pričevanj nekdanjih političnih zapornikov in disidentov. Imajo odlično opremljen in organiziran videostudio z videomontirnico. Pričevanja so razdelili v tri vsebinske sklope: Slovaška 1939–1945, obdobje tranzicije 1945–1948 in komunistični režim na Slovaškem 1948–1989.
Inštitut od leta 2004 izdaja tudi svojo publikacijo »Pamät naroda – nacizmus a komunizmus vo svojej epoche« (Narodov spomin – nacizem in komunizem v njuni dobi), na leto izidejo štiri številke. V reviji objavljajo zanimive in strokovno izredno kakovostne članke notranji in zunanji sodelavci tega inštituta.
Kar zadeva pridobivanje arhivskega gradiva, so imeli na Slovaškem podoben problem, kot ga imamo v Sloveniji v zvezi s t. i. federalnimi fondi. Češki centralni arhivi v Pragi, ki hranijo gradivo nekdanjih češko-slovaških skupnih oz. zveznih organov, so jim namreč ponekod onemogočali dostop do gradiva teh organov, četudi so se zadeve nanašale na Slovaško oz. na današnje slovaške državljane. Težave so poskušali reševati s pogajanji in dogovori. Tako so dosegli ureditev, ki je Slovakom omogočila, da so prevzeli svoje arhivsko gradivo, nastalo v času skupne države. Gradivo nekdanjih češko-slovaških zveznih organov pa so si lahko fotokopirali.
Tudi Slovenija je imela možnost podobne ureditve, izpostavil bi pogajanja ob vstopanju Republike Srbije v Evropsko unijo. Žal je ta vlak odpeljal, predvsem zaradi slovenske neaktivnosti na tem področju.
