Se napoveduje izstop iz apatičnosti v smeri politične in civilizacijske posurovelosti?

50
1656
Pater Branko Cestnik pravi, da apatičnost ni dobra tudi iz biološkega in psihološkega vidika. Foto: Youtube
Pater Branko Cestnik pravi, da apatičnost ni dobra tudi iz biološkega in psihološkega vidika. Foto: Youtube

Apatičnost množice, pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnosti elit. Apatični človek se lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Danes apatičen – jutri surov? Apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Ker je On učlovečen, mi pa ne.

Spet na razpotju

V gibanju Prebudimo Slovenijo opažajo, kako se krščansko in demokratično usmerjeni del javnosti umika s področja politične dejavnosti, ki lahko edina izpelje nujno potrebne spremembe v slovenski družbi. Stranke slovenske pomladi očitno izgubljajo podporo in privrženost volivcev, ki  vse  manj  prihajajo na volitve, referendume in politična zborovanja. Ob tem pa  narašča  samovolja vladajočih strank politične levice, kar že resno ogroža slovensko demokracijo in svobodo. Zaradi poraznih rezultatov pomladnih strank na zadnjih državnozborskih volitvah so stranke komunističnega in socialističnega porekla dosegle dvotretjinsko večino v parlamentu, kar jim omogoča tudi tako usodne odločitve, kot je sprememba ustave.

Tako so v začetku letošnjega leta člani gibanja Prebudimo Slovenijo ocenjevali situacijo v Sloveniji. Odločili so se, da o teh vprašanjih spregovorijo na Zboru kristjanov in ljudi dobre volje. Zborovanju so, ki je bilo v soboto, 17. marca 2018, so dali delovni naslov Spet na razpotju. Medse so povabili dr. Franceta Arharja, p. Branka Cestnika in dr. Tomaža Erzarja, s katerimi so se predhodno dogovorili o vsebini njihovih predavanj.

Pater Branko Cestnik je spregovoril o apatiji v slovenski družbi, predstavil je ključne razloge za njen nastanek. V zaključku predavanja pa se je dotaknil načela subsidiarnosti ali podpornosti. Njegovo predavanje smo tako razdelili v tri vsebinske sklope.

V nadaljevanju prispevka se tako lahko seznanimo, kako Cestnik zaznava apatijo in kako opiše pojavne oblike tega družbenega fenomena.

Apatičnost je pogubna. saj ni duhovno in moralno nevtralna

Spominjam leta 1999, ko smo tvorci in premišljevalci mladinske pastorale v Cerkvi na Slovenskem v okviru priprav na Sinodo pisali strateški dokument o prihodnosti dela z mladimi. Zanimivo je, da je ta dokument krenil ne toliko iz diagnoze šibke vere mladih kot iz diagnoze pasivnosti mladih. Takrat smo govorili o tako imenovani skušnjavi intimizma. Kot skavtski voditelj pa se spomnim velikega projekta za najstnike in voditelje. Izvajal se je leta 2001 v Novem mestu, udeležilo se ga je skoraj 1000 mladih. Nosil je naslov Briga me oziroma kot bi rekel »za Slovenijo mi nikakor ni vseeno«.

Skratka, problem apatičnosti v katoliškem prostoru tako ali drugače zaznavamo. Z njim se več ali manj načrtno spopadamo zadnjih 20 let. Morda je dandanašnji novo to, da zdaj točno vidimo, kako pogubna je družbena in politična apatičnost. Pred dvajsetimi leti smo to bolj slutili, zgolj teoretično predvidevali. Danes to okušamo in smo skorajda zagrenjeni ob vseh posledicah, ki jih apatičnost navrže.

Kaj je apatičnost?

Kaj je apatičnost? Grško »a-patheia« pomeni odsotnost čustev oz. ne-občutljivost, ne-čutečnost tudi ne-gibnost. Torej, nekaj nasprotnega od patosa, strasti (ki vznemirja, celo boli). Apatičnosti bi lahko po naše rekli »brez-strastje«. Podoben pojem je pasivnost. S tem, da je etimologija pasivnosti manj primerna. Pasiven izhaja iz latinskega »passivus«, ki temelji na glagolu »patere« = trpeti, prenašati. Kdo je pasiven? Tisti, ki »trpi« delovanje drugega na sebi; tisti, ki »prenaša«, kar mu delajo drugi dejavniki.

Če s poigramo z etimologijama: najprej si »apatičen«, čemur sledi kazen »pasivnosti«; oziroma, najprej se za nič ne brigaš, potem pa se ti zgodi, da moraš prenašati, kar ti neugodnega nalagajo drugi… Še kako aktualno!

Za pojav družbene in politične neodzivnosti, nezanimanja za skupno dobro, neudeležbe na volitvah,… pogosto krivimo apatičnost. Uporabljamo ta pojem, kar pa nam lahko skrči vizualno polje. Zato takoj spočetka povejmo, da moramo gledati širše, saj je apatičnost simptom za različna stanja, katera niso nujno vsa bolezenska in negativna.

Razširimo torej naše vidno polje:

  • apatičnost kot intimizem: ko se raje ukvarjam s svojimi čustvi kot z zunanjim svetom; ko na primer grem absolutno raje na poljudno predavanje iz psihoterapije kot na poljudno predavanje o civilni družbi;
  • apatičnost kot lenoba: ko se mi ne da, ko pričakujem, da bodo drugi storili namesto mene; lenoba je eden izmed sedmerih glavnih grehov – ne mislimo si, da nima vpliva na družbeno življenje!
  • apatičnost kot preračunljivost: ko pretehtam, da se mi ne splača;
  • apatičnost kot strah: ko se v širšem svetu ne znajdem in počutim ogroženega, pa sem zato raje kot polž v hišici;
  • apatičnost kot nesposobnost: ko se čutim neusposobljenega za delovanje v javnosti; ko nimam političnih veščin;
  • apatičnost kot zavedenost: ko se pustim prepričati, da mi ni treba, ker da imajo te stvari čez drugi; ali pa ko so me prepričali, da nisem primeren za družbeno dejavnost; (denimo: dominantna politika in njeni mediji te kot po njihovem neprimernega in zaostalega dolga leta te tiščijo vstran – v kanalizacijo; ko pokukaš ven, zavpijejo: »Glejte, podgano!«)
  • apatičnost kot egocentričnost: ko vidim le svoj popek in pol metra naokrog; zadovoljen s tem, kar imam;
  • apatičnost kot zavračanje kulturbojništva: ko je delovanje v javnosti skrčeno na spopad z »drugačnim«, mnogim ljudem pa prepir ne diši in se raje umaknejo; nekaj tovrstne apatičnosti je opaziti na Štajerskem;
  • apatičnost kot utopičnost: ko mislim, da je ta sistem itak najboljši in manj ko se vanj vpletamo, več napredka bo sam po sebi prinesel; to se rado zgodi v času hitre gospodarske rasti;
  • apatičnost kot moralizem: ko se nočeš spustiti v javni prostor, ker češ da je slednji itak ves skorumpiran in boš pokvarjenec tudi sam, če boš šel zraven;
  • apatičnost kot razočaranje: češ, sprijaznimo se, da v politiki velja negativna selekcija, in da se torej itak nič ne da narediti; ali pa nekje v Slovenskih goricah za avstrijsko mejo: sprijaznimo se, da s Slovenijo ni nič in da nam bo Avstrija dala, kar potrebujemo;
  • apatičnost zavoljo šibke demografije: neobvezno se vprašajmo: bi z enkrat več mladega prebivalstva, bilo toliko družbene apatije, kot je je?

Apatičnost ni duhovno in moralno nevtralna

Apatičnost ni dobra, saj kristjana poškoduje od znotraj. Po Johannu Baptistu Metzu je krščanstvo »mistika odprtih oči« (za razliko od vzhodnjaških mistik, ki so – denimo transcendentalna meditacija – »mistike zaprtih oči«, dobesedno). Je mistika, ker »nismo od tega sveta« in zremo onstran, v eshaton; je odprtih oči, ker smo hkrati »v svetu«, v družbi, v kateri se že uresničujejo prvine Božjega kraljestva. Če kristjani zapremo oči za okolico, soseščino, družbo, nenazadnje tudi za politiko, kmalu tudi mistiki več ne bomo. Učlovečeni Kristus nam bo vse bolj tuj. Čemu tuj? Ker je On učlovečen, mi pa ne.

Apatičnost množice, pomanjkanje soudeležbe in kontrole s strani množice, dovoljuje razrast samopašnosti in koruptivnosti obkoritniških elit. Zato ni prav le ob šanku s špricarjem v roki bentiti: »V naši državi oni zgoraj kradejo!« Temveč bi si moral reči: »Zakaj sem kot državljan dovolil, da oni zgoraj kradejo?« Tvoja apatičnost – njihova kraja, ta dva pojava sta povezana. Apatičnost se torej izkaže za moralno sporno, čeprav poskuša biti in se nam dozdeva kot moralno nevtralna.

Apatična, zaležana in politično zaspana množica se lahko na nepredvidljiv in hektičen način zbudi. Apatični človek se lahko hitro in iracionalno spreobrne v divjega človeka, nasilnega, drogiranega od neke nove fašistične ali komunistične ideje. Danes apatičen – jutri surov? Danes zleknjen s pivom in čipsom v roki pred televizorjem – jutri z razbijajoč z gorjačo izložbe? Ta dva pojava sta povezana. Ste opazili med mladimi komunistične zastave, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Ste opazili med mladimi fašistične in rasistične tendence, ki jih še pred desetletjem ni bilo? Se napoveduje izstop iz apatičnosti v smeri politične in civilizacijske posurovelosti?

In še bi lahko rekli, zakaj apatičnost ni dobra… Tudi iz biološkega in psihološkega vidika.

Se nadaljuje!

50 KOMENTARJI

  1. Zakaj apatija?
    Ljudje smo ob osamosvojitvi in v demokraciji pričakovali pravičnost in enakopravnost, zlasti pri privatizaciji skupne lastnine. Uresničilo se ni tisto, kar je prvotno načrtoval DEMOS.
    Prof. dr. Andrej Umek, SLS, bivši dvakratni minister ugotavlja: »Demosova privatizacija je predvidevala, da del takratnega družbenega premoženja pripade skladom, pokojninskemu, odškodninskemu in razvojnemu, preostalo pa se v obliki certifikatov razdeli med vse polnoletne državljane Republike Slovenije. S tako privatizacijo bi bilo v celoti zadoščeno ustavni zahtevi po enakopravnosti vseh državljanov«. Res je, da se tudi desni del slovenske politike še omotičen od volilnega poraza ni najbolj odločno uprl Drnovšek–Markovićevi lastninski zakonodaji, ni, na primer, zahteval njene ustavne presoje.«
    Berem:»Najostrejše stališče glede financiranja menedžerskih odkupov imajo v Slovenski ljudski stranki, kjer menijo, da zastavitev delnic kot jamstvo za kredit, s katerim se kupujejo prav te delnice, v resnem poslovnem svetu ni uveljavljena. Vedno je treba namreč zastaviti več od vrednosti posojila. Zato lahko ocenjujemo, da gre v nekaterih aktualnih primerih za izkoriščanje notranjih povezav in informacij, kar je v nasprotju z načeli transparentnega lastninjenja. Po njihovem bi v bankah, kjer ima država prek lastništva ustrezne vzvode, lahko sprejeli take usmeritve, ki bi podobne transakcije onemogočale. »V SLS smo za postopno umikanje države iz gospodarstva, razen v podjetjih, ki so ključna za domače gospodarstvo (bančništvo in zavarovalnice), ne nasprotujemo pa temu, da menedžerji kupujejo deleže v svojih podjetjih, vendar pod pogoji, ki so enaki za vse državljane.«
    (Vir: MAG; 21. november 2007)
    Prof. dr. Andrej Umek, nedavno jasno pravi:«Samo uspešna sanacija posledic ponesrečenega »Beneficiranega notranjega odkupa« lahko vodi do večje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in višje dodane vrednosti na zaposlenega. Le tako bomo izzive 4. Industrijske revolucije obrnili sebi v prid in Slovencem zagotovili višji življenjski standard, primerljiv z najuspešnejšimi državami EU. Prepričan sem, da je to v resničnem nacionalnem interesu in bi moralo biti cilj vsake odgovorne vlade.«
    Žal se problematična privatizacija, ki je glavni vzrok za bančno luknjo, premalo javno obravnava. To je najbolj nevarna, draga in usodna slovenska korupcija, je povedal švedski strokovnjak, ki je bil v Sloveniji odveč.

  2. Državljani smo želeli državo, kjer bomo varni in bo varna tudi naša lastnina. Samoumevno tudi plače in prispevki. Žal tega ni. Zaposleni bodo po novem zakonu le obveščeni, da delodajalec ni odvedel ZPIZ-u njihove prispevke, temveč si jih je zadržal, kar sicer ni vidno na plačilni listi. To je prikrita kraja lastnine zaposlenega v korist kapitala lastnika podjetja. Doslej je moral zaposleni to kar sam preverjati. Predsednica Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ana Jaklič pravi:«Če se ugotovi, da neki delodajalec ne plačuje delavcev, je to vendar kaznivo dejanje, mar ne? Zdaj so sicer začeli preganjati take delodajalce, ki ne plačujejo prispevkov, a dolga leta so celo tožilci trdili, da to ni kaznivo dejanje. Če bi vsem tem podjetnikom in direktorjem, ki tako ravnajo z zaposlenimi, onemogočili nadaljevanje opravljanja dejavnosti, če bi jih kaznovali, ne vem, če bi si to še upali početi.«
    Politika torej zopt sporoča zaposlenim:«Če ste okradeni za prispevke, je to le vaš problem! Pravna država vam je na razpolago!«
    Če delodajalec ni odvedel prispevkov, jih ni odvedel državi oziroma njeni inštituciji, ne pa delavcu. Zato pa mora poskrbeti država s svojimi inštitucijami. Kako je mogoče, da DZ RS sprejme zakon, ki krati lastninske pravice delavcev, kot pravi US?
    V Nemčiji velja zakon:»Delodajalec, ki pristojnemu zavodu ne plača prispevkov za socialno zavarovanje vključno s prispevki za delovno dobo, se ne glede na to, ali je bila plača izplačana ali ne, kaznuje z zaporno kaznijo do pet let.«
    Kako je mogoče sprejeti zakon v posmeh pravicam zaposlenih? Kdo je predlagal to spremembo zakona, ki ni krati lastninske pravice zaposlenih in ni v skladu z ustavo? Tudi strankn politične pomladi to ne moti, volivce pa gotovo.

    • Spraviti ljudi ob vse, tako da si bodo spet želeli nazaj v socializem !
      Da bodo prosili zanj.

      • Da,tudi jaz menim,da se skuša v Sloveniji spet uporabiti to staro Pijade-jevo vodilo . P.Branko nas skuša zbuditi k odgovornemu razločevanju duhov,posebno še mlade.

  3. Apatija, zakaj le?!
    »Vse nas skupaj mora biti strah!«, so zadnje, a iskrene besede ministra za pravosodje, mag. Gorana Klemenčiča, v zadnji Tarči o bančni luknji. Mar to vliva optimizem ali povzroča apatijo?
    Ta strah pretresa le državljane, saj je tarča tudi pokazala, da ta strah še ne pretresa ne politikov, ne osumljencev, ki se ob dosedanji ne učinkovitosti pravne države in premajhni kritičnosti medijev in javnosti, do problematične privatizacije in bančne luknje, počutijo še naprej varne.
    Mariborska cerkvena finančna afera, ki prispeva največ v bančno luknjo, omadeževana s razpečavanjem pornografije, zaradi dobička družbe T-2, tudi nima pravega moralnega epiloga, mnogim vliva apatijo. Vsi udeleženci Tarče, predstavniki tožilstva, policije in sodstva, na čelu s pravosodnim ministrom, so prepričani, da je bančna luknja politični problem, šele za tem pravni. V državi prava, kjer se pozna odgovornost, bi se javna razprava, Tarča, nadaljevala in to s politiki, ki so vodili državo, ko je nastajala bančna luknja. Ti bi morajo pojasniti, kaj so storili, da bi to preprečili, pa bi porastel optimizem, sicer se bo poglabljala apatija.
    Volilni sistem, kjer prevladuje interes strankokracije, ne pa volivca, povzroča veliko apatijo.
    Berem tudi, da se je kardinal dr. Franc Rode pred časom gostitelju Janezu Škrabcu, filantropu in mecenu, -tudi cerkvi in frančiškanom-, sicer pomembnemu članu Foruma 21, takole zahvalil: “Upam, da je bila to ura kulture, pospeševanje kulture. To je inteligentno, vi ste inteligenten človek”. Kaj je kardinal dr. Rode s tem v Škrabčevem skednju torej tudi povedal? Ali je to prispevek za optimizem ali za apatijo?

    • “Vse nas skupaj mora biti strah!”.. je rekel Klemenčič v pogovoru o bančni luknji, ki je pomagal sesuti Janšo, ko je ta rekel, da bodo kaznovali vse, ki so ustvarili bančno luknjo .. ?

  4. »Don Kihot”
    »Dolžan ni samo kar veleva mu stan, kar zmore, to mož je storiti dolžan!
    Na delo tedaj, ker resnobni so dnevi, a delo in trud ti nebo blagoslovi!«

    Simon Gregorčič pred davnimi leti.

    Kdo danes to še razume in ceni?

  5. Apatičnost je pri nekaterih tudi zaradi neznanja, neobveščenosti, nesposobnosti, saj ne vedo, kaj je prav in kaj bi bilo potrebno storiti.

    To neznanje je posledica njihove zasvojenosti z gledanjem športnih iger in resničnostnih šovov in drugih duhovno praznih oddaj, kar jim onemogoča, da bi imeli uvid v resnično življenje.

  6. Osnovni problem je, kako pritegniti ljudi za vrednotno življenje – tudi v politiki.

    Tudi dobri življenjski pogoji so pri nekaterih vzrok za politično apatijo.

  7. Izjemnega pomena je, da ima človek razvit čut domoljubja.

    Potem mu ni vseeno kaj se dogaja z njegovim domom.

    Potem bo aktiven državljan in domoljub!

    Koliko pa storijo mediji in še kdo, da bi imeli Slovenci razvit čut domoljubja?!

  8. Domoljubje bi moral biti normalen standard vsakega človeka, ki njemu in nam vsem v slovenski skupnosti omogoča solidno, varno in razvojno zanesljivo in vrednotno življenje.

  9. Odločilno vlogo imajo tudi politiki s svojim nastopom, programom, obnašanjem in delovanjem med ljudmi.

    Ali so magnet za ljudi, da gredo za njimi?!

  10. Ustavodajna večina tudi za levico ni dobra. Videli smo, da ni bilo niti poskusov, da bi Ustavo spreminjali v smeri vrednot levice. Koalicija se je ukvarjala le s kratkoročnimi interesi.
    In od kod nam takšna podpora volivcev? S čem smo si jo zaslužili? Nismo. Vi na desnici ste nam jo podarili z dobesedno malikovanjem Ivana Janše. Ljudje se vas bojijo…
    Igor Đukanović

    • Ne, glavna prednost levice-socialistov je njena permisivnost. T.i. desnosredinske stranke zahtevajo preveč reda in odgovornosti, ki leti na posameznika. Poleg tega socialisti menijo, da jim stvari po neki univerzalni pravici pripadajo, sami pa zanje niso pripravljeni vložiti nič.

    • Igor …”s čem smo si jo zaslužili” ..
      ——-
      Z všečnostjo, priljubljenimi oz. permisivnimi programi.
      Bi se otroci prostovoljno odločili za stroge starše ??

  11. Magnet za ljudi bodo, ko ne bodo suhoparno birokratski, odtujeni, neaktualni, nedostopni, nepremišljeno zaletavi, neučinkoviti, psihološko nepodkovani o javnem nastopanju in odnosih z ljudmi.

  12. Zanimiv bi bil konkretnejši odgovor, zakaj se ljudje desnice bojijo.

    Pomagaj k odgovoru, Igor.

  13. Ljudje so apatični, ker se nimajo na koga obrniti, ne na levici, še manj na desnici, da bi jim pomagal rešiti tegobe, ko ne delujejo inštitucije države. Pogosto skreganoo z elementarno logiko; primer kraja socialnih prispevkov, kratenje lastninskih ustavnih pravic, a nihče ne odgovraja, i.p.
    Ljudje se celo raje zatekajo samo k humatitarnim prostovljnim organizacijam, tudi Karitasu, ne zatekajo pa se k svojim izvoljenim političnim strankam, poslancem, ki smo jim državljani podelili, mandat, plačo in imuniteto, pristojnost in moč, za nadzor in ukrepanje.
    Stranke, poslanci (enako občinski svetniki) slabo komunicirajo z volivci, ne odgovarjajo na pisma, (javna) vprašanja volivcev. Stranka, ki bi se lahko pohvalila, kako je delovala z volivci, jim pomagala, koliko je imela kontakov z volivci, bi volivcem vlila optimizem in ne apatije….Saj le zadovoljni volivci nimajo apatije.

  14. Članek bi se lahko razumelo, kot da so si ljudje za svojo apatijo sami krivi. Pa temu ni tako. Avtor našteje kar v 12 alinejah različne vire oz. vzroke apatije. Predstavljajmo si, da je ob vsaki alineji vzvod, s katerim lahko apatijo povzročimo ali odstranimo! In opazili bomo, da ob vsakem vzvodu v Sloveniji stoji mišičnjak komi-kontinuitete, ki s silo preprečuje kakršenkoli premik. Podobno je je v celotnem zahodnem svetu, zlasti v EU. Vladajoči eliti z agendo razkristjanjevanja, raznarodovovanja, levičarske politične korektnosti,genderizma, multikulturalizma in islamizacije je uspelo obvladati vzvod, ki pospešuje apatijo, dokler se ne bo spremenila v državljansko vojno. Žal temu botruje tudi Katoliška cerkev, ki se je odela v popolno brez-strastje do svoje vere, ki ga je gojila pred stoletji, ko se je bila pripravljena zanjo tudi vojaško zavzemati.

    • Sarkazem:Da meč za rezanje ušes za pravega kristjana ni prava izbira sta Petru-in Cerkvi že davno dokazala Kristus in tudi zgodovina. Tisti meč,ki ga je prinesel Jezus pa nam je potreben za pretanjeno razlikovanje duhov…prav to med vrsticami pove tudi bc.

  15. Domoljubja nas uči tudi sveto pismo, saj zapoveduje ljubezen do bližnjih in do stvarstva.
    Stvarstvene zakonitosti so tiste, ki terjajo sonaravno sostvarstveno življenje v našem domačem okolju, začenši z našo vero in ostalo kulturno dediščino.

  16. Zakaj je Janša za nekatere tako antipatičen?
    Zato, ker :
    – terja ukinitev privilegijev na različnih področjih ter odgovornost
    – obsodbo totalitarizma in odpravo totalitarnega razmišljanja
    – ker je zelo domoljuben
    – ker je preveč konkreten o tem kaj je narobe in kaj je potrebno storiti.

    Res pa je, da bi lahko bolj izkoristil svoj najlepši nasmeh od vseh politikov. Ne vem zakaj ga tako skriva?
    Če bi svoj čarobni nasmeh večkrat uporabil, bi bil na splošno znan po njemu, ne pa po čemernosti ali samodržnosti.

  17. Včasih je Janša izrazno ciničen ali pa premalo dialoški, saj moraš sogovorniku dopustiti, da pove svoje, ne pa mu kar vskočiti v besedo, ko se z njim ne strinjaš in mu jo na ta način nasilno odvzeti.
    Glede tega bi se moral bolj zgledovati po Jožetu Pučniku, ki je bil prav tako neupravičeno zaprt, vendar mu to ni preprečilo, da ne bi bil vselej zgled velikega demokrata in pravičneža.

  18. Janša bi tudi moral upoštevati, da se z novinarji nima smisla bosti.

    Z njimi je treba zgolj intelektualno parirati.

      • AlFe , ni nujno , dejstvo je , da je anarhija v slovenski državi iz dneva v dan večja in “podgane” se počutijo vse bolj svobodne in predrzne ! Volitev v Sloveniji ne potrebujemo več , močno pogrešam učinkovito “deratizacijo”
        v razsuti slovenski politiki in med politiki , ki kljub bedi , ki jo preprosti ljudje jemljejo kot enega od načinov življenja , živijo na veliki nogi in nebrzdano lomijo in rušijo vse pred seboj ! Ministrski predsednik , kljub odstopu še vedno drži razrahljane vajeti v svojih rokah in nihče ne opazi , da se norčuje in nas obravnava kot idiote , ki jih drži pokonci samo še nagon preživetja kakor koli že , pošteno , ali s sprenevedanjem in goljufijo !
        Diskutirati o slovenski politiki in njeni zahojenosti , je izgubljanje časa in
        živcev , kar sedanji oblastniki s pridom izkoriščajo in se čudijo , koliko lahko
        slovenski človeček prenese in kljub vsemu ne stori nič dobrega zase in za družbo , je pravi čudež ! Naivni človečki ustanavljajo stranke in trgajo še tisto malo upanja na bolje ! V svoj prid so oblastniki celo tako predrzni , da
        v svoji želji po ugodju in slasti oblasti spreminjajo ustavo !

        Andrej Briški

        • “Ministrski predsednik , kljub odstopu še vedno drži razrahljane vajeti v svojih rokah in nihče ne opazi , da se norčuje in nas obravnava kot idiote ”

          Gospod Andrej,
          to sem danes dopovedoval sodelavcem v službi. Takoj se bolje počutim, ko ugotovim, da nisem sam takih misli. Hvala vam!

          • Več ljudi z enakim mišljenjem o pogubni vladi , kakršno pač imamo že več generacij , bi moralo stopiti na plan ! Ustvarjanje novih strank enomandatnic bi morali z zakonom
            ustaviti in pogledati resnici v oči !
            Lep pozdrav AlFe !

            Andrej Briški

    • Janez Janša je najdlje zagovarjal, menedžerske kredite in s tem tajkune in tudi on je vseskozi, odobraval ne plačevanje prispevkov za pokojnine za zaposlene, to je oškodovanje zaposlenih, ki bodo zato imeli nižje pokojnine. Janša je torej tudi zagovarjal kršenje ustavnih lastninskih pravic državljanom, kot je to zastavila levica! To so bile velike krivice.
      Janša ni nepreklicno odstopil, ko je stranka izgubila na volitvah, kot je to storil dr. Andrej Bajuk, kateri ni nikogar spraševal, če je odgovoren za poraz stranke, ker je vedel, kaj je res osebna odgovornost.
      Noben politik, kot tudi Janez Janša, ni doslej spregovoril o velikem slovenskem problemu in sramoti, to je o izbrisanih podjetjih. 50 tisoč ljudi že 17 let trpi posledice zakona, kakršnega ne poznajo nikjer na svetu. Zakonu je botroval tedanji minister Mitja Gaspari. Z njim so čez noč izbrisali na tisoče podjetij, dolgove pa prevalili na osebno premoženje njihovih lastnikov, tudi če so v podjetju imeli le eno samo delnico. Približno 18 tisoč podjetnikov naj bi država izbrisala podjetja proti njihovi volji in jim potem pobrala vse; razpadle so številne družine, nekateri so si v obupu vzeli življenje. Izbrisani podjetniki pravice na slovenskih sodiščih niso našli, zato so se obrnili na Evropsko sodišče za človekove pravice. Ukrep, da delničarji odgovarjajo s svojim premoženjem je neumnost. To je skregano z bistvom delnice v kapitalskih družbah, z bistvom d.o.o. , d.d. in delničarskim pravom. To bomo zagotovo po sodbi evropskega sodišča za človekove pravice državljani silno drago plačali, bolj kot za izbrisane
      To ni bilo pravično, ne demokratično. Janez Janša ni vzor pravičneža in ne vzor demokrata, saj do pravih spoznanj prihaja s težavo in zamudi. Ni pa edini.

    • Jože P. Damijan opozarja, da je luknja v državnih bankah nastala v času prve Janševe vlade, ki je podeljevala kredite za menedžerske prevzeme, mariborske cerkvene tajkune in financirala razne lizinške operacije.
      Janševa izjava: »Največja težava Slovenije je večmilijardna bančna luknja. Sestavlja jo 16 povezanih konglomeratov, ki so večinoma v lasti članov Foruma 21. Luknja ima jasno prepoznavne botre in barvo. Po grobih ocenah se je iz državnih bank in podjetij prelilo v okrilje tranzicijske levice med 200 in 500 milijoni evrov na leto.«
      Zato se Damijan v zapisu na svojem blogu vprašuje, ali je možno, da je Janša za trenutek izgubil prištevnost. »Ta bančna luknja je namreč nastala izključno v državnih bankah in nastala je izključno v času 2005–2008, ko je te državne banke nadzirala vladna koalicija pod vodstvom Janeza Janše. Kdo je tukaj nor?!«
      Damijan pojasnjuje, da sta državni banki NLB in NKBM, ki so ju nadzirali nadzorniki, imenovani od Janševe vlade, v letih 2005–2008 po tekočem traku podeljevali kredite za menedžerske prevzeme, mariborske cerkvene tajkune in financirale razne lizinške operacije. »To je dejstvo. Facti bruti.
      Damijan se sprašuje, kaj nam torej hoče povedati Janez Janša. »Da je kot predsednik vlade v obdobju 2005–2008 aktivno pomagal ‘tranzicijski levici’ pri ropanju državnih bank?! Da je morda slabo opravljal svoje delo, ker njegova vlada ni imenovala dovolj dobrih nadzornikov v državnih bankah? Da je morda slabo opravljal svoje delo, ker njegova vlada ni prodala večinskega deleža v NLB in tudi NKBM? Da je morda slabo opravljal svoje delo, ker njegova vlada ni imenovala dovolj dobrih direktorjev Kada in Soda?«

      • Sovražno vztrajno ponavljajoče neutemeljene trditve, kot na primer, da “Jože P. Damijan opozarja, da je luknja v državnih bankah nastala v času prve Janševe vlade, ki je podeljevala kredite za menedžerske prevzeme, mariborske cerkvene tajkune in financirala razne lizinške operacije”, so nepotreben politični aktivizem.

        Vlada Republike Slovenije ni pogodbenik bančnih finančnih instrumentov, kar je znano.

        Ker se sovražno neutemeljene trditve vztrajno ponavlja, smemo aktivizmu predočiti pristni temelj področij odgovornosti članov Vlade Republike Slovenije, ki je na podlagi prvega odstavka 114. člena Ustave Republike Slovenije, naslednji: “Predsednik vlade skrbi za enotnost politične in upravne usmeritve vlade ter usklajuje delo ministrov. Ministri so skupno odgovorni za delo vlade, vsak minister pa za delo svojega ministrstva.”

        • Ne vem, če je čisto tako. Vlada določi nadzor, da banke ne dajejo takih kreditov, kot s jih pač dajale. Ta nadzor je Banka Slovenije.

    • Hvala vam, gospa Amelie! Če pa hočemo biti pravični, bi ga mnogi veliko bolj sesuli od mene. Tudi gospod Franc Mihič.

  19. Narobe. Katoliki niso apatični. So kar profilirani.Poslušajte pogovor mamk po nedeljski maši na volilno nedeljo, koga bodo volile: ja Kučana, ko je tak prijazen, pa Turka, ke je taki gospod.
    Katolik 50+ večinoma še vedno slepo in ubogljivo sledi mainstreamu: “Ja, če pa tako piše v časopisu….so povedali pri poročilih…”
    Časopis prinese osmrtnice, pol še pa vse ostalo prebero. Poročila so pa pred kakšno turško ali mehiško nadaljevanko.
    To ni apatičnost. To je aktivna zaplankanost.

    • Bac , točno tako , boj se kvazi vernikov , vodijo jih zadrti tercialci , ki čas po Sveti maši uporabljajo za klevetanje in opravljanje in počnejo vse tisto kar s katoliškimi vrednotami nima nobene povezave , skratka , za njih je še vedno pošteno razmišljanje in predvsem mišljenje še vedno globoko v “resnicah” realsocializma-komunizma in njegovem dobro organiziranem delovanjem med izgubljenimi dušami , ki naj bi bile neoporečne v dejanjih in mislih , saj so vendar vendar vsako nedeljo in ob velikih praznikih prisotni pri Sveti maši , vendar takoj naslednji trenutek , ko zapuste hram Božji pozabijo na svojo zavezanost krščanstvu in se predajo razmišljanju in novicam medijev, ki širijo PRAVO RESNICO in dobroto oblastnikov , ki se vsak po svoji moči trudi še bolj pobebaviti sicer “poslušne ovčice” , ki iščejo resnico v medijih in pogrošnih TV nadaljevankah polnih “resnice in trpljenja” oboževanih akterjev , ki poosebljajo ideale tercialk in vernikov po default-u izprijene oblastne druščine , ki se trudi za vsako ceno ohraniti oblast in nadzor nad dogajnjem in poslušnostjo zmedenega in neodločnega naroda , k iz dneva v dan izgulja realni stik z narodu prijazno ureditvijo , ki si jo zasluži in želi !

      Andrej Briški

  20. Kakorkoli obračamo, razkolništvo na desnici desnemu bloku in državi gotovo ne pomaga.

    Vprašanje je, ali so tisti “desničarji”, ki vnašajo te razkole, tihi agenti levice ali le ne zmorejo osebnih zamer in nerealnih ambicij podrediti višjim ciljem preureditve države. Oboje je vredno obžalovanja. V vsakem primeru pa škodijo desnemu bloku in so soodgovorni za sedanje in prihodnje neperspektivno stanje v državi.

  21. Gospod Igor Đukanović, zgrešili ste vsebino teme. Tu raziskujemo apatičnost.
    Ta je bolj značilna za tiste države, ki jim je vladal levi totalitarizem. Zato pustimo napake desnih in »zmage« levice, ki sicer lahko začasno zmaguje, a povzroča apatijo. Vemo, da sta gospodarstvo in družba, vodena levičarskimi »strokovnjaki« povsod propadla prav zaradi apatije državljanov. Pod apatijo namreč kopnijo velike človeške rezerve, ki so sicer zaslužne za napredek in blagostanje.

  22. Potem pa, kot piše Bac, poslušajmo mamke in ugotovimo, da na desnici ni gospodov. Ni vitezov, bi morda raje slišali nekateri. Se strinjam.
    Tudi na desnici je preveč “uporništva”, ki je v resnici ravno tako odpadniško kot revolucija.

  23. G. Mihič, ne ponavljajte napadov na g. Janšo, dokler “na desni” nimate bolj sposobnega politika.
    G. Bac, ne zasmehujte mamk po maši oziroma katolikov 50+ , dokler niste organizirali redne prosvete po župnijah – to ni stvar župnikov, ampak Vaša in moja dolžnost, spoštovani Bac.

  24. Veronika, nikogar ne žalim. Govorim o svojih praktičnih izkušnjah. O doživetem, videnem in slišanem. Ste kdaj preverili, kako je, ko skušaš nekoga izmed te populacije prepričat, da odjavi Delo, Večer, Dnevnik ali Nedeljskega? Ali da naj ne voli Cerarja samo zato, ker je “tako uglajen”? Ali Rjavca ne zato, ker mogoče laže o 1000eur penzije? “Ja, koga pa naj? Janšo, ki samo krade in dela zdraho?”
    TRdim, da je večina katoliške populacije, ki je svoja aktivna leta preživela v socialističnem sistemu, še vedno globoko dojemljiva za vse, kar vidi in sliši od (nekoč) uradnih medijev in temu tudi sledi. Trdim tudi, da gre za tako globoko vsajene nezavedne vzorce, da jih je nemogoče premagati z nevem kakšno “prosveto” po župnijah. Ljudje enostavno delujejo kot v kakšni posthipnotični sugestiji, saj s(m)o bili predolgo izpostavljeni neusmiljenemu pranju možganov.

    • Z Bacom se strinjam. Žal je tudi po moje tako, da volitve v precejšnji meri odločajo prav katoliki. Žal v korist kontinuitete. Zdi se. da je ta populacija najbolj dojemljiva za pranje možganov.

  25. Spoštovani g. Bac, vem da nikogar ne žalite. A brez redne prosvete po župnijah, ki se je moramo lotiti laiki, bo ostalo tako kot je. Kdo, če ne mi, bo zdravil oprane možgane? Pogovarjati se s posamezniki je dobra pot, a bolj učinkovito je delo v skupini, ki jo animirate za skupno dobro! Verniki smo tudi davkoplačevalci in poklicani za zanesljive volivce boljše prihodnosti.

  26. Apatičnost? Mlačnost!

    Sicer pa imamo verniki možnost podtalnega delovanja. Gre za delovanje za zaprtimi vrati, brez spletne povezave. Nujna pa je povezava z Nekom, ki je vedno pripravljen poslušati. Sistem vedno obrodi pozitivne sadove, če le ne vztrajamo pri monologu.
    Tako delovanje je pravzaprav edino učinkovito. Rezultat takega delovanja pa je sreča in s tem povezana akcija.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite