Kar se ni posrečilo Kolindi in Türku, je uresničil Andrzej Duda

2
Foto: Igor

Mogoče je bil pa ves cirkus, ki je obdajal poljske predsedniške volitve, nekoliko pretiran. Dobro, trmasto vztrajanje vladajoče stranke, naj bo glasovanje sredi najhujšega otepanja s koronavirusom, je bilo neumno. Ampak sicer se ni zgodilo nič zelo posebnega.

Kar se ni posrečilo Kolindi in Türku, je uresničil Andrzej Duda

Andrzej Duda je res zmagal z minimalno razliko. Nazadnje se je števec ustavil pri 51 odstotkih. Toda prvič je za predsednika srednje- in vzhodnoevropske sploh ni samoumevno, da zmaga tudi v drugo, pa naj velja še za tako priljubljenega. O tem bi lahko marsikaj povedali Danilo Türk, Ivo Josipović, Kolinda Grabar Kitarović in Dudov predhodnik Bronislaw Komorowski. Tudi presedniki, ki so mandat ponovili, denimo Borut Pahor in Miloš Zeman, so se prerinili skozi šivankino uho prav tako kot Duda.

Drugič je bila izjemno tesna večina poljskih glasovanj o predsedniku. Pred petimi leti je Duda, takrat res kot outsider, slavil z 51,5 odstotka glasov. Aleksander Kwasniewski je leta 1995 proti Walensi, ki je bil tokrat glasen podpornik Dudovega protikandidata Rafala Trzaskowskega, zbral nekaj manj kot 52 odstotkov, Bronislaw Komorowski leta 2010 proti Jaroslawu Kaczynskemu 53 in Lech Kaczynski pet let prej proti Donaldu Tusku 54 odstotkov. Edini res prepričljivi zmagovalec po letu 1990 je bil Kwasniewski, ko je v drugo leta 2000 slavil že v prvem krogu. Ravno tako je bilo za vse volitve značilno vidno nasprotje med zahodom in vzhodom države in med velikimi mesti in drugimi deli. V prvih so se bolje odrezali liberalnejši, v drugih konservativnejši kandidati. Letos ni bilo drugače.

Polariziranost volilnega telesa,  volilna udeležba se je približala sedemdesetim odstotkom

Da so ljudje tokratnim volitvam vseeno pripisovali nekoliko večji pomen, kaže predvsem volilna udeležba. Da se je povsem približala sedemdesetim odstotkom, je za poljske razmere izjemno. In priča o večji polariziranosti volilnega telesa od običajne.

Tudi sicer je volilni boj potekal v bolj črno-belih tonih kot večina drugih, vse od tistega leta 1995, v katerem sta se udarila tedanji protikomunistični junak Walensa in postkomunist Kwasniewski. Varšavski Rafal Trzaskowski se je od tradicionalnih poljskih svetinj skušal distancirati veliko bolj, kot sta to počela Donald Tusk in Bronislaw Komorowski, čeprav sta prihajala iz iste stranke, Državljanske platforme. Kot sem tudi na Časniku že opozarjal, je drsenje Državljanske platforme proti levi in v smer socialnega liberalizma zahodnoevropskega tipa v veliki meri posledica neugodne okoliščine, da se vladajoča stranka Zakon in pravičnost prodaja kot edina branilka osrednjih poljskih svetinj, narodne samobitnosti in poljskega katolištva, ki so bile praviloma skupne večini Poljakov ne glede na strankarsko pripadnost.

Duda je torej sicer zmagal, vendar je njegov mandat šibkejši kot v prvo, saj tokrat ni nastopil kot novinec, temveč kot sorazmerno priljubljeni dosedanji predsednik. Čaka ga težka naloga, da se po polariziranem predvolilnem boju izkaže za predsednika vseh Poljakov. Trzaskowski se je po drugi strani v predsedniški tekmi uveljavil kot nekak naravni vodja opozicije. Izziv zanj je, kako se upreti sirenskim glasovom z evropskega zahoda in pokazati, da je mogoč tudi liberalizem srednje- in vzhodnoevropskega tipa. Liberalizem, ki bo ob družbenih vprašanjih zmogel več prave samozavesti in spoštovanja izročil, kot je zmorejo zahodnoevropski kolegi, ki so danes sicer najglasnejši častilci varšavskega župana.

2 KOMENTARJI

  1. Ne vem, kaj bi bilo narobe z zmago Andrzeja Dude. Poljska ekonomija je dovolj liberalna tako z zakonodajo kot z davcno politiko odprta za investicije, da ni potrebe po kakem hudem liberalnem zasuku. Konzervativci se tudi na Poljskem kazejo kot bolj socialni in prodruzinski od liberalcev in levicarjev. Obenem zanesljivo bolje branijo tradicionalne vrednote in pridobitve preloma s komunizmom.

    Poljska je s sedanjo oblastjo na boljsi poti od vecine drugih evropskih drzav. Zelel bi le vec usmerjenosti v zmanjsevanje uporabe premoga. Skoda tudi, da ni uspela iniciativa, ki bi zmanjsala, ce ne preprecila abortiranje otrok z Downovim sindromom.

Comments are closed.