Opomba: Osvežili smo enega od komentarjev o arbitražnem sporazumu iz časa referenduma o tem dogovoru.
Do referenduma o arbitražnem sporazumu nas loči le še dober teden. Opozicija je pravilno opozorila na dva elementa: na (upamo) neresnično besedilo v hrvaškem zakonu o ratifikaciji arbitražnega sporazuma in na najmanj nespretno izražanje vladnih predstavnikov, ki kar naprej ponavljajo, da Slovenija nima dostopa do odprtega morja, da se je umaknila itd.
Zaskrbljujoče je, da spornega besedila v hrvaškem zakonu vlada – tako se zdi – sploh ni opazila, pa tudi sedaj nanj ne reagira. Vlada tu javnosti ni nalila čistega vina – da ne govorimo o hrvaški strani, ki se je – žal – spet pokazala za neverodostojno.
Govorjenje vladnih predstavnikov o sedanjem statusu quo je pravno nedopustno in politično sporno, saj implicira, da je Slovenija nemočna pred enostranskimi ravnanji Hrvaške. Proti njim ni sprejela efektivnih ukrepov (z izjemo Mure tudi Janševa vlada ne!). Kako naj zaupamo, da bo Hrvaška spoštovala dogovorjeno tudi v primeru, da arbitražni sporazum reši vprašanje meje?
Kaj je v ozadju slabe presoje Britancev?
Zelo zaskrbljujoča je bila novica o pobudi britanskih veleposlanikov v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, naj srbski predsednik Tadić posreduje za ugoden izid arbitražnega referenduma in morebiti tudi v odnosih med Slovenijo in Hrvaško. Če je britanski diplomaciji tokrat treba pripisati zelo slabo presojo, pa se po drugi strani lahko tudi vprašamo, ali so morebiti k razumevanju slovensko-hrvaškega spora, kakršno se kaže iz te britanske pobude, nemara prispevala tudi slovenska sporočila britanski diplomaciji? Ali se morda motimo, ko v ozadju vidimo preveč servilno politiko sedanje slovenske vlade do Beograda in napačno ustvarjanje vtisa, da med Hrvaško in Slovenijo vladata le še ljubezen?
Tudi napake naše opozicije
Po drugi strani ni modro govorjenje SDS, ki eksplicitno izraža nasprotovanje rešitvi problema z mednarodnim pravom. Niti opozicija ne sme dajati vtisa, da ima kaj zoper mednarodno pravo, saj nas to postavlja zunaj njegovega okvira, domnevna hrvaška “ljubezen” do mednarodnega prava pa je bila dolgo tudi eden od hrvaških argumentov, s katerim so zlahka kazali na Slovenijo, ki da se pravu izogiba. Slovenija ima tudi mednarodno pravne argumente za svojo verzijo razmejitve! Tudi zunanja pravičnost, na katero tako slepo prisega opozicija ni zveličavno, napačen pa je tudi strah pred Meddržavnim sodiščem. V nasprotju s splošnim prepričanjem, to sodišče ne sodi “paragrafarsko” (kakor si morda pod besedo “mednarodno pravo” predstavljajo nasprotniki arbitraže), ampak vedno želi rešiti problem, torej najti rešitev, ki ni le mednarodno-pravno vzdržna, ampak bo tudi obe stranki v postopku pustila brez prevelikih frustracij in kolikor je mogoče zadovoljni. In še to: opozicija ima sicer prav, ko poudarja, da je Piranski zaliv v celoti nadzirala slovenska policija, a seje prazne upe, da bi nam lahko kdorkoli prisodil Piranski zaliv v celoti. Takšna obljuba je nerealna; realno pa je, da v zameno za to, da se odrečemo celotnemu zalivu, dobimo več drugje.
Žalostno dejstvo je, da Hrvaška nima interesa, da bi s Slovenijo našla dvostransko rešitev, v kateri bi Hrvaška prepoznala in upoštevala slovenski strateški interes do teritorialnega stika z odprtim morjem – pravice, ki se ji ni moč odreči na osnovi preveč naivnih pogledov, kako bodo v Evropski uniji, v kateri bo tudi Hrvaška, vse meje padle. V vsakem primeru in še posebej, če bo arbitražni sporazum 6. junija padel, bo potrebno delati na krepitvi odnosov s Hrvaško, takšni krepitvi, v kateri bodo jasno in iskreno identificirani ključni interesi ter nato s kompromisom tudi uresničeni. Nasprotniki arbitraže bi torej izpadli veliko bolj odgovorni in razumnejši, če bi dali jasno vedeti, da je ključ do rešitve lahko le v resnično kakovostnih odnosih med državama. A k temu je v poduk Pahorjevi vladi treba enako jasno dodati, da smehljanja pred kamero in popuščanje v bistvenih zadevah prav tako ne pomenijo kakovostnih odnosov, še manj strateškega partnerstva, za katerega bi si s Hrvaško bilo smiselno prizadevati.
Z odločitvijo za arbitražni sporazum tvegamo, da bomo prišli do rešitve, ki bo za Slovenijo frustrirajoča in kot taka ne bo predstavljala temelja za kakovostne odnose. Za to je glas ‘za’ arbitražni sporazum glas le za fasado dobrih odnosov. Po drugi strani bo padec arbitražnega sporazuma težko, a jasno sporočilo Hrvaški, da je slovenska javnost globoko nezadovoljna z dolgoletnim odnosom hrvaške politike do Slovenije, a bo hkrati slovenske pogajalce oborožil z argumentom, ki ga ni moč ignorirati.
“Blokiranje” zaradi prejudicov, ne zaradi nerešene meje
Slovenija naj nadaljevanju hrvaških pristopnih pogajanj o poglavju 31 (zunanja politika) ne nasprotuje zaradi tega, ker Hrvaška pač ne pristaja na slovenski pogled na razmejitev (do tega ima Hrvaška pravico), ampak zaradi tega, ker je po letu 1991 na meji samovoljno, enostransko začela spreminjati tedanjo jurisdikcijo. To pa pomeni, da mora slovenska vlada priti jasno pred svojo javnost in povedati, do kam je segala jurisdikcija 25.6.1991. To bi bil lahko zemljevid, ki bi ga lahko Pahorjeva vlada pokazala brez strahu tudi sedaj, pred arbitražo. Nenazadnje, bi takšen zemljevid lahko bil dobra osnova, okrog katere se lahko slovenska politika vnovič poenoti – obe strani pa spokorita, ker sta v zadnjih dvajsetih letih dopuščali hrvaško spreminjanje stanja na terenu.
Hrvaška mora stanje na meji vrniti na položaj iz leta 1991, slovenski organi pa zagotoviti, da ga tako tudi ohranimo. Če bo to izpolnjeno, ni nobenega razloga, da bi Slovenija “blokirala” hrvaška pristopna pogajanja. Z vrnitvijo na stanje 25.6. 1991 pa bi Slovenija tudi že praktično rešila mejni problem.
Slika: MZZ
