Državni zbor je pred dnevi ratificiral arbitražni sporazum s Hrvaško – a le z glasovi koalicije. Hrvaški sabor je lani novembra isti sporazum ratificiral z dvotretjinsko večino.
Arbitražnega sporazuma ne gre preprosto metati v koš; z njim sta strani dosegli kompromis glede načina reševanja mejnega spora, kar pa se tiče pričakovanega izplena si lahko od arbitraže obetamo približno toliko kot od mednarodnega sodnega telesa; v obeh primerih bo odločilna spretnost naše pravniške ekipe.
Z vidika zgodovine premier Pahor tvega veliko. Če arbitraža ne bo dala pričakovanega rezultata, bo toliko bolj bodlo dejstvo, da se je zanjo odločil brez podpore opozicije, brez dvotretjinske večine (kljub nasvetu eminentnih pravnikov in posredni sugestiji Ustavnega sodišča) in celo brez interpretativne izjave ob ratifikaciji v Državnem zboru, v kateri bi povedali, kako Slovenija razume “stik” (“junction”) z odprtim morjem.
Mednarodno-pravno pobalinstvo ?
Predsednik vlade Pahor, ki se je večkrat dokazal z iskrenimi napori za iskanje nacionalnega soglasja, je tu, pri mejnem vprašanju, bil najmanj dialoški. Edina stvar o kateri se je premier dogovoril z opozicijo je naknadni zakonodajni referendum.
Bi si morda tudi predsednik želel, da arbitražni sporazum pade na referendumu? Ali ne bi bila morda konec koncev to tudi najboljša rešitev?
Zagotovo bi padec referenduma v tako pomembni stvari lahko imel posledice za mednarodno verodostojnost države (in bi hkrati v tem vprašanju moral biti vsekakor razumljenkot nezaupnica vladi.) Vendar se Slovenci ne bi smeli dati prestrašiti. V zadnjih letih so Francozi, Nizozemci in Irci na referendumu zavrnili celo večstranski mednarodni pogodbi, iz Nice in Lizbonsko, ki sta veliko usodnejši za mednarodne odnose kot je slovensko-hrvaški mejni spor. Evropa je demokratično voljo spoštovala, Ustavno pogodbo “pokopala”, pri Lizbonski pa prisluhnila irskim pomislekom.
Zavrnitev arbitražnega sporazuma ne bi bila nekakšno neodgovorno mednarodno-pravno pobalinstvo. Vsekakor bi to vlado spodbudilo, da za reševanje spora predhodno doseže nacionalni konsenz, hrvaško stran postavilo pred novo dejstvo, še vedno pa pustilo odprto možnost tožbe ali predložitve spora pred Meddržavnim sodiščem, česar smo se v preteklosti preveč bali.
Kemija med premieroma ni dovolj
Toda tudi pozitiven izid referenduma ne bo rešil vseh težav, celo če bi se arbitraža za nas izšla relativno ugodno. Poleg ustavno-pravnih zapletov, ki jih je nakazalo celo Ustavno sodišče, rešitev mejnega spora ne bo rešila problematične hrvaške politike do Slovenije. Odločitev Hrvaške kmalu po osamosvojitvi, da z mejnimi incidenti (na katere se slovenski organi niso dovolj odločno odzivali), predvsem pa s problematiziranjem dostopa do odprtega morja (v ozadju katerega je Koper) je počelo spora. Nad tem problemom hrvaške strateške nezainteresiranosti za Slovenijo se bo seveda morala zamisliti tudi Slovenija sama, vsekakor pa za več “iskrene ljubezni” med državama ne bo dovolj le (dejanska?) kemija med premieroma.
