Tudi Antonio Taiani očitno ne more požreti izgube vzhodnih ozemelj

24
774

Prvi zarodki zla na stičišču med romanskim in slovanskim svetom (Gorica, Trst, Istra, Kvarner) so se začeli že sredi 19. stoletja z ustanovitvijo Kraljevine Italije (1861) in spremljajočim vzponom gibanja »Italia irredenta«, ki je pozivalo k boju za osvoboditev »še neodrešenih ozemelj«. In sicer najprej italijanskih izpod Avstro-Ogrske in kasneje tudi drugih sosednih, večnarodnostnih ali celo neitalijanskih (nemških, slovenskih, hrvaških).

Opogumljeni s svojim zmotnim prepričanjem, da gre pri vzhodnih sosedih (Slovencih in Hrvatih) za brezoblične plemenske množice, ki naj bi se same od sebe postopoma asimilirale v Italijane, so ideologi iredentizma začeli ustanavljati svoja društva in gospodarska ter finančna združenja tudi zunaj meja Kraljevine Italije, predvsem na Južnem Tirolskem in v Julijski krajini. Njihov namen je bil, da bi po pruskem vzorcu na Poljskem prek raznarodovanja in razlaščanja ter odkupovanja zemlje ustvarili pogoje za postopen prodor Italije. V tem času in iz te filozofije se je rodil tudi miselni vzorec »barbaro slavo e latino portatore di civilta« (slovanski barbar in latinski nosilec civilizacije), ki je bil nato italijanskim generacijam dolgo časa polagan  že v zibelko. Asimilacijski pritiski na ta prostor so bili že tedaj tako siloviti, da se je ob nje na koncu 19. stoletja javno spotaknil celo tržaški škof mons. Juraj Dobrila s svojim vizionarskim opozorilom, da se bodo nekega dne »Slovani v Istri dvignili na način, ki ne bo ugoden za Italijane«. Kar se je med drugo svetovno vojno tudi zgodilo in pripomoglo k veliki tragediji, imenovani eksodus. Etnično čiščenje vzhodne meje se je še posebej stopnjevalo pod fašizmom, ko je pod brutalnimi pritiski moralo Julijsko krajino zapustiti okrog 120.000 Slovencev in Hrvatov. Med drugo svetovno vojno pa si je Italija priključila še Ljubljansko pokrajino, ki je bila prav tako izpostavljena nasilni politiki »etnične melioracije«.

Z izgubo dela Julijske krajine po drugi svetovni vojni pa se je italijansko travmatično doživljanje vzhodne meje zavleklo vse do današnjih dni. Italija se ni nikoli sprijaznila s Pariškim mirovnim sporazumom (1947) in iz njega izvirajočo izgubo vzhodnih ozemelj, saj je že v nekaj tednih po njegovem podpisu uradno terjala njegovo revizijo. Tudi Londonske spomenice o soglasju (1954), s katero je bila de facto vzpostavljena nova meja med Italijo in Jugoslavijo, si italijanske vlade ob njihovem neprestanem spogledovanju z desnico nikoli niso upale predložiti parlamentu v ratifikacijo.

Iredentisti so pokazali svojo moč tudi ob sklenitvi Osimskega sporazuma (1975), ki je mejo med Italijo in Jugoslavijo zakoličil tudi de iure. Pognali so se proti njemu s silovito propagandno kampanjo, ki je uspela v tolikšni meri, da dolga desetletja nobena italijanska vlada ni želela sprejeti finančnih sredstev, ki jih je Slovenija kot ena od pravnih naslednic Jugoslavije nakazala Italiji skladno z določbami Osimskega sporazuma. Kar naj bi, očitno, ustvarilo pravni temelj za morebitno kasnejše izpodbijanje sporazuma. Hkrati so ob tem prerivanju okrog Osima izsilili Solanov kompromis, prek katerega si je Italija izborila prednost na slovenskem nepremičninskem trgu pred drugimi članicami EU. Italija tudi ni doživela svojega Nürnberga in sploh še ni kritično obračunala s svojo preteklostjo.

In ob tako načrtno gojenem občutku krivičnega miru ni bilo težko, nikoli do kraja poraženim iredentističnim silam indoktrinirati italijanske javnosti z mitom o neporavnanih krivicah ter jo počasi psihološko pripravljati na času in okoliščinam primerne oblike revanšizma. In v teh okoliščinah smo dočakali najprej padec Berlinskega zidu in nato še razpad Jugoslavije, ko so se te sile v Italiji celo povzpele na oblast, ter se jim je zaradi porušenih ravnotežij ponudila nepričakovana priložnost, da uresničijo vsaj del svojega sna. Prek institucij italijanske države in tudi v zakulisju so sprožile  svojo novo veliko ofenzivo do svojih vzhodnih sosedov.

Začelo se je z zahtevo po reviziji Osimskega sporazuma, čemur so se odločno uprle zaveznice druge svetovne vojne na čelu z ZDA, ker bi morebitno popravljanje meja v tem prostoru sprožilo mnogo hujši rušilni val domino efekta tudi drugje po Evropi. Sledile so zahteve najprej po istrski avtonomiji in nato še po čezmejni regiji, čemur se je odločno uprla predvsem Hrvaška, ter nadaljevalo z nudenjem najrazličnejših ugodnosti za prebivalce izgubljenih vzhodnih ozemelj, predvsem z Zakonom Boniver in Zakonom o dvojnem državljanstvu, kar je sprožilo val »kupovanja duš« in ostre odzive javnosti, vključno s slovensko in hrvaško Cerkvijo.

Stvari so se umirile šele z vstopom Slovenije v EU in evroatlantske povezave. Vendar nedavna neodgovorna izjava predsednika evropskega parlamenta Antonia Taianija v Bazovici, da »naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija …« in zlasti frenetični aplavz, s katerim so prisotni pozdravili te izjave, kažejo, da velik del Italije, vključno z vrhovi njene politike, še niso požrli izgube vzhodnih ozemelj. Končno sta ob tej zadnji priložnosti ušli neprimerni izjavi tudi notranjemu ministru Matteu Salviniju in predsedniku republike Sergiu Mattarelli. Pred leti (2005) pa nam je ob podobni priložnosti predsednik republike Giorgio Napolitano zabrusil v obraz nič manj kot barbarstvo in ekspanzionizem.

Taiani si je dovolil stegovati roke po tujih ozemljih celo na položaju predsednika parlamenta EU, ki je nastala kot prvi in edinstven mirovniški projekt v zgodovini evropske celine. Upati je le, da so to poslednji trzljaji tiste Evrope, ki bi jo radi pozabili, in da bo EU, kot zgodovinski projekt miru, »stala in obstala« ter vzdržala sunke preživelih pristašev te mračne evropske preteklosti.

24 KOMENTARJI

  1. Da nas imajo za barbarsko ljudstvo, se niti ne čudim.
    Samo nekaj več poštenosti in iskren pogled vase, pa bo!

  2. To bi bilo vse res, če ne bi dogodki na naši strani s komunizmom, italijanskim bolečim eksodusom in fojbami vsemu svetu dokazali, da teorije o slovanskih barbarih držijo. Niti demokratične preobrazbe ne moremo začeti dokazovati, dokler Slovenci premikajo kamne z napisom (naš) Tito na Sabotinu in s tem nenehno dokazujjejo Italijanom in vsemu svetu, da živijo na tej strani meje neke vrste svojevrstni barbarski in zločinski norci. Res je tudi, da so priobalni kraji v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji bili večinoma že v antiki rimski, nato benečanski in nato italijanski. Da smo (Jugo)slovani res čudaški norci, dokazuje tudi naš obmejni prepir med Slovenijo in Hrvaško o teritoriju in morju, kjer so vedno živeli Italijani ali pa zahteve o vračilu odnešenih umetnin, ki so jih popolnoma vse ustvarili Italijani v dvatisočletnih italijanskih istrskih mestih. Seveda pri tem ne mislim zanikati ali omiliti fašističnega nasilja nad slovenskim življem, toda dokler bomo nekulturno zajebavali Italijane z imenom zločinca na Sabotinu, ki je bil odgovoren za pomore v fojbah in izgon 250.000 Italijanov, bomo morali prenašati njihove kuturne komemoracije in prenapete govore!
    ,,

    • Skoraj z vsem se strinjam z vami, le z dvema trditvama pa nikakor ne:
      – prvič o slovanskih barbarih: mišljen je seveda boljševiški barbarizem, ki je resda prišel z vzhoda, toda teoretični in ideološki vir zanj pa je kot komunizem nastal v razvitem delu Evrope;
      – in drugič: o neutemeljeni zahtevi po vračanju umetnin v cerkve priobalnih mest; narejene so bile za potrebe vernikov teh mest (ne glede na njihovo etnijo), ne pa morda za Italijane, ki v tistem času skupaj z umetniki sploh še niso bili formirani kot Italijani v smislu narodnosti; enako nesmiselna bi bila zahteva, da se freske patra Rupnika (veličastne zlasti v Pijevem mestu San Giovanni Rotondo) prestavijo v Slovenijo, ker jih je ustvaril Slovenec.

      • Blizje sem mnenju Sarkazma kot tvojemu glede vracanja umetnin. Umetniki so italijanskega rodu, narocniki in lastniki so bili. In enako ljudstvo, ki mu je bila umetnina namenjena. Ali beneskega, ce zelis. Torej romanskega, ne slovanskega. Edini argument v drugo smer je, da je bila umetnina narocena za nek konkreten prostor. Pri umetninah, namenjenim cerkvam oz.samostanom vidim se najvec verjetnosti za vrnitev. Je pa to stvar dobre volje na drugi strani. Zahtevati bi bilo smesno. Tudi poizkus pravne izterjave nima nobene moznosti.

        • S to razlago pa se globoko ne strinjam. Umetnine so bile ustvarjene za “Božje ljudstvo”, vernike v cerkvah priobalnih mest, in ne za Italijane, ne za Slovane in ne za Benečane, za nobeno etnijo posebej. Pod krinko vojnih operacij so bile prenesene “na varno” in se dolgo povojno obdobje uničevale v prenatrpanih in pogosto neprimernih rimskih depojih. Ko je bilo konec vojnih operacij, bi morale biti vrnjene natančno tja, od koder so bile odnesene. Zahteva po vrnitvi je utemeljena pravno, kulturološko, civilizacijsko. Drugo vprašanje pa je, koliko možnosti je za to. Ne more (več) obveljati argument, da zanje ne bi dobro poskrbeli. Še to: omenjal sem samo cerkvene slikarske umetnine. Skratka, zadeva ne bi smela imeti nobene ideološke ali politične konotacije.

          • V nacelu ima lastnik pravico razpolagati s svojo lastnino. In preseliti umetniska dela, ce tako presodi. Vcasih so omejitve oz. otezeni postopki pri selitvi umetnin preko drzavne meje, ampak v konkretnem primeru je slo za premestitev z enega dela tedanje Italije na drugi.

            V vojnih nevarnostih so lastniki in oblastniki neredko selili taksne stvaritve in ne gre za izjemo. Ne vem torej zakaj beseda krinka. Nenazadnje so komunisti in drugi primitivci znotraj partizanstva predstavljali nevarnost za kulturno dediscino, od njenega unicevanja do prisvajanja. Neredko v svojih privatnih domovih oz. ukradenih vilah. Utegnili bi si prisvojiti umetnine tudi Nemci ali bi nastradala v zavezniskih napadih.

            Edini argument v smer vrnitve je, da je mesto, za katero je bila umetnina narocena, cesto kulturno gledano primernejse od kakega rimskega depoja. Ta stvar je izkljucno zadeva dobre volje lastnika.

    • Res je. Ali je več kot 600 morišč in grobišč zverinsko izvensodno pobitih, večinoma neoboroženih civilistov, kaj drugega kot barbarstvo? Barbarstvo še kar traja. Saj barbari ubitim ne privoščijo niti groba.

      Če se hočemo znebiti barbarske stigme, se moramo nehati obnašati kot barbari.

  3. Kakor koli obračamo, gre za ravs dveh totalitarizmov in njihovih idejnih naslednikov, fašizma in komunizma/boljševizma: oba sta počenjala grde, masovne zločine, nobeden pa ni zanje odgovarjal.
    Tajanijevo gobezdanje v Bazovici ni vredno ravni tega evropskega politika. Izražene so bile nedvoumne ozemeljske zahteve po Istri in Dalmaciji, pa ni treba, da si za tako oceno ravno levičar. Tudi kasnejše opravičevanje, da je bil napačno razumljen, je poniglavo. Pa so slovenski politiki to brezrezervno sprejeli, samo da so lahko družno udarili po Salviniju, ki ni izražal nobenih ozemeljskih pretenzij, ampak samo neizpodbitno dejstvo in resnico, da so žrtve žrtve, pa najsi gre za fojbe ali Ausschwitz, tržaško Rižarno ali Rab, Hudo jamo ali Kočevski Rog. Natančno tako!

  4. V Italiji vendarle ne postavljajo na mejnih hribih s Slovenijo velikanskih kamnitih napisov z imenom duceja, kot je na nasem Sabotinu Tito. Ce se kdo spogleduje z njegovim cascenjem, so to mladi marginalci, kot je Casa Pound. Nekaj tisocih jih je v celi 60 milijonski drzavi. In ne npr. kot pri nas pred leti poslanka in zupanja Izole, druga figura socialdemokracije. Torej oblastna figura.

    Verjamem, da je nekaterim Italijanom zal za obmocja na vzhodnem Jadranu, kjer so bili nekoc vecina. Enako legitimno ali neligitimno kot Slovencem za Korosko ali Trzasko ali Gorisko ( misljeno predvsem zaledje, ker so Slovenci v obeh mestih vedno bili manjsina).

    Vazno je, da na obeh straneh brezpogojno spostujemo veljavnost drzavnih meja. Nekaj custvene nostalgicne navezanosti ljudem, ki so se morali seliti in so izgubili dom, torej ezulom, pac ne gre zameriti.

    Ni na vidiku nobene mnozicne invazije Italijanov nazaj v Istro. Imajo moznost kupovati nepremicnine, a se to ne dogaja v vecjih stevilkah. Italijani, enako kot Slovenci, nimajo vec tega ekspanzivnega populacijskega potenciala. Niti ne sledijo nekim namisljenim drzavnim interesom pri nakupu hise.

    Danasnje populacijske groznje slovenstvu Slovenije so druge. Poleg tega so v Trstu in okolici nepremicnine cenejse kot pri nas.

    Svetoval bi – brez panike. Z gradnjo cimboljsih odnosov preko meje in spostovanjem narodnostnih pravic obeh manjsin.

    • Najbolj so se zaradi Taianija in Salvinija vznemirili tisti, ki se na morejo znebiti barbarskih navad. Vsak naj najprej pomete pred svojim pragom.

  5. Vendarle je ta totalitarozem naš. Tako kot je fašistični, Italijanski. Oboji smo padli. Oboji smo podlegli voljnemu suženjstvu. S tem, da so Italijani izgubili vojno, da so plačali račun, da je fašizem samo še mali ostanek, deviantnost. Mi pa bomo morali sami najprej najti pot ven iz tega suženjstva. Nobeno obračunavanje z zločini ali barbarstvom ne more pomagati, ker bi se morali tudi sami odstraniti s tega sveta. Samo borba za pravičnost in svobodo nam je lahko pot. V tem smo pa zelo slabi. Da so komunisti tako zmagoviti, moramo najti tudi napake pri sebi. Najmanj kar je, bi nas moralo biti pošteno sram tega. Napis na Sabotinu je lep primer tega, čemu mora cela Slovenija gledati v tla od sramu.

    • Voljnemu suženjstvu? A vi veste, kaj je nasilen prevzem oblasti, kaj je diktatura manjšine nad večino, kaj je delikt nestrinjanja z diktatorsko oblastjo? Pučnik se ni strinjal samo s kmetijsko politiko in kakšna je bila posledica itd.

      Malo realnosti ne bi škodilo.

      • In kje si vsi ostali razen Pučnika? Priznati si bo treba, da smo prenašali vse to in morda kvečjemu čakali kdaj bo konec. Poskusi komunizma so bili tudi drugod, pa niso v uspeli. V Franciji, Italiji, celo Grčiji. V Španiji je bila cena zelo visoka.
        Tudi to je realnost.

  6. Italija tudi ni doživela svojega Nürnberga in sploh še ni kritično obračunala s svojo preteklostjo.
    ————
    Tudi Slovenija ni obračunala s svojo preteklostjo. Če si hoče kdo kaj koristnega prebrat na to temo, naj si prebere članek B. Vidmarja v zadnji Družini.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite