Argentina: vse se vrača, vse se plača

4

macri2Revija Time je te dni na svoj seznam stotih najvplivnejših ljudi umestila novoizvoljenega argentinskega predsednika Macrija ter mu posvetila kratek članek z naslovom »Šampion ekonomskih reform« (vir). Avtor članka je sicer slovenskemu bralcu manj znani Paul Singer, lastnik sklada Elliott Management Corp. in eden izmed glavnih akterjev v sagi, ki se vleče od leta 2011. Argentina, ki je že vse od 2014 v t.i. selektivnem defaultu, je v minulem tednu izdala za več kot 15 milijard dolarjev obveznic ter v soboto poravnala dolg s holdout skladi, to so tisti skladi, ki se leta 2005 in 2010 niso vključili v programa sporazumnega refinanciranja bankrotiranega dolga (92,4% upnikov je takrat sprejelo ponujeno kupčijo) in so šli s zahtevo pred sodiščem. S tem, ko je Argentina v preteklih dneh z njimi vendarle dosegla sporazum ter poravnala dolg, je dala povod, da je newyorški sodnik Thomas Griesa preklical odredbo o zamrznitvi izplačil, ki je državo prisilno držala v nekakšnem delnem bankrotu.

To, da je ravno Singer (mimogrede, finančni podpornik LGBT lobija) napisal hvalospev argentinskemu mandatarju, samo po sebi ni prav velik dosežek, saj se je na koncu – navkljub izpogajanemu 25 odstotnemu odbitku na dolg z obrestmi – dokopal do precejšnjega dobička. Singer (z njim pa ostali tovrstni skladi) je zmagal s tem, da ni hotel sprejeti ponujene menjave dolga, temveč je vztrajal pri celotnem znesku ter Argentino spravil na kolena. Razlogov za navdušenje nad Macrijem, ki mu je rešil spor, zato gotovo ne manjka. Bivši režimski minister za gospodarstvo in finance, Axel Kicillof, je zato v petek ironično izjavil: »Ko vidimo, kdo ga zagovarja (Macrija), vemo, kaj se dogaja« (vir). Sicer pa Kicillof, ki je soodgovoren za katastrofalno stanje, v katerem so Macrijevi prevzeli državne finance, nima dosti moralnega kapitala, da bi sporazum komentiral.

Macrijev dosežek – če že – je v tem, da je uspel v zelo kratkem času vladanja urediti omenjeni spor, ki se je že kar nekaj časa vlekel po ameriških in mednarodnih sodiščih, ter popolnoma obrniti smer ekonomske politike, kljub pomanjkanju zadostne večine v obeh parlamentarnih domovih. Prejšnja oblast je ta spor spolitizirala do onemoglosti ter iz njega naredila narodno-eksistencialni problem, čeprav je v na koncu šlo za skupno 1,8% BDP-ja. Ob zaostreni retoriki je postal spor naposled nerešljiv, vsaj v okviru Kirchnerjeve vlade, saj se z njo nihče ni bil več pripravljen pogajati. Obresti so se v tem času kajpak lepo nabirale.

Je pa imela Macrijeva ekipa pri tem tudi nekaj priložnostne sreče, brez katere ji ne bi uspelo. Pred dobrim letom je namreč potekla t.i. klavzula »RUFO« (rights upon future offers), preko katere se je Argentina v omenjenem refinanciranju dolga v letih 2005 ter 2010 zavezala, da bodo imeli delničarji, ki so privolili v sporazum, pravico do istega tretmaja ob morebitnem prihodnjem izboljšanju ponudbe. Po domače: »če komu ponudimo več, kot smo dali vam, nas lahko tožite«. Ta klavzula, ki je bila po mnenju mnogih nepotrebna, je onemogočala kakršnakoli pogajanja s skladi, ki so zahtevali celoten znesek. Druga Macriju ugodna okoliščina je velika kriza v opoziciji: Kirchnerizem razpada, parlamentarci iz »peronizma« pa so bili primorani sporazum podpreti, saj bi bili v nasprotnem primeru politično odgovorni za hudo varčevanje, ki bi sledilo.

Mnogi argentinski politiki in ekonomisti zadovoljstva, celo navdušenja nad spremembami, ne skrivajo. Sedaj je država zopet polnopravno vključena v finančne trge, kar pa je ta hip nujno potrebno, če se želi vlada izogniti hudemu zategovanju pasu. Macrijeva ekipa, ki vsaj na deklarativni ravni prisega na pot postopnih sprememb, naj bi lovila ravnovesje med normalizacijo javnih financ in blaženju socialne stiske. Financiranje te postopnosti bo moralo izhajati iz povečevanja dolga, druge poti za zdaj ni videti. Je pa, evforičnosti režimskih ekonomistov navkljub, potrebna previdnost. Argentina se je v preteklem tednu zadolžila za 16.5 milijard dolarjev po obrestni meri okoli 7 odstotkov, kar predstavlja največjo enkratno zadolžitev države v razvoju v zgodovini (vir). Roberto Lavagna, priznani ekonomist ter argentinski gospodarski minister med letoma 2002 in 2005 (torej v kriznem obdobju takoj po bankrotu), je na primer mnenja, da je proslavljanje sporazuma »precej neumno«, kajti »tako neugoden sporazum ustvarja nevarnost, da bi se vrnili v obdobje zadolževanja«. Lavagna je bil precej kritičen do sporazuma ter do njegovega poveličevanja, kajti »to, kar finančni trgi proslavljajo, so svoji lastni posli« (vir).

Jasno je, da težav še zdaleč ni konec. Argentina je ob visoki inflaciji, energetski krizi, brezposelnosti in revščini, še zmeraj v stanju izrednih razmer. Poplačilo dolga s holdouts je lahko začetek novega obdobja zaupanja ter normalnega delovanja gospodarstva, ob predpostavki, da bo storjeno vse, kar je mogoče, za preprečitev ponovne patološke odvisnosti javnega sektorja od zunanjega financiranja. Naslednja prioriteta na spisku vlade je torej čimprejšnje znižanje inflacije, ki se trenutno giblje okoli 35% letno, preden postane breme krize prehudo za prebivalstvo. Hvalospevi finančnih trgov, bankirjev ter tujih mandatarjev bodo pri tem pomagali le toliko, kolikor bodo pripomogli k izboljšanju splošne gospodarske klime – nič več. Zato je bolje, da se vlada -namesto na pohvale revije Time – osredotoči na čimprejšnje okrevanje gospodarstva.

Bankrot kot politični inštrument se lahko v določenih okoliščinah morda splača, toda na dolgi rok je edina vzdržna rešitev ta, da država porabi toliko, kolikor ustvari. Kot je napisal argentinski ekonomist Germán Fermo v izjavi, ki je prav tako aktualna za evropske države: »Ni mrhovinarjev, če ni dolga, ni dolga, če ni deficita in pretiranega zapravljanja«. (vir)

4 KOMENTARJI

  1. Macrijevo ime smo brali med Panama Papers. Ne vem, ali je ta članek napisan pred odkritjem, ali pa v Argentini to odkritje ne vznemirja.

    Berem, da se je Argentina zadolžila po 7% obrestni meri. Če bi bil Argentinec, bi bil nad tako obrestno mero vse prej kot navdušen. Če bi bil tisti, ki daje kredit, pač. Očitno v mednarodnih finančnih krogih mrhovinarstva ne manjka; verjetno je to njihov modus vivendi, vračunan v položaj gospostva nad celim svetom.

  2. Ali je članek napisan v tem smislu kot ga je IF pograbil: kako hudobni volk (finančni trgi) raztrgajo ubogo ovco.

    Ne pa v smislu kam je argentinska mafijska, populistična in Socialistična elita zapeljala Argentino v bankrot kot Chavez Venezuelo.
    Peronisti, njihovi kloni Kirchneristi, sama socialistična oligarhija kot v Sloveniji Udbomafija, F21 in Novi razred 91.

    Kolikšna je danes zadolženost Slovenije: 60 milijard evrov? Vsako leto 2,5 milijarde, mafija vzame 20 procentov, ostalo gre za birokracijo in penzijoniste.in vsi so srečni.

    Krvosesi, Fritzli naših otrok.

    • Ali narediš kaj konkretnega, da se stanje pri nas popravi? Samo jamranje in javkanje ne bo prineslo rešitve!

  3. Jaz sem pa zastrigla pri tem:
    »Ko vidimo, kdo ga zagovarja (Macrija), vemo, kaj se dogaja« (mimogrede: zagovarja ga finančni podpornik LGBT lobija)
    … in se spomnila (podobnih) pripovedi tudi iz drugih držav v smislu pogojevanj – ali kot papež temu pravi: ideološki kolonializem.

Comments are closed.