Arbitražni sporazum – Intervju z Lojzetom Peterletom, 3. del

0
24

Kakšno je vaše osebno mnenje o mejni arbitraži s Hrvaško?

To vprašanje, ki ga spremljam že vrsto let, me skrbi iz več vidikov. Najprej je tu vprašanje narodne enotnosti. To pot ne vidim enotnega pristopa k rešitvi tega problema. Vrhovi slovenske politike dajejo o tem različne signale. Naslednje dejstvo je, da dva predsednika vlad povsem različno govorita o tem, kaj sta se dogovorila. Slovenski predsednik vlade pravi, da nas nič od dogovorjenega ne more oddaljiti od tega kar imamo, torej, z besedami sporazuma, teritorialnega stika z odprtim morjem. Hrvaška predsednica vlade in tudi njihova enostranska izjava ob ratifikaciji sporazuma v hrvaškem Saboru pa govori, da nič od tega ne more voditi k temu. Osebno ne morem verjeti razlagi, da premiera to razlagata vsak svoji publiki zato, da bi zadeva preživela in bi na koncu prišlo do poštene rešitve. Zame je s tega vidika stvar negotova in neverodostojna. Od dveh vlad bi pričakoval, da bi vložili več v verodostojnost tega procesa. Če tega ne bo, so rezultati nepredvidljivi tudi do te mere, da bi na koncu padel zakon o ratifikaciji pristopne pogodbe k Evropski zvezi. Jaz sem si ves čas prizadeval za hrvaško članstvo v EU, ker mislim da je v interesu Slovenije, da Hrvaška postane članica EU.  Urejanje mejnega vprašanja pa bi peljali tako, da do grožnje o njeni blokadi sploh ne bi prišlo, vendar, če se bodo ljudje počutili opeharjenje, ponižane, potem lahko napovedujemo tudi naslednji, veliko težji referendum.

Kaj se lahko zgodi, če se arbitraža zavrne in kaj se lahko zgodi, če se sprejme?

Če se arbitraža sprejme, potem bo šlo v skladu z dogovorjenim. Ko bo Hrvaška opravila svoja pogajanja, oziroma, ko bo izpolnila pogoje (zaenkrat je še marsikaj odprtega, začenši s poglavjem o pravosodju), bo podpisala pristopno pogodbo. In takrat se bo šele začelo delo arbitrov. Sem kritičen do tega, ker je Slovenija že imela boljšo pozicijo, obe državi sta že imeli boljšo situacijo. To nam je predlagala Evropska zveza, da se mejno vprašanje reši v okviru pristopnega procesa Hrvaške. Po domače povedano – najprej meja, nato pa pristop. Zgleda, da je Slovenija to karto izpustila iz rok. Tu ne govorim o izsiljevanju, temveč o tem, kako se da nek problem med dvema državama rešiti. Na tem mestu ne sme biti prevelike asimetrije. Nimamo prav nobenega zagotovila, kdaj bodo arbitri zadevo zaključili. Lahko bi nastal problem, da bi na primer Hrvaška imela podpisano pogodbo, ne bi pa imeli rešitve za mejo in vsak dan, ko Slovenija ne bi ratificirala te pogodbe bi bil za njo težak. Nad nami bi bil močan moralno-politični pritisk in jaz si take situacije ne bi želel. Vprašanje je, ker je to prepuščeno naslednji vladi, kakšno bo politično razpoloženje v Sloveniji takrat. Lahko se zgodi, da že državni zbor ne bo ratificiral zakona, kaj šele, da bi stvar lahko šla na referendum. S tem, ko je proces izgubil paralelnost, kriterij sočasnosti, je stvar zaplavala v negotove vode.

Če referendum pade, potem ostane zgodba približno taka, kot je bila po padcu sporazuma Drnovšek-Račan, ki ga Hrvaška ni ratificirala. To ni bilo pravno dejstvo, bilo je politično dejstvo in arbitražni sporazum na nek način to jemlje v ozir, tako mi vsaj pravijo tisti, ki so ga sestavljali. Potem bo potrebno poiskati druge poti. Tudi ko so se Francija, Nizozemska ali Irska z referendumi opredeljevali do evropske ustavne pogodbe z zavrnitvami, se je to vzelo na znanje. Ne preostane drugega, kot da vzameš na znanje demokratično voljo ljudi. Tukaj pa je bila vlada tista, ki si je želela referendum. Ni kaj moralizirati. Ne bo enostavno in prijetno, ampak to ne bo prvo neprijetno dejstvo. Če referendum pade, bo pač treba znati s tem živeti in iskati rešitve naprej.

Ena od stvari, ki jih pri nasprotnikih sporazuma najbolj pogrešamo je njihova vizija o tem, kaj naj bi se zgodilo, če sporazum na referendumu pade. Kakšne so po vašem mnenju alternative?

Mislim, da je kar nekaj možnosti, da gre zadeva v bolj verodostojne vode. Ena od teh, na katerih bi Slovenija morala vztrajati je, da se kolikor je mogoče vzpostavi stanje na dan 25. 6. 1991, ko sta bili obe državi razglašeni.  Mislim, da je zelo pomembno, da je Hrvaška v tem času sprejela pozicijo, da enostranska dejanja ne morejo biti podlaga za dokončno razmejitev. Ne moreš nekaj zasesti, potem pa iz te pozicije zahtevati sredinsko črto. Mislim, da je najprej treba vzpostaviti verodostojne podlage za reševanje, potem pa se je potrebno dogovoriti za neko simetrijo. Zdaj imamo spet asimetričen pristop – Hrvati bodo sporazum sprejemali z dvotretjinsko, mi z navadno večino in z referendumom. Na referendumu imajo ljudje vedno možnost tudi do opredeljevanja do trenutne vlade in ne le do problema o katerem so vprašani. Mislim, da je bilo že nekaj pristopov, ki so postali asimetrični. Enkrat bo potrebno najti pot, malce mimo televizije, ker se pri nas preveč stvari dogaja pred kamerami. Treba bo najti politično rešitev, ki bo vodila do zmage Slovenije, Hrvaške in Evropske zveze. Te poti trenutno ne vidim. Ne vidim nobene potrebe, da se bije plat zvona, temveč, da se ravna politično odgovorno.

Še v vprašanje z evropskega vidika, kot evropskemu poslancu. Vaša Evropska Ljudska stranka arbitražo podpira, tudi premierka Kosorjeva sodi v krog strank desnega pola. Kako naj tolmačimo to neusklajenost?

V evropski ljudski stranki razumejo naše vprašanje, zakaj se gospa Kosorjeva iz sestrske stranke, ni oglasila pri nobeni sestrski stranki v Sloveniji in je zadeve urejala samo z levo vlado v Sloveniji. Boljše bi bilo, če bi se o tem pogovorili, morebiti bi lahko marsikatero vprašanje razjasnili na tej ravni. Če danes govorite s politiki evropske ljudske stranke, vsak razume Slovenijo, da noče biti geografsko prikrajšana država, da se vse skupaj ni začelo zgolj 25.6.1991. Izpostaviti moram, da je prišlo tudi do napačnih interpretacij, kar se tiče Vatikana. Če se dve vladi dogovorita, bi bilo nenavadno, da bi bil kdorkoli proti. Ni pa šel Sveti sedež študirat sporazuma, ker to ni njegova naloga. Nenavadno bi bilo, potem ko sta dve vladi to sprejeli, da bi papež rekel, da je on proti. To bi bilo nenavadno. Te reakcije so normalne. Ne pomenijo, da se sporazum podpira, so le za tako ali drugačno konkretno rešitev. Jaz na tem ne bi preveč gradil, kot nekateri gradijo. Ko je bil predsednik evropske ljudske stranke Wilfird Martens v Ljubljani, smo mu povsem verodostojno predstavili situacijo in tudi on nas povsem razume, da Slovenija noče biti geografsko prikrajšana država.

Koliko je Evropi resnično do tega, da se reši ta problem, ali bi se vendarle le radi rešili nekega problema ?

EU želi, da se ta problem reši, zato se je angažiral komisar Renh, predsednik švedske vlade Rainfeld in še kdo drug. S to željo, da se ta problem reši, bodo tudi nadaljevali. EU si želi, da problemov ni, hkrati pa se zaveda, da ima Hrvaška tudi še druge podobne probleme, Slovenija tega ni nikoli izkoriščala, za dosego svojih ciljev.

Arbitražni sporazum javnost v veliki meri dojema kot projekt premierja Boruta Pahorja. Ta v svojem političnem delovanju nasploh veliko solira. Koliko manevrskega prostora sploh ima v okviru koalicije, ki jo vodi in kolikšen je domet njegove politike zmanjševanja nasprotij?

Pahor je ta projekt vzel precej na svoje ime. Tako lahko razumemo njegove javne izjave. Osebno z njimi nisem najbolj zadovoljen. Predsednika vlade se lahko tudi zamenja, problem pa ostane. Želel bi si, da bi bilo ob tem večje soglasje. Čeprav znotraj koalicije očitno soglasje je, je pa res, da za Desus nikoli ne vemo, kakšno stališče ima znotraj koalicije. Tukaj je še pravnik g. Pavliha, ki prihaja iz vladnih vrst in je proti. Skratka, jaz bi si želel drugačnega pristopa, ki se žal ni zgodil. Ni tako enostavno v Sloveniji pridobiti  politično enotnost, ampak vsaj potruditi se je treba za to. Nsi v drugi fazi ni bila konzultirana, v pri fazi smo bili. Žal mi je, da ni bilo poskusa pridobiti širšega soglasja. Ko gre za ozemlje, to ni mačji kašelj. To je bistveno vprašanje države in tudi predsednik vlade ga ne more vzeti samo na svojo dušo.

Trenutno je NSI v javnomnenjskih anketah ponovno v vzponu in redno prehiteva nekatere manjše parlamentarne stranke. Kaj bi se dalo narediti za to, da bi lahko svojo usodo ponovno vzela v svoje roke in ne bi bila odvisna zgolj od zunanjih okoliščin, tj. tem, ki so v ospredju trenutne pozornosti, kot je trenutno družinski zakonik?

Stranka se je zavedla vzrokov za svoj poraz. Bolj gradi svoj profil. Želel pa bi si razvoja, v katerem bi Nsi, v kateri je ostalo največ nekdanjih krščanskih demokratov, pridobivala. Ampak ne zato, ker so ljudje proti temu, kar imamo sedaj, ampak da bi volili za njen program, za njen način dela, za skupno dobro. Pri nas je večina volitev PROTI. Mislim, da bo boljše, ko bodo volitve tudi ZA. Nsi ima tukaj priliko, da normalizira slovensko politično sliko z močnim demokrščanskim profilom. Mora pa ugotoviti, kako se doseže širino, ne samo globine. Tem je danes dovolj. Videli smo, kako  zgleda svet, če vrednostno iztiri. Tukaj Nsi prihaja z vrednotami. To je bistvena tema. Iz te govorice morajo iziti tudi konkretni programi. Nsi je razvila zelo dobre načelne pozicije, dela tam kjer more, treba pa je misliti na celoto, priti je treba s programom, ki ga bo posvojila širša javnost, kot se je to nekoč že zgodilo.

Kako kot praktični katoličan ocenjujete odziv Cerkve v svetu in pri nas na val škandalov, ki jo pretresajo v zadnjih mesecih?

Vse poteze in odločitve Cerkve, ki so v prid zavarovanju človekovega dostojanstva, ki so proti zlorabam in pomenijo transparenten odnos do teh problemov, da se o tem govori, pomagajo Cerkvi in vodijo v razčiščenje in v očiščenje. Seveda je treba upoštevat tudi dejstvo, da se po svetu, žal, tudi v Evropi v tem času krepi kulturni boj proti Cerkvi. Vendar to jemljem kot političen in ideološki poskus obračunavanja s Cerkvijo. Cerkev mora dati jasen signal, da bo nadaljevala s svojim poslanstvom. Ima veliko poslanstvo v času krize in ukvarjati se mora z vzroki svoje lastne krize. Čim bližje bo temu kar je njeno osnovno načelo ljubezni do bližnjega, čim bolj bo to razumela v današnjem aktualnem trenutku, prej bo širše sprejeta.

Smo tik pred Slovenskim Evharističnim kongresom v Celju. Se ga boste udeležili? Kaj lahko takšna manifestacija sploh pomeni v današnjem slovenskem trenutku?

Ne vem še, če bom takrat v Sloveniji. Če bom, se ga bom udeležil. Želel bi si, da bi nam kongres pomagal naprej. Tisti, ki so to zasnovali, so imeli namen poglobitve našega krščanstva v času, ki ga živimo. Ves čas sem prepričanja, da ni krščanstva brez misli na drugega, na bližnjega, drugačnega, na tistega ki živi ob nas, ki je lahko zelo reven, drugačen, ki je lahko zelo pomoči potreben. Vse take manifestacije gledam skozi vprašanje, koliko bomo lahko skozi to bolj kristjani. Bolj kristjani pa ne moremo biti samo tako, kar mislimo sami o sebi. Pomembno je, da nas kot take vidijo tudi drugi. Drugi pa imajo o nas včasih zelo drugačno mnenje, kot ga imamo sami o sebi. Ne glede kako se to imenuje, bi si želel, da tisto kar delamo skupaj, delamo z namenom, da bi prispevali k sožitju in spoštovanju človekovega dostojanstva, predvsem pa, da bi prispevali k večjemu veselju do življenja v Sloveniji.

Preberite tudi prvi (Dediščina Demosa) in drugi del (Katoličani v politiki) intervjuja z Lojzetom Peterletom.

foto : Jože Bartolj

Prijava

Za komentiranje se prijavite