Arbitražni sporazum: tveganje in odgovornost

1
25

Kampanja pred referendumom 6. junija se je pričela. Predsednik vlade je zatrdil, da bomo imeli po arbitraži stik z mednarodnim morjem, ne samo služnostne poti. Ve kaj več od nas državljanov, da lahko da tako trdna zagotovila?

Ponovimo še enkrat celotno zgodbo, da bi jo lažje razumeli.

Kako se je začelo
Hrvaška je bila tista , ki je kmalu po osamosvojitvi pričela izvajati vrsto formalnih (premik mejnih nadzornih točk, postavljanje krajevnih napisov in novih katastrov, preklopi infrastrukture, novi zemljevidi, zakonodaja…) in neformalnih (podpora provokacijam ribičev ipd.) ukrepov, s katerimi je poskušala prejudicirati mejo med državama.

Ločeno vprašanje je, zakaj je to delala. Verjetno je šlo za več razlogov: za izraz Tudžmanove nacionalistične politike in predvsem širše hrvaške ambicije po prevladi v “regiji”, pa tudi verjetno za poskus, da si izbori boljšo pogajalsko pozicijo glede ostalih velikih dvostranskih vprašanj: nuklearka, Ljubljanska banka in v zgodnjih devetdesetih letih tudi vprašanje prometnih povezav Hrvaške (pri slednjem Slovenija resnici na ljubo Hrvaški ni prišla naproti).

Slovenija si (je) prejudice postavlja(la) sama
Zaporedne slovenske vlade so – večinoma za to, ker so se bale vsakokratne opozicije – odlagale odločitev, da vsa ta vprašanja zavežejo v sveženj in jih tako tudi rešijo. Dela jim ni olajševal lobi slovenskih lastnikov počitniških hišic na Hrvaškem, med katerimi so bili najglasnejši tisti, ki niso imeli urejenih papirjev. Druga zelo važna napaka slovenskih vlad je bila, da državna uprava ni sistematično in dosledno odgovarjala na hrvaške prejudice in zlasti ni utrjevala svoje jurisdikcije tam, kjer jo je umetno poskušala ustvariti Hrvaška. Svetla izjema v tem je bila kratkotrajna Bajukova vlada, ki so ji zaradi tega očitali avanturizem. Ostale vlade – z delno izjemo Janševe, a ne pri vseh resorjih – so dajale prednost  miritvi razmer, ne pa varovanju državnih interesov. S strani policije ni bilo nikoli jasnih besed, do kje dejansko izvaja svojo jurisdikcijo, zlasti na morju, in šele pod ministrom Matejem, je policija na Muri nastopila tako, kot država v takšnih okoliščinah pač more. V tem smislu je bilo zelo zgovorno in hkrati žalostno dejstvo, priznanje ministra Žbogarja v petkovih Odmevih, da slovenska policija nadzoruje le polovico Piranskega zaliva – prejudice si torej delamo tudi sami. Minister Žbogar je dodal dvomljivo izjavo, da je nevarnejše od arbitražnega sporazuma ostati pri sedanjem statusu. Vprašanje, ki si ga moramo zato zastaviti – zlasti, če referendum ne bo uspel je – kako so zaporedne vlade mogle dopustiti takšen status quo.

Napake so bile tudi na strani zunanjega ministrstva. Prelahko smo naše pomisleke o zrelosti Hrvaške za EU prodali za “veto”. Brez vsakega pretvarjanja bi lahko v Bruslju že zdavnaj vztrajali, da je hrvaški napredek v pristopnih pogajanjih nesprejemljiv, dokler ta na meji izvaja incidente. Težava pri tem je bila, da velike partnerice niso imele dovolj časa – ali pa mi nismo znali biti dovolj prepričljivi – da gre dejansko za hrvaške enostranske poteze; enostavneje je bilo partnerjem v Evropi misliti, da sta obe državi enako balkansko prepirljivi s svojimi malimi spori. Doma smo se po slovensko zgubljali v podrobnostih in svetu premalo pojasnjevali, da gre za Koper. Incidenti na morju so se nehali takrat, ko je Slovenija privolila v reševanje s pomočjo tretjega, kar le dokazuje, da je hrvaška oblast vseskozi bila v stanju, da incidente svojih ribičev nadzoruje in tudi uporablja kot enega izmed vzvodov za reševanje meje v lastno korist

Nejasni razlogi za arbitražni sporazum
Sporazum Drnovšek-Račan je še vedno največji dosedanji dosežek – to je pokojnemu predsedniku potrebno priznati. Janšev dosežek je bil brionska izjava, s katero je Hrvaška vendarle pritrdila 25. juniju kot izhodišču. Kasnejši blejski dogovor s Sanaderjem ni bil slab zato, ker je načeloma odprl vrata reševanju vprašanja tudi na Meddržavnem sodišču (tega se je Slovenija neupravičeno preveč bala), ampak ker ni privedel nikamor. Sledilo je nekaj časa uspešno pogojevanje pristopnega procesa, za katero smo prehitro dopustili, da so ga poimenovali “veto”. Nato je propadel Rehnov predlog, za katerega nismo nikoli izvedeli, kaj je pravzaprav vključeval, sledil pa mu je arbitražni sporazum, katerega nastanek je še bolj skrivnosten.

Ponovimo vprašanje iz začetka: zakaj predsednik vlade trdi, da nam bo arbitražni sporazum prinesel stik z odprtim morjem? V čem je arbitražni sporazum gotovejša pot od vseh drugih poskusov prej? In najpomembnejše, zakaj je Hrvaška pristala v pot z arbitražnim sporazumom?

Gotovo je res, da pomeni arbitraža nek kompromis med slovenskim zagovarjanjem bilateralne rešitve in hrvaškim zagovarjanjem Meddržavnega sodišča, hkrati pa si bosta obe vladi lahko pred domačima javnostima umili roke, da je odločitev sprejel tretji. V tem sta si obe strani »enakopravni«. Glavna razlika pa je v tveganju: Slovenija lahko za vedno ostane brez stika z odprtim morjem, Hrvaška v najslabšem primeru izgubi nekaj prestiža, ne bo pa deležna nikakršne realne škode, zato je lahko na sporazum tudi pristala. Tega premier Pahor kakor da ne vidi. Toda, tudi navkljub temu bi odločitev za arbitražo bila lahko še vedno legitimna in sprejemljiva izbira, če bi se v takšno tveganje podali z nacionalnim političnim in strokovnim konsenzom in ob nekaterih, v Časniku že večkrat omenjanih varovalkah.

Odgovornost po referendumu – čigava in za kaj
Premier Pahor ima prav, ko pravi, da si nasprotniki arbitražnega sporazuma dajejo veliko odgovornost za primer neuspeha. Če bo referendum padel, bo odgovornosti za reševanje nastalega položaja razbremenjena sedanja vlada – ne pa tudi odgovornosti, zakaj se je brez soglasja podala v tako tvegan sporazum. Po drugi strani bodo slovenski vladni predstavniki v primeru neuspeha referenduma okrepljeni z zelo jasnim stališčem volilnega telesa. Tega stališča ne bo mogoče ignorirati v primeru, da bi se s Hrvaško lahko po neuspehu na referendumu pričeli kdaj spet dvostransko dogovarjati, ignorirati pa ga ne bi moglo tudi nobeno sodno telo.

Vlada bo morala v primeru padca referenduma najprej poskrbeti, da sama z nobenim opuščanjem ne dela prejudicev za končen potek meje. Slovenska policija mora na kopnem in morju patruljirati povsod tam, kjer je to počela 25.6.1991, podobno morajo svojo jurisdikcijo izvajati vsi drugi državni organi, kar v preteklosti ni bilo dejstvo. Novi slovenski veleposlanik v Zagrebu bo moral dobiti sredstva, s katerimi bo lahko izvajal obširno kampanjo javne diplomacije, v Mladiki pa bodo morali premisliti, kaj ima Slovenija – poleg ‘da’ za pristopni sporazum – še privlačnega za Hrvaško. Če ob vsem tem Hrvaška še vedno ne bo zainteresirana za dvostranski sporazum, je za Slovenijo najbolje, da spor predloži enemu izmed mednarodnih sodnih teles.

1 komentar

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite