Apatija tudi med najboljše?

sl_i_politika1_1979_bKadar je v sedlu (večinsko) demokratična vlada, ni razgreto ozračje samo med birokracijo, sindikati, odzadnjimi strici, mediji itd. Ves naprožen je tudi vsak državljan, ki je prepričan demokrat. Pozna domala vso ministrsko ekipo po imenih, mnoge poslance prav tako, brska za kakim zrnom resnice pod okupacijo kontinuitetnih medijev, preceja njihove navijaške ali sovražne komentarje, da bi po enem ali drugem postopku prišel do kakega uporabnega destilata. Zanima ga, kaj se dogaja, kam stvari gredo, kako napredujejo. Seveda je tako zato, ker Sloveniji vlada tista stran, ki daje upanje, da gremo naprej. Če že ne reflektirano, pa vsaj instinktivno čuti, da se nekdo trudi za nekaj dobrega. Pri tem pa je treba biti na tekočem in vsaj z besedo tu in tam trend podpreti. Ni naiven. Ve, da tudi na demokratični strani ni vse zlato, da so se vanjo zalezli razni dobičkarji, oportunisti in potaknjenci. A v celoti gledano je to stran, ki nam je dala svojo državo in nas skuša otresti vsaj najbolj grobega enoumja. Z njim pa vsakršne krize, vključno z ekonomskim zaostajanjem.

Eden osrednjih uspehov, ki ga imajo kontinuitetniki v žepu, je to, da so uspeli zamazati politiko kar počez. Ugotovili so, da so v zatečenem stanju (beri: v splošni prevladi) dosti na boljšem, če pavšalno degradirajo skrb za skupnost. Oni dvakrat niso na škodi; po eni strani zato, ker jim za njihov lastni delež umazane politike resnica daje prav; so torej pač brez sramu pokvarjeni, če to že pride na dan, po drugi strani pa imajo nešteto možnosti, da sebe iz kloake, ki so jo zvarili, prek novinarskih in drugih skopljencev izvzemajo. Tako so po potrebi kulturniki, znanstveniki, menedžerji, sindikalisti, strokovnjaki vseh vrst itd., pri čemer nikogar ne moti, da bodisi sedijo v parlamentu, so celo župani, ministri ali pa kar predsedniki strank.

Porazen vpliv pa ima počezno blatenje politike za demokratično stran. A priori se jih drži vsa nesnaga, ki jo je v totalitarizmu in tranziciji pridelala kontinuiteta. (Zlata vredna je potem kaka Hilda Tovšak, ki je seveda neovrgljiv dokaz, kako so »vsi isti«.) Tragikomično je, da razni veljaki (ki sicer ne bi šli v Stožice prepevat butaram, kljukastim križem ali zvezdam, kot to počne naša rdeča elita), praviloma nikoli (!) ne zastrižejo z ušesi, ko jih Ambrožič ali kak drug novinar lisjaško spelje v te teme. Pa so med njimi vse mogoče veličine, vse tja do akademikov. Bebasto in brez distinkcije puščajo osla, ki se noče vnovič speljati na led, na trdnih tleh, in že spodrsavajo … Pridno pavšalizirajo o politiki in pomagajo graditi narobe Slovenijo po načrtih neoboljševikov. (Mimogrede o tehle boljševikih, človek noče biti grob, kot zna biti resnica, in jih ljubkovalno imenuje kontinuitetniki, a denimo po tisti ekstatični orgiji v Stožicah ne manjka več dosti, da bodo užaljeni, če jih ne bomo poimenovali avtentično – podobno kot se je spreminjala politika mehkega č-ja najrazvpitejšega župana).

Ideologija zamazane politike uspava povprečnega državljana. Ne samo uspava. Toliko ima še v kosteh starodavne krščanske vzgoje, da je prepričan, kako plemenit je, če se ne peča s pokvarjenostmi. Tako je apatičen tudi takrat, ko nam vlada (kolikor toliko) demokratična stran. Pridno gleda poročila in benti čez videno, kot narekujejo ideološki kloni s FDV. Nekoliko se je pomiril šele zdaj, ko nam vlada koalicija sovjetskega nadiha. Seveda nima pojma, da ima oko tornada lahko kako prispodobo tudi v slovenski situaciji, kot jo je pred dnevi na Časniku grozljivo-sijajno opisal dr. Andrej Poznič.

Skratka, par odstotkom demokratov, ki v naši deželi niso uročeni s kontinuitetnim bajanjem medijskega enoumja, je bilo nemudoma jasno (pač tako jasno, kot so jasne stvari, ki jih samoumevno zagledaš pred sabo, če nisi slep), da so se z menjavo vlade nehalo režirano ulično razbojništvo, da so mediji spet klečeplazni na totalitarni način (če kdo pisne kaj neuglašenega, se zgodi, kot je tukaj nedavno pisala mag. Jaklitscheva), da socialističnih politikov, ki se grejo sindikate, ni na spregled, da je birokracija potešena itd. itd. To ni naša tema. Naša tema je na začetku sestavka, ko omenjeni demokrat zagreto spremlja dogajanje, kadar je vlada (pretežno) demokratičnega provenience. Ko pa pride na komaj kdaj malo prekinjeno oblast spet stožiška garda, pade (skoraj) vse tudi od njega. Željnega spremljanja je konec. Popade ga malodušje – kot povprečneže iz gornjih odstavkov. Upa, da je v tem vladanju čim več mrtvila, ker so akcije še bolj v zlo vsej Sloveniji. Z medijskimi osamelci zunaj orkestrirane večine je potrjen v slutnjah, da je celo vsa ideološka navlaka s Stalin- in jugonostalgijo, ki jo mečejo ljudem v oči, izključno v funkciji izigravanja tistih, ki delajo. Da denar mirneje odteka. Demokrat pa, precej osamljen, dela na svojem področju in čaka, da orkan izdihne. Obrambni mehanizem neugodnih časov pač. Da ga le prvi pomladni piš prebudi iz otopelosti …