Apokaliptični svet

0

Dopusti in počitnice so se za večino ljudi končali. Čas, ko smo si lahko napolnili baterije za nove izzive in skrbi, ki nas čakajo. Če ne drugega, so dopusti čas, ko se ponovno zavemo, da ne živimo samo za delo in kariero, temveč da so v življenju tudi ostale pomembne stvari, ki jih vse prepogosto zanemarjamo.

28. maja 1927 je C.S. Lewis v pismu svojemu očetu navedel citat iz eseja, ki ga je napisal Sir William Temple leta 1690, takoj za tem ko sta William III in Mary II zasedla britansko krono: „Zaključil bom z besedami Alphonsusa, z vzdevkom Pametni, kralj Aragonije – da med tolikimi stvarmi, s katerimi se človek ukvarja za časa svojega življenja, je vse ostalo ničevost, razen star les za zakurit, staro vino za popit, pogovor s starimi prijatelji, in stare knjige za prebrat.“…

Odvrnitev človekove pozornosti kot vir sreče

Eden najkontroverznejših genijev v zgodovini zahodne misli Blaise Pascal je imel svojo interpretacijo o nesreči človeka. V svojem znnamenitem delu Pensees (misli) je v poglavju o diverzijah med drugim zapisal tole: “Odkril sem, da vsa nesreča ljudi izhaja iz enega samega dejstva, da ti ne morejo ostati spokojni v lastni sobi. Če bi človek, ki ima še vse življenje pred sabo, vedel, kako lahko z zadovoljstvom ostane doma, potem ne bi zapustil doma in odšel na morje ali oblegal mesto. Častnik v vojski ne bi bil podkupljen tako poceni, če ne bi bilo tako neznosno ostati v mestu; in ljudje iščejo pogovor in se udeležujejo iger, le zato ker ne morejo z zadovoljstvom ostati doma… Vendar po nadaljnem razmisleku, potem ko sem našel vzrok za vse naše tegobe, sem poskušal najti razlog zakaj je temu tako in našel le en pravi razlog, namreč, naravno uboštvo našega šibkega in umrljivega stanja, ki je tako bedno, da nas nič ne more potolažiti, ko o tem bolj skrbno razmislimo… Zato imajo ljudje tako radi hrup in vrvež, zato je zapor tako huda kazen, zato je pojem uživanje v samoti tako nedoumljivo. Zato je največji vir sreče v stanju kraljev, ko jih ljudje poskušajo neprestano zamotiti, in jim nuditi užitke vseh vrst.”

Shizofrenost slovenskih volivcev

V Sloveniji nam tovrstnih diverzij sploh ne manjka. Pred nami je vroča jesen. Na političnem prizorišču se obeta veliko ‚usodnih’ trenutkov. Najbolj magična beseda so predčasne volitve. No, volitve nasploh pa so stalnica političnega diskurza. Afere še dodatno podžgejo usodnost politike. Kot da gre za biti ali ne biti: osebni vzponi in propadi posameznikov, dramatičnost, usodnost, apokaliptičnost. Za to še posebej poskrbijo mediji, ki se napajajo z udarnimi, aferaškimi novicami. Navadni državljani dobivamo občutek, da smo del neke velike, usodne zgodbe. Da smo tik pred kolapsom sistema. Da smo na prelomnici, da je čas za povsem nov začetek, da so naše današnje odločitve usodne za prihodnje rodove. Še zlasti najbolj odgovorni politiki v tej državi čutijo, da imajo zgodovinsko poslanstvo, da rešijo narod. Od njih je odvisna prihodnost vseh nas. In v vsej tej zmešnjavi in poplavi dogodkov, afer, se nekje v daljavi svetlika luč, ki ji pravimo ‚predčasne volitve’. Kot 2. prihod Jezusa in sodnega dne. Vendar tokrat bo odločilo ljudstvo. Izdalo bo račun politikom in izreklo sodbo. Kakšna shizofrena situacija. Ljudstvo želi izbrati svojega voditelja, pa nima koga. Pahorja želi poslati na smetišče zgodovine, Janše ne želi, Janković noče v politiko, politični analfabeti so prevelik riziko. Ostane nam le še prihod odrešitelja z neba, a kaj ko ljudstvo tudi v to več ne verjame.

Slovenija v tem seveda ni izjema. Zdi se, da se ves svet vrti vedno bolj pospešeno, srčni utrip sveta postaja vse hitrejši. Napredek je pravzaprav sinonim za ustvarjanje tehnologij, ki naredijo moderni svet še bolj zgoščen, še bolj pospešen in še bolj ‘diverzijujoč’. Ena izmed posledic tega je, da zavoljo manj pomembnih stvari zanemarjamo tiste, ki bi morale biti bistvene. In ko stvari ne gredo po naših načrtih, postanemo vse bolj zaskrbljeni, zafrustrirani, breme postaja pretežko.

Nazaj k bistvenemu

Dobro je, da si vsake toliko časa prikličemo v zavest našo življenjsko premico in smoter našega življenja. Vsak na svoj način in vsak v skladu s svojo filozofijo. Naj vsakdanje malenkosti in skrbi ne zameglijo bistvenega.

Kristjani imamo svoje osnovno vodilo v Svetem pismu. Psalm 1, ki govori o dveh poteh življenja, pravi: „Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči. Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.“

Viri:
Hooper W. (ed.): The Collected Letters of C.S. Lewis, Volume 1: Family Letters 1905-1931. New York, 2004.
Pascal B.: PASCAL’S PENSÉES

Foto: ReelLoop