Apolitičnost sodobne demokracije

13

Barroso1Politične odločitve so tiste, ki so sprejete na podlagi neke družbene vizije. Če vizije ni, tudi prave politike ni. Nadalje, če ni ne dojemanja, ne občutljivosti za pravičnost, družbene vizije ne more biti. Če ni razumevanja človeške narave in z njim opredelitve dobrega in zla, potem se razprava o pravičnosti nima kam upreti, marveč se izgubi v burnih oceanih filozofske špekulacije. Dobro in zlo pa nista pojma, ki bi se ju dalo sproti določati ob kavi ali pa v državnem zboru na ukaz združenih narodov. Prav tako nista nekaj relativnega, odvisna od vesti vsakega človeka. Obstajajo določene zakonitosti, skupne za vse ljudi, ki so nespremenljive. Človek pa je tako močno potopljen v subjektivnosti lastnega zgodovinskega položaja, da je glede razumevanja dobrega in zla precej kratkoviden, kar je razsvetljenstvo v lastni nadutosti, žal, spregledalo. Zato se moralo ne sme določati arbitrarno glede na modne muhe ali na trenutne potrebe družbe, temveč je treba biti zelo previden. Od vseh človeških družbenih organov je za tovrstna vprašanja še najbolj pristojna religija, ki mora usmerjati človeka k spoznanju dobrega in zla, ta pa si potem zgradi državo, ki ustreza temu razumevanju. Ravno tu se skriva tista neločljiva povezava med politiko in religijo, ki obstaja zaradi same narave stvari.

Politika je torej nekaj, kar je povezano z razumevanjem človeka in z urejanjem okolja, v katerem živi. Da bi politika in religija ne bili povezani, bi bilo treba religijo na nek način odrezati od morale in jo potisniti v območje zasebnosti ali čustvenosti, s čimer bi človeštvu odstranili moralno žlezo. To je možno in se v določeni meri že dogaja v liberalizmu. Liberalizem je sam po sebi nesposoben proizvajati moralnost, vendar jo črpa iz zalog preteklosti. Ko so zaloge izčrpane, nastopi stanje idejne poljubnosti, v katerem je 2+2 lahko hkrati 4, 5 ali 6, odvisno od trenutnega razpoloženja.

Krščanska demokracija je v Evropi nastala kot želja po reševanju problema politike in religije znotraj okvirov liberalističnega umevanja. Tradicionalni kulturi v svetu je poskusila izboriti čim več maneverskega prostora, kakršen je pač bil, in je pri tem igrala konstruktivno in nekonfliktno igro. Ne da bi zanemarjal vse pozitivne dosežke takšne drže, bi rad izrazil domnevo, da je bilo to gibanje delno zlorabljeno na prefinjen in subtilen način. Krščanska demokracija si je naredila relativno škodo s tem, da je priznala in utrdila položaj agnostičnega liberalizma na družbenem področju in podzavestno podprla zasebno – amoralno religijo in s tem, da se ni zoperstavila določenim slabim elementom neoliberalističnega modela na gospodarskem področju. Tudi, če je s tako držo pripomogla k dolgoletnemu blagostanju in miru v Evropi, je do neke mere žagala vejo, na kateri sedi. In sedaj ji Evropa pravi: »Hvala lepa za vaše sodelovanje, ne potrebujemo vas več«.

Če krščanska demokracija nima kake posebne vizije, potem je smisel takšnega gibanja vprašljiv. Če obstaja krščanska politična stranka z vizijo, ki je bolj ali manj ista, kot jo imajo nekatere druge nekrščanske stranke v parlamentu, ni potrebe, da se takšna stranka imenuje krščanska samo zato, ker se v statutu omenjajo judo-krščanske korenine Evrope. Krščanska demokracija, če bo zgolj skupnost poštenjakov, ki podpirajo parlamentarizem, tržno ekonomijo in Evropsko unijo in se dobro razumejo s škofom, bo ostala pri 4%, ker volivci (zlasti krščanski) pač ne bodo videli razlike med takšno ter drugo, nekrščansko stranko. In se bodo, kakopak, odločili za slednjo, ki nekako bolje obvlada državniški posel.

Pa vendar, to pomanjkanje vizije ni težava le krščanske demokracije, temveč celotne Evrope. Ob pomanjkanju moralnih žlez je postalo vprašanje pravičnosti skorajda nerešljivo in je družbena vizija prepuščena tistemu edinemu dejavniku, ob katerem se je človeštvo še sposobno zediniti: gospodarsko blagostanje. Namesto pravičnost, politiko skrbi »bussiness«. Takšno pomanjkanje vizije pripelje do stanja apolitičnosti, kjer nihče več ne ve, koga naj bi volil, ker nihče nima nobenih konkretnih idej. Celotna politika je odpovedala pri vladanju ter zgolj še upravlja in se za vsako pičlost izgovarja na vsemogočno »stroko«, ki izvaja pontifikat nad državno stvarnostjo. »Stroka spregovorila, politični spor končan«, bi se moral glasiti novi rek.

Krščanstvo nosi v sebi védenje, ki lahko reši nastalo situacijo. Zavedati se moramo, da je zadeva večplastna in da ni rešljiva kar čez noč. Vendar glede na to, da je celoten problem apolitičnosti in pomanjkanja vizije konec koncev problem morale in vrednot, se zdi, da je krščanstvo edino naravno zdravilo za Evropo. Morda ne v obliki neke »žlahtne konzervativne stranke« miroljubnih poštenjakov, temveč kot intelektualna in politična sila, ki se resnično opira na krščansko izročilo in v kateri vsak posameznik verjame, kar zagovarja in javno pove, kar verjame; a si hkrati ne dela utvar, da bo na hitro spremenil svet. Takšna politična sila bi morebiti uspela popraviti zdrave vezi med politiko in moralo ter med politiko in vero. Kakšna naj bo dejanska implementacija družbenega programa takšne politike pa je vprašanje, ki ga je potrebno reševati z veliko mero zgodovinskega znanja, politične modrosti, načelnosti, ponižnosti in vere. Ker, čeprav se v politiki ne sme »prodajati odrešenjskih idej«, kot pravilno ugotavlja znani slovenski teolog, je krščanska politika brez vere na žalost le še embalaža brez vsebine, ki vsake štiri leta znova preveri srečo na volilni loteriji.

Foto: Michael Cashman

13 KOMENTARJI

  1. K ončno se razstira resnica in temelj političnega in siceršnjega življenja. Zakaj je bilo to doslej prepovedano, tabuizirano. Poslušali in brali smo le rivalske očitke, nismo pa imeli priložnosti dojemati resnico in pot, ki nas in vse vodi naprej!

    Z globoko hvaležnostjo avtorju, da je zadel bistvo političnega in družbenega živlenja, ki zagotavlja uravnoteženo duhovno in materialno rast Slovenije!!!

    Presrečen sem, da je razkril to, na kar je že opozarjal Slomšek: da liberalizem brez krčanske duhovnosti, ne more zagotoviti trajnostnega uspešnega celostnega razvoja človeštva.

  2. Iskreno sem hvaležen tudi Časniku, da je omogočil objavo tega ustvarjalno čudovitega članka!

  3. Točno, rešitev uspešnega razvoja je krščanska vizija. Vendar ne formalistična, nevsebinska. Ne tista, ki si v življenju po svojem egoizmu razlaga stvarstvene življenjske vrednote glede resnicoljubja, pravičnosti…, s čimer omogoča kvazirešiteljem, da zavajajo s svojimi , za človeka in skupnost škodljivimi idejami.

  4. Takšna pristna vizija , pa zahteva notranje duhovno čiščenje nas vseh. Tako tistih, ki so blizu te vizije kot tistih, ki niso v njeni bližini.

  5. Upam, da , bodo bodoči članki iskali konkretizacijo te vizije, s katero se bo pokazalo, da ni to noben baubau za človeka in skupnost, ampak tisto, po katerem hrepenita, zavestno ali podzavestno.

    Tako veren kot neveren človek.

  6. S takšno vizijo in pristopom do družbenega življenja, bo odklenkalo politiki, ki že sama po sebi pomeni pokvarjenost.

    Le na takšen način bodo ljudje vzeli sodelovanje pri ustavrjanju skupnega dobrega kot zanimiv sestavni del življenja.

  7. zanimivo je tudi tole:

    Čim se je povečala materialna moč slovenske cerkve, se je navidezno povečala tudi njena politična moč.

    Vendar pa se je na drugi strani zmanjšala krščanska vsebina strank.

    In ne le to. Zmanjšala se je tudi moralna moč cerkve.

    Ta stvarstveni poduk, nalaga, da se cerkev mora ukvarjati s krrščansko duhovnostjo in ne z materialnostjo in politiko. To ne pomeni, da ni aktivno vključena v družbeno dogajanje in spremembe, vendar počne to na duhoven, ne pa na političen način.

    S tem doseže vsaj dvoje: Da dopusti, da je civilna družba nosilec stvarstvenih vrednot, sama pa se obvaruje stranpoti, v katero jo sili materializem in politika.

    Tudi med civilno krščansko pa tudi ostalo družbo in cerkvijo mora biti medsebojno kontrolni in pozitivni spodbujevalni odnos za uresničevanje pristnih stvarstvenih zakonitosti in vrednot. Najslabše je, če se takšen odnos duši oziroma zavira.

  8. Pod cerkvijo se zgoraj razume institucija, ne pa skupnost vernikov.

    Nekaj je še vnebovpijočega: Cerkvene zgradbe so trenutno strogo rezervirane le za domače verike. Zakaj?

    Zato, ker so nedostopne drugim. Zato, ker so trdno zaklenjene, da ne bi kdo občudoval njihovo lepoto in mir ter tako našel duhovni stik s stvarstvom.

    Zakaj niso odrte določene ure v tednu za domače in tuje obiskovalce, povsod po Sloveniji, da bi bilo to splošno znano.

    Zakaj nočemo pokazati svoje ogromno kulturno bogastvo, večje kot v katerokoli državi? Zakaj s tem ne pokažemo veluičino naših prednikov, ki niso vlagali v državljanske in druge vojne, ampak v duhovnost in visoko kulturo. In to povsod, brez izjem. Po dolinah in po hribih!

    Zakaj ne omogočimo nevernim in vernim, da se seznanijo s tem velikim duhovnim in kulturnim bogastvom, ki jim lahko omogoči, da bodo našli duhovni stik s stvarstvom.

    Zakaj smo tudi tu sebični? Prepričan sem, da bi verniki z veseljem dežurali v cerkvi in s tem storili mnogo dobrega drugim in sebi!

    • Zato, ker so trdno zaklenjene, da ne bi kdo občudoval njihovo lepoto …

      Zaklenjene so zaradi čisto nepostavnega vzroka, iz istega vzroka, kot vi, gospod Svitase zaklepate vaše stanovanje …

  9. Ve, da so zato zaklenjene. Tudi jaz imam stanovanje zaklenjeno, ko si ne želim gostov.

    Še nekaj let nazaj in vseskozi nazaj, cerkve niso bile zaklenjne, kar je sicer dokaz kako visok nivo odprtestvarstvenih vrednot je bil v družbi.

    Vendar to ne more biti izgovor, da ne bi smele biti več ob določenih dnevih in urah odprte zaradi duhovnosti ali zaradi turističnih namenov. Z ustreznim dežursvom se to da urediti.

    Ko sem bil nekaj nedelj nazaj na Sveti Kungoti pri Celju, sem doživel klavrno sliko. Sredi dveh planinskih domov, v katerih je bilo polno planincev oziroma turistov, je bila zaklenjena cerkev. Tako močno zaklenjena, da nisi mogel niti skozi režo videti notranjost. Nikjer ni pisalo kdaj je odprta in kdaj je maša.

    Pisalo tudi ni kakšna je zgodovina cerkve, po kateri spoznaš tudi zgodovino kraja.

    Alkoholno sem se lahko” okrepil”, duhovno pa žal ne.
    Takšna je usmeritev današnje kulture, pri kateri očitno sodeluje tudi cerkev.

    • Jaz bi vseeno razmišljal malo drugače: Cerkve so res zaprte, ker se ljudje pre malo zavedamo bogastva, ki je v njih. To ni bogastvo, ki bi se ga dalo odnesti domov v materialnem stanju. Ob polnih cerkvah bi kaj takega celo tistega, ki bi mogoče imel skušnjave po čem takem, to kaj hitro minilo.
      Problem naše družbe je zelo preprost. Imamo nekaj komunističnih izprijencev, ki so do te mere pokvarjeni, da se svoje duhovne bede niti ne sramujejo, temveč se z njo šopirijo tako nekako, kot so se pred leti Tito in njegovi sodobniki. No, sedaj se njihovi izbranci. Velik problem je materialna blaginja in duhovna izpraznjenost. Slednja bo poskrbela tudi za materialno. Človek se bo potem, ko bo začutil svojo večjo ogroženost, ponovno globlje zahrepenel po duhovnem, ker mu materialne dobrine ne bodo več na dosegu roke. Še predno bodo to praznino začutili najbogatejši, bo prišlo do velikih družbenih in moralnih sprememb. To bomo videli kmalu. Bo zelo zanimivo, zelo zanimivo.

Comments are closed.