Apologija humanistike

1
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen. Opozarjanje na nujnost emancipacije ne bi bilo več potrebno, iskanje dinamike razrednega boja pa tudi ne. Prav tako bi lahko nekatere skrajnejše izpeljave liberalne misli v veliki meri izničile pomen tovrstne izobrazbe, saj je povpraševanja po njenih ”produktih” na trgu relativno majhno. To sicer ne izključe marsikdaj cvetoče humanistike v liberalnih državah govorim o radikalnejši izpeljavi misli. Richard Weaver je nekoč zapisal, da je človeka, protagonista velike drame, v kateri je na kocki njegova duša, zamenjala človeška žival željna potrošnje. Ne glede na to, kaj si bralec misli o religiozni fundaciji Weaverjave misli, pa je pretirano poudarjanje ekonomske sfere tisto, katero je naredilo tovrstno izobrazbo za odvečno. Naj pa že na začetku poudarim, da z besedo humanistika, mislim zgolj na izobrazbeno tradicijo. Beseda humanizem (in njene izpeljanke) je namreč postala tako splošna, da lahko pomeni že skorajda vse in na katero se sklicujejo skoraj vsi.

Zaton Izobrazbe

Glede na dejstvo, da dandanes vedno več mladih študira ter je stopnja izobrazbe vedno višja, se marsikomu zdi trditev, da je izobrazba v zatonu absurdna. In na prvi pogled se res zdi. A vendar nam točnejše definicije pokažejo, da je trditev točna. Richard Weaver razlikuje med izobrazbo in specializacijo. Slednja je resnično v velikem porastu. Veliko študentov, kateri jemljejo študij resno je po končanem študiju kar precej kompetentna na svojem potročju. Tega ne moremo zanikati. A vendar se splošna izobrazba zanemarja. Dovolj je npr. pogledati poučevanje slovenščine v četrtem letniku gimnazij, kjer se opušča celoten pregled književnosti 20. stoletja v zameno za komentiranje ”vsake črke” predpisanih del za maturo. Drugi pomemben pokazatelj pa je skoraj popolna opustitev latinščine v gimnazijah. Namen današnje ”izobrazbe” pa je dvojen in sicer: priučitev veščin potrebnih za nastopanje na trgu dela ter pridobitev nekakšne osnovne izobrazbe za funkcioniranje v demokratični družbi. Erik von Kuehnelt-Leddihn je opažal, da je v javnem mnenju pogost odpor tako do ”high-brow” intelektualcev kot tudi do nizko izobraženih kmetov, saj je nekakšna norma ”zlata sredina”. Vse to pa je v nasprotju z antično in srednjeveško figuro filozofa. Naloga le tega ni bila posedovati specifično znanje temveč ”odkrivanje” celovite in absolutne resnice. Materialističen pogled pa je tovrstne dejavnosti naredil za nepomembne.

Univerza kot podjetje

V duhu zgoraj opisanih načinov mišljenja pa je na udaru tudi univerza sama. Mnogi so si jo namreč začeli domišljati kot podjetje katero nudi storitve. Se pravi v zameno za denar, bodisi državi ali preko šolnin, posameznika bodisi izobrazi za opravljanje določenega poklica, bodisi mu nudi izobrazbeno izkušnjo. Takšen pogled je zagovarjal znani ameriški konzervativni mislec, William F. Buckley. V svoji knjigi God and Man at Yale je namreč postavil tezo, da je akademska svoboda zgolj krinka katera prekriva indoktrinacijo študentov v radikalne ideologije. Posledično pa je Buckley začel zagovarjati, da če študent plača, da bo izobražen v duhu prostega in krščanstva, naj tako tudi bo izobražen. Z denominacijskimi univerzami seveda ni nič narobe, marsikatere izmed njih so tudi odlične. Problem Buckleyeve misli pa leži drugje in sicer v redukciji izobraževanja na storitev kot vsako drugo. Tako smo torej lahko prišli od profesorjev kot ”skoraj plemičev”, v srednjem veku se je namreč od njih pričakovalo, da so živeli na plemiški način, do ponudnikov storitev, na ravni npr. turistične agencije.

Varuhi besede

Evropa je na svoji poti ”emancipacije” od tradicije tudi postavila humanistično izobrazbo v nižji položaj. Z konstantno željo po novem, po napredku, katera je stalnica vse od razsvetljenstva je namreč preučevanje starih zapisov, filozofskih tradicij itd. postalo nepotrebno. Evropa je namreč pozabila svoj izvor. Znani francoski filozof Remi Brague je postavil tezo, da izvori Evrope ležijo izven nje. Predniki večine evropejcev so bili namreč barbari, oddaljeni od sredozemskih centrov kulture kot so bili Atene, Rim in Jeruzalem. Evropejci so tako sprejeli dediščino klasične antike in krščanstva z namenom, da bi se vzdignili iz svojega barbarstva. Podobno je storil tudi Rim, ko je ugotovil svojo kulturno inferiornost naproti Grkom. Ta tuja dediščina je tako dopolnila že obstoječo kulturo germanskih, keltskih in slovanskih ljudstev ter omogočila razvoj evropske kulture. Tako se je najmočnejši evropski vladar zgodnjega srednjega veka, Karel Veliki, učil latinščine in antične kulture nasploh. Tukaj pa leži edina prava korist katero ima družba lahko od humanistike. Varovanje in nadaljevanje tiste tradicije katera je ustvarila našo kulturo. Študij klasične filologije in filozofije nas tako povezuje z izvori in iskanjem resnice, študiji jezikov in književnost s tradicijami in kulturami, študij zgodovine pa nas, po besedah Leszeka Kolakowskegam, ne uči življenja, temveč kdo smo. Upam le, da je to dovolj, da boste bili še naprej pripravljeni tolerirati našo ”nekoristno” dejavnost.

1 komentar

  1. Aktualna tematika.

    Pod opombo pa le, da ima danes že vsak kmet srednjo izobrazbo, mnogi kmetje pa imajo višjo ali visoko izobrazbo. Takšne so zahteve sodobne kmetijske dejavnosti.

Comments are closed.